Jedro

Potem ko je bilo z odločbo dokončno in pravnomočno izrečeno, da se ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev z določenim dnem (ker je bil tožnik z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje izbrisan iz evidence brezposelnih oseb), in da se mu dajatev ponovno izplačuje od dne, ko je bil ponovno vpisan v evidenco brezposelnih, je v vmesnem obdobju prišlo do preplačila mesečnih zneskov denarne dajatve iz naslova nadomestila za čas čakanja na zaposlitev. Izpodbijani upravni odločbi o ugotovljenem preplačilu in vračilu neupravičeno prejetih zneskov invalidske dajatve sta zato pravilni in zakoniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2012 in iste št. z dne 23. 10. 2012 (I. točka izreka) in hkrati sklenilo, da stroški zastopanja tožnika bremenijo proračun (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Meni, da izpodbijana sodba ni pravilna, saj iz nje ne izhajajo dejanski niti materialnopravni razlogi, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Ni razvidno, na podlagi katerih listin in kako so te listine povezane z materialnim pravom, niti kako je bil izračunan znesek preplačila. Iz sodbe naj ne bi izhajalo, zakaj so bile sploh izdane izpodbijane odločbe in kaj je vsebina teh odločb, zaradi česar sta podani bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz sodbe naj ne bi bilo mogoče niti razbrati, kaj je vsebina odločb z dne 21. 9. 2000, 26. 7. 2000 in 27. 7. 2012, ne kaj je vsebina odločbe Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije z dne 21. 11. 2011. Prav tako iz sodbe ne izhaja, kako se je vodil dokazni postopek, kako se je o vsebini odločb izjavil tožnik, niti kakšna je bila izjava tožnika o vsebini izpodbijanih odločb. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena istega zakona. Sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Tudi ni nasprotja med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi in vsebino listin ter vsebino posamičnih upravnih aktov, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

Ker je izpodbijana sodba utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, je v zvezi s pritožbenim izvajanjem, ki ne samo, da je proti spisno temveč tudi zavajajoče, potrebno ponovno poudariti predvsem naslednje.

V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zaradi presoje pravilnosti in zakonitosti odločbe št. ... z dne 26. 11. 2012 in iste št. z dne 23. 10. 2012 o ugotovljenem preplačilu in vračilu denarne dajatve iz invalidskega zavarovanja. S prvostopenjsko odločbo z dne 23. 10. 2012 je namreč ugotovljeno (na podlagi odločbe iste opr. št. z dne 27. 7. 2012 o ustavitvi izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev z dnem 31. 5. 2011), da je bila navedena denarna dajatev v obdobju od 31. 5. 2011 do 1. 12. 2011 preveč izplačana v znesku 2.340,59 EUR, in da je tožnik ta znesek dolžan vrniti na račun tožene stranke v 12 mesecih od prejema odločbe. Glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo v upravnem spisu in tožnikovo izrecno izpoved na glavni obravnavi 13. 10. 2014 (listovna št. 19 sodnega spisa), da gre v predmetni zadevi za edino tožbo pred sodiščem, ni nobenega dvoma v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je posamični upravni akt ... z dne 27. 7. 2012 o ustavitvi izplačevanja invalidske dajatve na temelju preostale delovne zmožnosti z 31. 5. 2011 v upravnem postopku dokončen in pravnomočen. S tem je odpadla pravna podlaga izplačanim zneskom invalidske denarne dajatve za obdobje 6-ih mesecev v letu 2011 in bile hkrati vzpostavljene predpostavke za izdajo posamičnih upravnih aktov, ki sta predmet presoje tega sodno socialnega spora.

Gre za verzijsko terjatev zaradi preplačila denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je zato nedvomno podana v 275. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ), ki ju je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje. Po 275. členu citiranega ZPIZ-1 je namreč oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Toženi zavod je pooblaščen, da preveč izplačani znesek pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca, ter da izda odločbo o ugotovitvi zneska preplačila in način, po katerem bo preplačilo povrnjeno. Po 190. členu OZ, na katerega uporabo odkazuje 1. odstavek 275. člena ZPIZ-1, pa obveznost vrnitve med drugim nastanek tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Prav slednje dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.

Potem, ko je bilo z odločbo ... z dne 27. 7. 2012 dokončno in pravnomočno izrečeno, da se ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev z dnem 31. 5. 2011, (ker je bil tožnik z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 21. 11. 2011 z dnem 31. 5. 2011 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb), in da se mu dajatev ponovno izplačuje od 2. 12. 2011, (ko je bil ponovno vpisan v evidenco brezposelnih), je v vmesnem obdobju od 31. 5. 2011 do 1. 12. 2011 zagotovo prišlo do preplačila mesečnih zneskov denarne dajatve iz naslova nadomestila za čas čakanja na zaposlitev v skupni višini 2.340,59 EUR. Navedeni znesek je izkazan s specifikacijo Sektorja za nakazovanje pokojnin z dne 17. 9. 2012 in z izpisom iz uradne evidence tožene stranke o nakazilih mesečnih zneskov denarne dajatve od 31. 5. 2011 do 1. 12. 2011 (priloga B/6 sodnega spisa), za izplačilo katerega je glede na pravnomočno odločbo z dne 27. 7. 2012, odpadla pravna podlaga.

Izpodbijani upravni odločbi o ugotovljenem preplačilu in vračilu neupravičeno prejetih zneskov invalidske dajatve sta zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilni in zakoniti. Posledično je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na njuno odpravo v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je morala tudi pritožba ostati brezuspešna.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na takšen izid pritožbenega postopka je bilo ob uporabi 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka, oziroma bodo ti lahko bremenili proračunska sredstva, v kolikor je pritožnikov pooblaščenec postopal v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči.