Jedro

Delodajalec mora pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči (83. čl. ZDR). Revizijsko sodišče je v podobnem primeru zavzelo stališče, da je pravica delavca do zagovora zagotovljena, če se delavec po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved odzove vabilu in se zagovarja, ne da bi se skliceval na to, da rok za podajo zagovora ni bil spoštovan in ne da bi bilo ugotovljeno, da se zaradi nespoštovanja tega roka ni mogel ustrezno zagovarjati. V tem sporu se je zgodilo ravno to. Tožnik se je vabilu na zagovor odzval, pri tem se ni skliceval, da ni bil spoštovan rok za zagovor. V sodnem sporu je tožnik šele po prvem naroku za glavno obravnavo prvič navajal, da bi bil rok za zagovor prekratek in da se zato ni mogel ustrezno zagovarjati. Glede na navedeno tožniku pravica do zagovora ni bila kršena. Zato tudi ni bistveno, ali so v resnici obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v tretji alineji prvega odstavka točke II izreka.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 30. 4. 2012 (točka I izreka).

Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna: - plačo za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do 10. 9. 2012 v bruto mesečnem znesku 860,00 EUR, odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2013; - plačo za april 2012 v bruto znesku 860,00 EUR, odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012; - neizplačani del regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 334,42 EUR, odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012; - dnevnice in stroške ter en delovni vikend za marec 2012 v skupnem bruto znesku 617,07 EUR, odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012; - obračuna dnevnice in stroške ter dva delovna vikenda za april 2012 v skupnem bruto znesku 576,07 EUR, odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 dalje do plačila (prvi odstavek točke II izreka).

Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, to je poziv nazaj na delo, plačilo nadurnega dela v presežku nad priznanimi 1.193,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega vtoževanega zneska do plačila, zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov za čas od 15. do 19. dneva v mesecu zapadlosti, dnevnice za april 2012 v presežku nad 416,07 EUR (drugi odstavek točke II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe povrne stroške postopka v znesku 443,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev (točka III izreka).

Zoper zavrnitev tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nadurnega dela se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila v pogodbi o zaposlitvi določena mesečna osnovna bruto plača, zato nikakršen dogovor ne more nadomestiti pogodbene določbe. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi podpisal za polni delovni čas, to je 40 delovnih ur tedensko. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da sta se stranki dogovorili za mesečno plačo v višini 0,13 EUR za prevoženi kilometer, 80,00 EUR za vsak vikend v mesecu ter 5,00 EUR za vsak naklad in razklad. Zato po stališču sodišča prve stopnje tožniku ne pripada izplačilo za nadure, češ da se je tožnik zavedal, da takšen dogovor izključuje izplačilo nadur. Res je sicer, da se je pritožbeno sodišče v sodbi Pdp 245/2012 z dne 26. 4. 2012 postavilo na stališče, da tak dogovor sam po sebi ni nezakonit. Vendar pa tak dogovor v nobenem primeru ne more izključevati dela, ki je opravljeno nad pogodbeno dogovorjeno kvoto delovnih ur. Takšno delo je delodajalec dolžan plačati. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek, ki se nanaša na izplačilo nadur preprosto zavrnilo, ne da bi prej izračunalo ali je z izplačilom dogovora pokrito tudi plačilo kvote opravljenih nadur. Dogovor o plačilu na podlagi opravljenih kilometrov dejansko pokriva le plačilo dnevnic, ne pa tudi nadur. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožniku dosodi še znesek vtoževanih nadur, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da izpodbijana sodba ni obrazložena oziroma ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti ter da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede odločilnih dejstev je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisa zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, s čemer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovem očitku, da pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni imel dovolj časa za pripravo zagovora. Opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je tožnik prejel 23. 4. 2012, zagovor pa je bil opravljen 26. 4. 2012. Upoštevajoč tridnevni rok za pripravo zagovora je tožnik za pripravo zagovora imel dovolj časa. Tožnik ne le, da ni zanikal očitanih kršitev, temveč je celo izrazil željo po prenehanju delovnega razmerja. Nedopustno je, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zgolj zaradi tega, ker je bil zagovor opravljen en dan prekmalu. Sodišče prve stopnje je navajalo, da stranki v postopku nista zatrjevali obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, spregledalo pa je, da bi moralo že po uradni dolžnosti upoštevati, da zagovora v tem primeru, glede na okoliščine primera, sploh ni bil potreben. Obe stranki sta namreč želeli, da pogodba o zaposlitvi preneha še pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel jasnih navodil kaj mora storiti in kdaj. Sicer pa je bil tožnik sam dolžan optimalno izkoristiti svoj delovni čas, zato bi lahko pravočasno naložil tovor v A. in šele nato tovorno vozilo odpeljal na servis v B. Do spornega dogodka je prišlo v petek, torej tik pred vikendom, med katerim pa tožnik dela ni želel opravljati, ker je bil nezadovoljen z znižanim plačilom. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem priče C.C., ki bi lahko izpovedala o dejanskem načinu opravljanja dela oziroma o razporejanju delovnega časa vozniku. Sodišče prve stopnje je celotno pisno opozorilo označilo za neutemeljeno, zgolj zaradi domnevno nejasnih navodil za en očitan prekršek. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila zakonita, zato je potrebno zavrniti tudi zahtevek za plačilo plač in drugih prejemkov za čas od 9. 6. 2012 do 10. 9. 2012. Odločitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki naloži izplačilo plače za april 2012 je nepravilna in v nasprotju s priloženimi dokazi, saj iz plačilne liste za april 2012 in pregleda prometa z dne 12. 6. 2012 izhaja, da je tožena stranka tožniku za ta mesec 24. 5. 2012 izplačala znesek 537,07 EUR neto oziroma 860,00 EUR bruto. Tožnik s tožbo sploh ni uveljavljal preostalega dela regresa za letni dopust za leto 2012. Tožnik glede tega v sporu ni ničesar zatrjeval, tožena stranka pa se zato o tem, da ni imela možnosti opredeliti. Tožnik je iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 prejel vse, do česar je upravičen. Iz izpisa nalogov za račun tožnika z dne 10. 12. 2012 izhaja, da je tožnik iz naslova dnevnic in stroškov za marec 2012 prejel 537,07 EUR, zato je odločitev sodišča prve stopnje o plačilu dnevnic in stroškov za marec 2012 nepravilna in v nasprotju s predloženimi dokazi. Dnevnice in stroške za april 2012 v višini 416,07 EUR je tožena stranka pobotala škodo, ki jo je tožnik povzročil z zavrnitvijo izvedbe vožnje. Plačilo za vikende je bilo enostransko priznana pravica, ki jo je tožena stranka lahko kadarkoli ukinila, za kar ni potrebovala soglasja voznikov. Ne gre za pridobljeno pravico delavcev, zato je odločitev o plačilu enega vikenda v marcu 2012 in dveh vikendov v aprilu 2012 nepravilna in brez pravne podlage. V 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje najprej navaja, da se je tožnik strinjal, da mu je tožena stranka do znižanja plačila za vikende izplačala vse, kot je bilo med njima dogovorjeno, v nadaljevanju pa toženi stranki nalaga plačilo zneskov za marec in april, čeprav je tožnik zatrjeval, da mu je tožena stranka že vse poravnala. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistveno kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo nadur za sporno obdobje. Tožnik ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju dogovora med tožnikom in tožencem o tem, da mesečno plačo sestavljajo kilometrina v višini 0,13 EUR za vsak prevožen kilometer, 80 EUR za vsak vikend v mesecu in 5 EUR za vsak naklad in razklad. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik s takšnim načinom izplačila strinjal, dokler ni tožena stranka enostransko znižala plačila za vikend in ukinila plačilo za posamičen naklad in razklad ter da se je tožnik zavedal, da takšen dogovor izključuje posebno plačilo nadurnega dela, dnevnic in časa, ko voznik čaka. Tožnik v pritožbi sam ugotavlja, da je pritožbeno sodišče v podobnem sporu (sklep Pdp 245/2012 z dne 26. 4. 2012) zavzelo stališče, da dogovor med delodajalcem in delavcem o drugačnem načinu obračunavanja plače (v navedeni zadevi je osnovo za obračun predstavljal odstotek bruto prometa) ni ničen, saj sam po sebi ne nasprotuje prisilnim predpisom, niti moralnim načelom. Bistveno je, da je delavec kljub takšnemu dogovoru upravičen prejeti minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Dejansko izplačani zneski za sporno obdobje presegajo tako minimalno plačo, kot tudi znesek izhodiščne plače, opredeljen v obeh pogodbah o zaposlitvi.

Tudi sicer je izračun tožnika očitno nepravilen in tak, da ne upošteva določb Zakona o delovnem času, obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005 s spremembami) glede tega, kaj se všteva v delovni čas mobilnih delavcev. Delovnega časa mobilnega delavca ni mogoče ugotavljati na tak način, kot je to storil tožnik, ko je število kilometrov delil s povprečno hitrostjo 68 km/h, tako dobljenim uram prištel čas za malico ter ure razklada in naklada in carinskih formalnosti. Takšen rezultat je lahko povsem nerealen. Tako je na primer tožnik izračunal, da je v marcu 2012 opravil 326,11 ur, pri čemer od 18. 3. do konca meseca sploh ni bil na vožnji, kakor je to razvidno iz poročila dejavnosti (priloga B9). Tožnikov izračun bi tako pomenil, da je njegov delovni čas v prvih 17 dneh marca 2012 zajemal kar 79,9 % vsega razpoložljivega časa, pri čemer sploh ni nujno, da bi bil tožnik v treh dnevih, v katerih ni izkazana nobena aktivnost in so bili bodisi sobote ali nedelje v resnici na voljo delodajalcu. Povsem neverjetno je, da bi tožnikov delovni čas v povprečju trajal kar 19,1 ure dnevno, kakor bi to izhajalo iz tožnikovega izračuna. V kolikor bi pa odšteli tri dneve, v katerih ni izkazana nobena aktivnost (3. 3., 4. 3. in 11. 3.) pa bi se pokazalo, da je v tem času na voljo 336 ur (14 x 24), tožnik pa zatrjuje, da je delovni čas znašal 326,11 ur, kar bi pomenilo, da tožnik v 14 dnevih samo 9,89 ure ne bi bil na delu, kar je povsem neverjetno.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi tožene stranke Pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker med vročitvijo vabila na zagovor in zagovorom niso potekli najmanj trije delovni dnevi. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na določbo drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) o tem, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbah VIII Ips 221/2012 z dne 17. 4. 2012 in VIII Ips 68/2012 z dne 16. 9. 2013 zavzelo stališče, da je pravica delavca do zagovora zagotovljena, če se delavec po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved odzove vabilu in se zagovarja, ne da bi se skliceval na to, da rok za podajo zagovora ni bil spoštovan in ne da bi bilo ugotovljeno, da se zaradi nespoštovanja tega roka ni mogel ustrezno zagovarjati. V tem sporu se je zgodilo ravno to. Tožnik se je vabilu na zagovor odzval, pri tem se ni skliceval, da ni bil spoštovan rok za zagovor. Celo več, v sodnem sporu je tožnik šele z vlogo z dne 15. 3. 2013 (to je po prvem naroku za glavno obravnavo) prvič navajal, da bi bil rok za zagovor prekratek in da se zato ni mogel ustrezno zagovarjati. Tožnik je bil dne 13. 2. 2013, zaslišan kot stranka in tudi takrat ni omenil, da se zaradi prekratkega roka ne bi mogel ustrezno zagovarjati. Izpovedal je, da na zagovoru ni povedal nič drugega, kot je povedal že prej, to je da za manj kot 80 EUR za vikend ne bo delal (tožniku se je v odpovedi očitalo, da ni opravil dela, ki mu je bilo naloženo za čas vikenda). Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi smelo razveljaviti zaradi kršitve pravice do zagovora, saj ta pravica tožniku ni bila kršena.

Glede na navedeno, niti ni bistveno, ali so v resnici obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Vendar pa kot takšne okoliščine nikakor ni mogoče šteti dejstva, da je tožnik imel status tujca. Prav tako ni res, da bi sodišče po uradni dolžnosti moralo ugotavljali eventualni obstoj takšnih okoliščin. Na toženi stranki je bilo trditveno breme glede obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor.

Pač pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi tega, ker ni bilo utemeljeno pisno opozorilo, ki ga je delodajalec na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR dolžan podati delavcu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V skladu z navedeno določbo mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve, pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Tožena stranka je tožnika 20. 4. 2012 pisno opozorila na kršitev, ki naj bi jo tožnik storil s tem, da je samovoljno odločil, da za vikend ne bo opravljal prevoznih storitev, zaradi česar ni opravil naklada v družbi E. v A., čeprav je dobil delovni nalog, da po dne 20. 4. 2012 opravljenem razkladu na R. naloži blago v A. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s to kršitvijo in pritožbeno sodišče s temi ugotovitvami v celoti soglaša. Tožniku v zvezi z dogodki 20. 4. 2012 ni mogoče očitati samovoljnega ravnanja, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v skladu z navodili delodajalca najprej opravil razklad kamiona na R. in da je nato prav tako v skladu z navodili delodajalca odšel na servis v B. Tožena stranka tožniku neutemeljeno očita, da bi najprej moral iti po blago v A. in šele potem na servis. F.F. ml., s katerim je tožnik komuniciral med vožnjo nazaj proti B., tožniku takšnih navodil ni dal, temveč mu je naročil samo, naj pred servisom pelje paleto na G. Tožniku je bilo šele potem, ko je toženi stranki sporočil, da bo servis predvidoma končan ob 18. uri, zaradi česar ne bo mogel po blago v A., rečeno, da bi moral pred servisom iti na naklad v A. Ob ugotovitvi, da servisa takrat ni bilo možno več prekiniti oziroma, da tožnik celo v primeru prekinitve servisa ne bi mogel več opraviti nakladanja blaga v A., tožniku ni možno očitati nepravilnega ravnanja.

Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je neutemeljen očitek v 1. pisnem opozorilu, da je tožnik brez vednosti nadrejenih odšel na dopust (čez vikend). Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno sledilo prepričljivi tožnikovi izpovedbi, da mu je F.F. ml., potem ko mu je sporočil, da bo servis končan šele naslednjega dne, v soboto, rekel, naj v soboto ne hodi po kamion, temveč naj to stori v ponedeljek. Res je sicer, da je tožnik že dan prej grozil, da za tak denar ob vikendih ne bo delal, vendar pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da neizvršitev vožnje blaga iz A. ni posledica takšne odločitve tožnika, temveč spleta okoliščin v zvezi z izvedbo servisa, pri čemer pa tožnik ni ravnal v nasprotju z navodili delodajalca, temveč nasprotno v skladu s temi navodili. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na usklajeno in enotno sodno prakso revizijskega sodišča, po kateri je pisno opozorilo iz prvega odstavka 83. člena ZDR pogoj za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru, da delavec v roku enega leta ponovno krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožniku je bilo v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi v vabilu na zagovor najprej očitano, da je kršil obveznosti iz delovnega razmerja z ravnanjem, ki je bilo predmet prvega pisnega opozorila dne 20. 4. 2012. Ta kršitev že pojmovno ne more biti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj delodajalec to odpoved lahko poda le v primeru, če delavec po opozorilu ponovno krši pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Nadalje je bilo tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da je 23. 4. 2012 naložil blago in se z naloženim kamionom vrnil na parkirni prostor, brez dogovora iz kamiona pospravil svoje stvari z obrazložitvijo, da dela od ponedeljka do petka in da čez vikend ne bo ostal v tujini. Ta kršitev bi bila lahko razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seveda če bi bil tožnik poprej utemeljeno pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi. Že zgoraj pa je razloženo, da prvo pisno opozorilo z dne 20. 4. 2012 ni bilo utemeljeno, zato izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, čeprav bi se ugotovilo, da je tožnik 23. 4. 2012 v resnici kršil svoje obveznosti.

Navedeno ravnanje tožnika dne 23. 4. 2012 bi sicer lahko bil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar je dejstvo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V sodnem sporu pa je možno presojati zgolj zakonitost takšne odpovedi, kakršna je bila delavcu dejansko podana, v konkretnem primeru torej zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Razen tega pa je bilo postopanje tožene stranke v zvezi s kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je tožnik storil 23. 4. 2012, nepravilno tudi zaradi tega, ker je za to kršitev tožena stranka tožniku na podlagi 83. člena ZDR izdala 2. pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi. Za isto ravnanje ni možno hkrati podati pisnega opozorila v smislu določbe prvega odstavka 83. člena ZDR in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. V izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa se kot kršitve navajajo izključno ravnanja, ki so bila predmet 1. in 2. pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče C.C., dejansko stanje ni ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Tožena stranka sploh ni navedla o čem naj bi ta priča izpovedala, čeprav jo k temu zavezuje določba 236. člena ZPP. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo sklep, da so ostali dokazni predlogi (torej tudi predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče C.C.) zavrnejo kot nepotrebni, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in mu posledično dosodilo plačo za čas od nezakonite odpovedi do 10. 9. 2012, ko je iztekel čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Neprepričljiva je pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje, da toženi stranki naloži, da tožniku obračuna plačo za april 2012 v bruto znesku 860,00 EUR, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 (druga alineja prvega odstavka točka II izreka izpodbijane sodbe). Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je plačo za april 2012 tožniku nakazala 24. 5. 2012, kar naj bi izhajalo iz izpisa nalogov za račun (priloga B14). Šele v pritožbi tožena stranka trdi, da naj bi tega dne tožniku izplačani znesek 537,07 EUR, predstavljal 860,00 EUR bruto. Na navedenem izpisu nalogov za račun, ki ga je izdala banka H. oziroma banka I. je res navedeno, da je bilo dne 24. 5. 2012 na tožnikov račun izvršeno plačilo zneska 537,07 EUR, ki pa je na izpisu označen kot plačilo dnevnice in stroškov. Tega dne je bil na tožnikov račun nakazan še znesek 23,86 EUR, označen kot „osebni dohodek + dnevnice + stroški“. Tožena stranka ni predložila plačilne liste za april 2012, predložila pa je plačilno listo za maj 2012, iz katere izhaja, da znesek 537,07 EUR ne more predstavljati neto plače od bruto zneska 860,00 EUR, saj je bila za maj 2012 tožniku obračunana neto plača v znesku 560,93 EUR od bruto osnove 860,00 EUR. Tožena stranka z ničemer ni izkazala na kaj se sploh nanaša plačilo izvršeno 24. 5. 2012, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da dne 24. 5. 2012 izvršeno nakazilo predstavlja plačo za februar 2012, ki tožniku do takrat še ni bila nakazana. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tožniku za april 2012 utemeljeno dosodilo vtoževani bruto znesek 860,00 EUR.

Pritožba utemeljeno opozarja na prekoračitev tožbenega zahtevka, saj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo neizplačan del regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 334,42 EUR, čeprav tožnik takšnega zahtevka sploh ni postavil. Res je sicer, da je tožnik v okviru reparacijskega zahtevka za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja postavil tudi opisni zahtevek, da naj se mu dosodijo tudi ostali prejemki, ki bi jih tožnik prejel, v kolikor mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje. Vendar pa takšen opisni zahtevek ne more biti osnova, da se tožniku dosodi neizplačani znesek regresa za letni dopust. Tožnik ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje sploh ni postavil trditve, da bi mu tožena stranka kaj dolgovala iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust. Tožena stranka zato utemeljeno opozarja, da v tem delu izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja in da tožena stranka dejansko sploh ni imela možnosti, da se v sporu izreče glede morebitne obveznosti za plačilo regresa za letni dopust, saj tožnik takšnega zahtevka ni oblikoval in tudi ni postavil nobenih trditev v zvezi s tem. Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. Slednji namreč določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov.

Pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z obračunom dnevnic in stroškov za delovni vikend v marcu 2012 (četrta alineja prvega odstavka točka II izreka izpodbijane sodbe). Skrajno neprepričljive so pritožbene navedbe o tem, da je tožnik iz tega naslova prejel znesek 537,07 EUR, saj gre za znesek, ki je bil tožniku izplačan 24. 5. 2012 in ga je tožena stranka uveljavljala tudi kot plačilo plače za april 2012. Tudi za ta del izpodbijane sodbe velja, da je sodišče odločilo o zahtevku, ki ga tožnik sploh ni postavil. Vendar pa pritožba niti smiselno ne uveljavlja prekoračitve tožbenega zahtevka, zato pritožbeno sodišče iz tega razloga ni moglo posegati v ta del izpodbijane sodbe. Tretji odstavek 350. člena ZPP namreč določa, da sodišče druge stopnje na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke. Ob ugotovitvi, da tožena stranka tožniku ni izplačala sicer obračunanih dnevnic in stroškov za marec 2012 in da mu plačila za en vikend v marcu sploh ni obračunala, je sodišče toženi stranki pravilno naložilo, da tožniku obračuna dnevnice in stroške ter plačilo za en delovni vikend v skupnem bruto znesku 617,07 EUR. Ta znesek predstavlja seštevek obračunanih, vendar neizplačanih dnevnic in stroškov v znesku 537,07 EUR in plačila za vikend v višini 80,00 EUR.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka lahko kadarkoli enostransko ukinila dogovorjeno plačilo za vikend, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje tožnici za marec in april nepravilno dosodilo vtoževane zneske iz tega naslova. Ob ugotovitvi, da sta se stranki dogovorili, da bo plačilo za opravljene vožnje sestavljeno iz seštevka dogovorjene kilometrine, plačila za vikend in plačila za naklad in razklad, tožena stranka ne more enostransko spreminjati takšnega dogovora. Tak pogovor ima značaj pogodbe o zaposlitvi, zato zanj smiselno velja določba 47. člena ZDR o tem, da se pogodba spremeni, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Tožnik na spremembo dogovora o plačilu ni pristal, saj je konflikt med strankama nastal ravno zaradi tega, ker tožnik ni soglašal z enostranskim ravnanjem tožene stranke, ki je znižala dogovorjeno plačilo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z dnevnicami in stroški za april 2012. Ni možno upoštevati pritožbene navedbe, da je tožena stranka dnevnice in stroške v obračunanem znesku 416,07 EUR pobotala s svojo terjatvijo iz naslova škode, ki naj bi jo tožnik povzročil z zavrnitvijo izvedbe vožnje. Drugi odstavek 136. člena ZDR izrecno določa, da delodajalec svoje terjatve do delavca, brez njegovega pisnega soglasja ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka je storila prav to, zato sodišče prve stopnje takšnega pobota utemeljeno ni upoštevalo. Ob ugotovitvi, da tožena stranka tožniku ni izplačala sicer obračunanih dnevnic in stroškov v skupnem znesku 416,07 EUR in da mu za dva vikenda dolguje dogovorjeno plačilo v višini 80,00 EUR za vikend, je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožniku iz tega naslova obračuna 576,07 EUR bruto, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 dalje do plačila (peta alineja prvega odstavka točke II izreka).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v tretji alineji prvega odstavka točka II izreka, torej v odločitvi o plačilu neizplačanega dela regresa za letni dopust za leto 2012, saj je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek in tožniku dosodilo nekaj kar sploh ni zahteval. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v manjšem delu, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.