Jedro

S tem ko je višje sodišče odločilo le o zagovornikovi pritožbi ne pa tudi o pritožbi okrožnega državnega tožilca, je kršilo določbo 2. odstavka 388. člena ZKP in tudi določbo 1. odstavka 366. člena ZKP, saj je na ta način državnemu tožilcu kot stranki vzelo pravico do pritožbe. Ker pa je v tem primeru vložena zahteva za varstvo zakonitosti v obdolženčevo škodo, glede na določbo 2. odstavka 426. člena ZKP ni podlage za razveljavitev sodbe višjega sodišča.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.2.2004 prekršena določba 2. odstavka 388. člena in 1. odstavka 366. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah je bil obsojeni Y.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila izrečena kazen osmih mesecev zapora, za drugo pa tri mesece zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen deset mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec je zoper navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da je zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje pravočasno vložil pritožbo zaradi odločbe o kazni okrožni državni tožilec v Krškem, ki je v pritožbi predlagal, da se obsojencu določi višja kazen in mu zviša tudi izrečeno enotno kazen. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo odločilo le o pritožbi zagovornika. S tem je po mnenju vrhovnega državnega tožilca sodišče kršilo določbo 2. odstavka 388. člena ZKP, ker ni odločilo o vseh pritožbah. Kršilo naj bi tudi 1. odstavek 366. člena ZKP o pravici državnega tožilca kot stranke do pritožbe. Tako je bistvena kršitev postopka podana po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj sodba sploh nima razlogov o pritožbi okrožnega državnega tožilca. Vrhovni državni tožilec je vložil zahtevo v obsojenčevo škodo, kljub temu pa meni, da je bila prekršena ustavna pravica okrožnega državnega tožilca do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije. Nasprotje med določbo ZKP, da se po zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi v obdolženčevo škodo, le ugotovi, da je bil zakon prekršen, in na drugi strani ustavno pravico do pravnega sredstva je možno razrešiti samo v prid slednje. Z izrekom sodbe višjega sodišča po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni bila izčrpana pravica državnega tožilca do pritožbe, zato je kršitev možno odpraviti le z odločitvijo po 1. odstavku 420. člena ZKP. Predlagal je, da vrhovno sodišče v celoti razveljavi izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in zadevo vrne v novo odločitev temu sodišču. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je okrožni državni tožilec pravočasno dne 16.12.2003 vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in sicer zaradi odločbe o kazni po 1. odstavku 374. člena ZKP (list. št. 113 in 114 kazenskega spisa). Iz predložitvenega poročila Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 8.1.2004 (list.št. 125) izhaja, da sta bila Višjemu sodišču v Ljubljani predloženi tako pritožba zagovornika obdolženca kot okrožnega državnega tožilca. Ko je Višje sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo odločilo le o pritožbi obsojenčevega zagovornika, je vpisničarka z Višjega sodišča v Ljubljani napravila na hrbtni strani te sodbe uradni zaznamek dne 3.3.2004 (list. št. 129), iz katerega je razvidno obvestilo, da ni rešena pritožba okrožnega državnega tožilca ter da ji je sodnik naročil, "da spisa ni potrebno vračati, naj ostane kot je".

Ob takšni odločitvi sodišča druge stopnje lahko ugotovimo, da vrhovni državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da je pritožbeno sodišče kršilo določbo 2. odstavka 388. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je namreč po navedenem zakonskem določilu dolžno o vseh pritožbah zoper isto sodbo odločiti z eno odločbo. Ker o pritožbi okrožnega državnega tožilca z izpodbijano sodbo v nasprotju z navedeno zakonsko določbo ni odločilo, je s tem vsebinsko vzelo državnemu tožilcu kot stranki tudi pravico do pritožbe in tako kršilo še določilo 1. odstavka 366. člena ZKP. Okrožni državni tožilec je sicer vložil pritožbo, vendar njegova pravica do pritožbe ni bila izčrpana, ker sodišče druge stopnje o njej sploh ni odločalo. Nadaljnja uveljavljena bistvena kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v tem primeru ne pride v poštev, ker z izpodbijano sodbo sploh ni bilo odločeno o pritožbi okrožnega državnega tožilca.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca utemeljena glede navedenih določb ZKP, torej 2. odstavka 388. člena in 1. odstavka 366. člena ZKP. Ob tej ugotovitvi pa se ni mogoče strinjati s stališčem vrhovnega državnega tožilca, da bi ob navedenih kršitvah kazenskega postopka vrhovno sodišče lahko razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo odločanje. Zahteva za varstvo zakonitosti je namreč vložena v obsojenčevo škodo, kar v zahtevi ugotavlja tudi vložnik zahteve. V primeru, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, je vrhovno sodišče dolžno uporabiti določbo 2. odstavka 426. člena ZKP in v takšnem primeru lahko le ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne sme pa poseči v pravnomočno odločbo. V tem delu zahteve torej vrhovno sodišče ni sledilo razlogom vrhovnega državnega tožilca in ni sprejelo predloga za razveljavitev izpodbijane sodbe.

Ob ugotovitvi, da sta bili prekršeni dve določbi Zakona o kazenskem postopku, kot je razvidno iz izreka te odločbe, vrhovno sodišče ni poseglo v pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, ki jo je z zahtevo izpodbijal vrhovni državni tožilec. Izpodbijana sodba je bila izdana v korist obsojenega Y.M., saj je okrožni državni tožilec v pritožbi predlagal za obsojenca višji kazni za posamezni kaznivi dejanji in zvišanje izrečene enotne kazni. Sodišče druge stopnje o pritožbi okrožnega državnega tožilca ni moglo odločiti z dopolnilno sodbo, saj to onemogoča določba 2. odstavka 388. člena ZKP.