Jedro

Toženka, ki je zatrjevala ustrezno napotitev tožnice na pregled z endoskopom, bi morala to dokazati. Če je želela to dokazati s tem, da je bila napotnica ustrezno izpolnjena, bi morala napotnico v celoti (torej tudi njeno zadnjo stran) predložiti (ali pa - če zadnje strani napotnice nima - to dejstvo dokazati z drugimi dokazi).

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta se zavrneta in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Tožnica je stranskemu intervenientu - zavarovancu toženke - oziroma njegovi delavki, zdravnici dr. A. A., očitala, da jo je napačno zdravila, postavila napačno diagnozo in je ni napotila na potrebne preglede. Zaradi napačnega in malomarnega zdravljenja je trpela telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah, zmanjšane so njene življenjske aktivnosti, trpi pa tudi zaradi skaženosti.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen. Ugotovilo je, da je bila tožnica pri zdravnici dr. A. A. pregledana le enkrat, in sicer 10. 5. 2016. Takrat zdravnica ni opravila endoskopskega pregleda, ker v zdravstvenem domu, kjer je bil pregled opravljen, endoskopov niso imeli. Izdala je napotnico za operativno odstranitev žrelnice, v izvid pa tudi zapisala, naj tožnica poskusi uporabljati pršilo Dymista. Zaradi pomanjkljive diagnostike in nedoslednega zdravljenja je po 10. 5. 2016 tožnici nastala škoda, ki je v vzročni zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti zavarovanca toženke. Sodišče je zavrnilo ugovor zastaranja in pojasnilo, da je bilo zdravljenje zaključeno 6. 3. 2018, ko je bil opravljen kontrolni pregled po pravilno opravljeni operaciji (endoskopska septoplastika in odstranitev zadebeljene sluznice spodnjih in srednjih školjk).

Pritožbeni postopek:

3.Zoper vmesno sodbo sta se pritožila toženka in stranski intervenient. Navajata, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, da bi bilo zapisano stanje tožnice opisano neustrezno oziroma podcenjeno; sodišče tudi ni navedlo, na podlagi katere listine oziroma katerega dela zaslišanja je prišlo do takega zaključka, zato vmesne sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da sta tožnica ali njena mati zdravnici omenili glavobole, motnje spanja in pozornosti. Zdravnica se ni zavedala pomanjkljivosti pregleda. Zadnja stran napotnice se ne nahaja v spisu, zato sodišče ne bi smelo zaključiti, da ni bila izpolnjena. Tožnica je bila napotena na ustrezen pregled. Sodišče se ni opredelilo do ugovora, da tožnica v nobenem primeru ne bi bila operirana prej in da kasnejša operacija ni mogla vplivati na izid zdravljenja. Zdravnica je priporočila zdravljenje s pršilom Dymista, vendar ga tožnica ni želela uporabljati. Sodni izvedenec ni pojasnil, na kakšen način bi informiran pristanek glede zdravljenja z zdravilom lahko pogojeval uspešno zdravljenje. Tožnica je že v letu 2016 oziroma 2017 razpolagala z vsemi podatki, na podlagi katerih bi lahko ocenila višino škode. Zdravljenje se ni zaključilo ob kontrolnem pregledu 6. 3. 2018. Tožnica je že 14. 3. 2017 podala odškodninski zahtevek, tako da je že takrat lahko ocenila obseg škode, zato je zahtevek zastaral.

4.Tožnica je na pritožbi odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

Protipravno ravnanje zdravnice:

6.Med postopkom se ni posebej ugotavljalo, ali je tožnica na pregledu pri otorinolaringologinji izpostavila težave z glavoboli, motnjami spanja in pozornosti in ali bi zdravnica to morala zapisati v tožničin karton, oziroma bi jo o tem morala vprašati kot del običajne in strokovne diagnostike. Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožnica te težave trpela (ker sta o njih prepričljivo izpovedali tožnica in njena mati), izvedenec pa je ugotovil, da v medicinski dokumentaciji niso zabeležene (kar niti ni sporno). Vendar je napačno razumevanje toženke in stranskega intervenienta, da je ta okoliščina odločilno vplivala na ugotovitev o napačno opravljeni diagnostiki. Izvedenec je kot ključno izpostavil, da diagnostika ni bila opravljena v skladu s pravili stroke, ker pred odločitvijo za operacijo žrelnice ni bila opravljena endoskopija in ker tožnica na ta pregled ni bila napotena; navedeno pa predstavlja tudi nosilni razlog izpodbijane vmesne sodbe.

7.Iz zaslišanja zdravnice, ki ga je sodišče citiralo v 23. točki svoje obrazložitve, jasno izhaja njeno predvidevanje, da bodo na kliniki dodatno preverili, kaj je potrebno storiti, da bo tožnica lažje dihala, ker so tam imeli endoskope. Zdravnica je torej vedela, da se bo na kliniki opravil še dodaten endoskopski pregled in da se bodo šele nato odločili, kakšno bo tožničino zdravljenje. Povsem logičen je torej zaključek sodišča, da je zdravnica pričakovala, da bo zdravljenje na kliniki obsegalo tudi kaj več ali kaj drugega kot zgolj operacijo žrelnice, na katero je napotila tožnico. Ali se je zdravnica dejansko zavedela pomanjkljivosti pregleda in da bi morala sama opraviti tudi endoskopski pregled oziroma tožnico izrecno napotiti nanj, pa niti ni pomembno, saj je jasno, da bi moral biti tak pregled skladno z medicinsko stroko opravljen pred operacijo žrelnice, zdravnica kot strokovnjakinja pa bi morala doktrino poznati in ravnati v skladu s njo.

8.Toženka, ki je zatrjevala ustrezno napotitev tožnice na pregled z endoskopom, bi morala to dokazati. Če je želela to dokazati s tem, da je bila napotnica ustrezno izpolnjena, bi morala napotnico v celoti (torej tudi njeno zadnjo stran) predložiti (ali pa - če zadnje strani napotnice nima - to dejstvo dokazati z drugimi dokazi). Sodišče prve stopnje je glede na predložene dokaze skladno s pravilom o dokaznem bremenu (ki je glede ustrezne napotitve tožnice na pregled in operacijo na kliniko na strani toženke) ugotovilo, da zadnja stran napotnice ni bila izpolnjena. Pritožbi niti ne navedeta, iz katerih izvedenih dokazov naj bi izhajala pravilna izpolnjenost napotnice in s tem napotitev tožnice na takojšen pregled na kliniko, obrazložitev sodišča glede teh dejstev v 24. točki obrazložitve pa je obširna, razumljiva in notranje skladna.

9.Tožnica zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v času, ko je čakala na obravnavo na kliniki (škodo iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin med zdravljenjem in zaradi strahu), kot tudi za škodo, ki jo trpi še sedaj zaradi zamika zdravljenja (škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti). V vmesno sodbo ne sodi odločanje, katere oblike nepremoženjske škode so podane, v obravnavani zadevi pa je izkazano, da je tožnica vsaj v času do obravnave na kliniki trpela določene težave, ki so posledica tega, da na kliniki ni bila pregledana takoj in po pravilno opravljenem pregledu diagnoza ni bila popravljena (ampak je bila le vpisana v čakalno knjigo) ter da v času do pregleda na kliniki ni imela ustrezne terapije. V nadaljevanju postopka bo odločeno, katere oblike škode je utrpela tožnica in v kakšni višini (torej ali je utrpela zgolj škodo zaradi zamika zdravljenja ali tudi škodo zaradi slabšega izida zdravljenja).

10.Ugovor, da tožnica v nobenem primeru ne bi bila operirana prej in da se operacijo nosnega pretina opravi šele okrog otrokove polnoletnosti, je pavšalen. Operacija, ki je odpravila tožničine težave, je bila opravljena pred tožničino polnoletnostjo (tožnica je bila stara 14 let) in pritožnika nista z ničemer izkazala, da te operacije ne bi opravili prej, če bi bila tožnica pravilno obravnavana in pravilno napotena na kliniko. Nenazadnje je tožnica zatrjevala, da se je po pregledu na kliniki in predpisu zdravil njeno stanje izboljšalo, iz česar izhaja, da je vzrok za pretrpljeno škodo tudi neustrezno predpisovanje zdravil.

11.Nesporno je, da se pršilo Dymista, ki ga je ob pregledu zdravnica priporočila tožnici, izdaja le na recept in da ta tožnici ni bil izdan. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče tudi zaključilo (in pritožbeno to ni sporno), da bi morala zdravnica po pravilnem predpisu kortikosteroidnega pršila tožnico naročiti na kontrolo, na kateri bi preverila uspešnost zdravljenja s predpisanim zdravilom, česar zdravnica ni storila. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, tako izhaja, da terapija z zdravilom, ki se izdaja na recept, ni bila uvedena skladno s stroko in običaji, ker recept ni bil izdan, v nadaljevanju pa tudi ni bilo predvideno pravilno spremljanje učinka zdravila, saj tožnica ni bila naročena na kontrolni pregled. Ker zdravilo tožnici ni bilo predpisano in ji s tem ni bila realno omogočena njegova uporaba, zgolj iz dejstva, da ga ni uporabljala, ni mogoče sklepati, da je zavrnila zdravljenje. O zavrnitvi zdravljenja bi bilo mogoče govoriti le, če bi bilo dokazano, da je bila terapija s tem zdravilom tožnici konkretno predlagana oziroma omogočena ter da jo je tožnica po ustreznih pojasnilih zavestno odklonila.

Zastaranje:

12.Sodišče prve stopnje je v 15. in 16. točki obrazložitve pojasnilo, da se v obravnavanem primeru uporabljajo pravila o poslovni odškodninski odgovornosti. Za odškodninske terjatve, ki izvirajo iz pogodbenih razmerij, velja splošni petletni zastaralni rok, in sicer tudi za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz kršitve pogodbene obveznosti. Četudi bi torej držale pritožbene trditve, da je tožnica že v letu 2017 razpolagala s podatki, na podlagi katerih bi lahko določila višino škode, do vložitve tožbe 5. 3. 2021 petletni zastaralni rok še ni potekel.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški:

13.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana vmesna sodba pravilna, pritožbi pa nista utemeljeni. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku), je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo (353. člen ZPP).

14.Ker bo šele s končno sodbo jasno, kolikšen je uspeh pravdnih strank, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.