Jedro

Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače po določbah 126. do 129. člena ZDR-1, katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi, zato je za tovrstne spore delovno sodišče stvarno pristojno v skladu z določbo točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe glede plačila odpravnine in regresa za letni dopust postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka) in da ni pristojno za odločanje glede plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za zaposlovanje, za poškodbe pri delu in starševsko varstvo, zaradi česar je razveljavilo opravljena pravdna dejanja v tej zvezi in tožbo v tem delu zavrglo (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o zavrženju (dela) tožbe se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče z zavrženjem tožbe glede plačila prispevkov kršilo tožničino pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Ker RS po pristojnih davčnih organih in drugih organih, ki jih je tožnica seznanila z opustitvijo obveznosti tožene stranke, ni poskrbela, da bi bili vtoževani prispevki zanjo plačani (tožnica kot prijaviteljica nima statusa stranke v davčnem postopku zoper toženo stranko), bi lahko tožnica zaradi izpodbijane odločitve sodišča, da ni pristojno za odločanje v zadevah davčno-upravnih organov, ostala brez pravnega varstva. Dokler država preko davčnih oziroma inšpekcijskih organov ne poskrbi za plačilo oziroma izterjavo prispevkov, tožnici pravica do sodnega varstva ne more biti odvzeta.

Odločba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, v konkretni zadevi ni uporabna. V navedeni odločbi je Vrhovno sodišče RS odločalo o posameznikovi odškodnini ter z njo povezanimi davščinami, ki ne vplivajo na posameznikove individualne pravice, temveč na državni proračun. V konkretnem primeru pa ima (ne)plačilo prispevkov dejanski vpliv na tožničine individualne pravice, kot so pravica do pokojnine itd. Z obravnavanim primerom je primerljiv sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 872/2017 z dne 17. 1. 2018, v katerem sodišče ugotavlja: "V Sloveniji je uveljavljen sistem bruto dohodkov, kar pomeni, da je delavec upravičen do plače v bruto znesku (126. člen ZDR-1), le da delavec celotnega zneska ne prejme na svoj račun, ampak je predpisan način izvršitve navedene denarne obveznosti tako, da delodajalec takoj odtegne (zadrži) od bruto zneska del za plačilo javnih dajatev. Delavec prejme denarni znesek plače, ki je že zmanjšan za predpisane davke in prispevke (neto plačo). Delodajalec ima vlogo dolžnika iz delovnega razmerja, ki je hkrati tudi vloga plačnika javne dajatve (za delavca) na za posameznikovo javno dajatev posebej predviden račun (prvi odstavek 57. in prva točka prvega odstavka 58. člena ZDavP-2). Šele s plačilom davkov in prispevkov (javnih dajatev) je v celoti izpolnjena celotna delovnopravna obveznost plačila plače delavcu. Obračun neto plače in javnih dajatev v zvezi s plačo oziroma nadomestilom ne pomeni samostojnega dejanja, ampak je nezdružljivo povezan s pojasnjenim načinom izpolnitve denarne obveznosti. Obračun le omogoča zneskovno konkretizacijo delov denarne obveznosti plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi (zneska neto izplačila delavcu in zneska, ki je namenjen plačilu javnih dajatev). Po svoji naravi je obračun računska operacija, ki upošteva zakonsko opredeljene elemente pripadajočih javnih dajatev. Dejanski obračun plače, regresa in pripadajočih javnih dajatev lahko opravi kdorkoli, ki ima na voljo obračunsko orodje, ki upošteva predpisane zakonske elemente. Pri tem pa je bistveno, da je obračun nedeljivo povezan z denarno obveznostjo, saj pomeni nepogrešljiv del izpolnitvenega ravnanja plačila." Na podlagi navedenega izhaja, da je tožnica upravičena do plače v bruto znesku, ne zgolj v neto znesku.

Glede (ne)pristojnosti sodišča za odločanje o plačilu prispevkov iz delovnega razmerja je Višje sodišče v Mariboru v zadevi, opr. št. I Ip 872/2017, navedlo: "Če upoštevamo pojasnjeno stališče, da je obveznost plačila bruto plače oziroma njenega nadomestila po vsebini primarno civilna obveznost iz delovnega razmerja, ki je pri izpolnitvi povezana s plačilom javnih dajatev, ne more biti dvoma, da je podana tudi pristojnost civilnega sodišča. Civilna izvršba je tako primarno pravno varstvo dolžnika, ki ga dopolnjuje javnopravno varstvo Finančne uprave RS." V konkretni zadevi je obveznost plačila bruto plače po vsebini primarno civilna obveznost iz delovnega razmerja, ki pa je pri izpolnitvi povezana s plačilom javnih dajatev in je zato podana pristojnost civilnega sodišča, ki ga pa lahko javnopravno varstvo davčnih organov RS zgolj dopolnjuje. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega dela sklepa ali razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in po potrebi vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zato sprejelo napačno odločitev o zavrženju dela tožbe.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sprejelo odločitev o zavrženju dela tožbe na podlagi ugotovitve, da delovno sodišče ni pristojno za odločanje o zahtevku, da se toženi stranki naloži, da za tožnico plača prispevke iz naslova socialnih zavarovanj od plače za obdobje od 1. 2. 2016 do 21. 10. 2016, v skladu z določbo drugega odstavka 18. člena ZPP. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 namerno odstopilo od dotedanje sodne prakse in zavzelo stališče, da sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja delavcu dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, saj je ob izplačilu to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov, katerih pristojnost bi z odločanjem o obračunu in plačilu davkov in prispevkov prevzelo delovno sodišče. 6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na stališča Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017, ki pa se nanaša na davke in prispevke od odškodnine za premoženjsko škodo. V tej zadevi je tožnik zahteval, da se delodajalcu naloži obračun in plačilo davkov in prispevkov na prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo, pri čemer bi obveznost plačila teh dajatev nastala šele po izvršitvi plačila na podlagi sodbe in v času odločanja sodišča še ni obstajala. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnico, da navedena zadeva ni povsem primerljiva z obravnavanim individualnim delovnim sporom. V tem sporu namreč tožnica zahteva od svojega delodajalca plačilo že znanega zneska prispevkov (ki ga je tožnica pridobila iz evidenc FURS) iz naslova bruto plače, ker ji je delodajalec v obdobju od 1. 2. 2016 do 21. 10. 2016 izplačal le neto plačo, prispevke pa je le obračunal, ne pa tudi plačal, kar je pri davčnem organu tudi evidentirano.

7. Tožnica v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače po določbah 126. do 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi, zato je za tovrstne spore delovno sodišče stvarno pristojno v skladu z določbo točke b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

8. Za tak spor gre tudi v obravnavanem primeru, saj tožnica od tožene stranke zahteva plačilo obračunanih, a ne plačanih zapadlih prispevkov, v višini, ki izhaja iz evidenc davčnega organa – FURS o plačilih delodajalca, to je tožene stranke, in so razvidni iz Razkritja podatkov o obveznih prispevkih za socialno varnost iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 2. 2016 do 21. 10. 2016. Obveznost plačila bruto plače je namreč primarno civilna obveznost iz delovnega razmerja, sodišče pa v delovnem sporu, kot je obravnavani, v ničemer ne posega v pristojnosti davčnih organov, ker delavec uveljavlja svojo pravico do bruto plače, ki vključuje pravico do plačila prispevkov, na podlagi podatkov davčnega organa. Zato so pritožbene navedbe v tem delu utemeljene.

9. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. alineja 365. člena ZPP).