Jedro

Škodo (tudi nepremoženjsko) mora (trditi in) dokazati (poleg ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, razen krivde) tožnik. Ker odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, verjetnost obstoja dejstev (v konkretnem primeru nastanka škode v škodnem dogodku) ne zadošča, temveč je potrebno prepričanje (to je taka skladnost trditev z dejstvi, o kateri ne dvomi noben razumen človek več).

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi glede obrestnega zahtevka tako, da obresti (zakonske zamudne) od obeh v izreku navedenih zneskov glavnic začnejo teči od 16. 11. 2004 (vložitve tožbe) dalje.

Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvi toženki naložilo, da plača tožniku 202,94 EUR, drugi toženki pa da je dolžna tožniku plačati 304,40 EUR, oba zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, višji tožbeni zahtevek (za glavnico v višini 32.972,82 EUR s pripadki) pa zavrnilo.

S sklepom pa je sodišče tožniku naložilo, da plača prvi toženki 387,40 EUR pravdnih stroškov s pripadki v primeru zamude, drugi toženki pa 3.825,08 EUR pravdnih stroškov s pripadki v primeru zamude.

Zoper sodbo in zoper sklep se pritožuje tožnik. V pritožbi zoper sodbo izpodbija zavrnitev zahtevka za plačilo nematerialne škode in v tem delu predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V delu sodbe, ki se nanaša na prisojeno materialno škodo, pa predlaga spremembo sodbe glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki bi šle tožniku od datuma škodnega dogodka dalje. Meni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o nematerialni škodi, ko je zavrnilo predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke medicinske stroke, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je bila s tem kršena tožnikova pravica do kontradiktornega postopka. V postopku je bilo s pomočjo prometnega izvedenca ugotovljeno, da je bil tožnik udeležen v treh trkih (oziroma štirih trkih, vendar pa je zadnji trk praktično nepomemben), in sicer je v prvem trku (za katerega je odgovoren sam) zadel tožnik s prvim delom vozila v znak za označitev prometnega otoka, varovalno ograjo in drog javne razsvetljave, v drugem trku pa naj bi tožnik med rotiranjem vozila po prvem trku z zadnjim desnim vogalnim delom trčil v bočni del vozila P. (za to trčenje je soodgovoren voznik P. oziroma prva toženka do 20 %). Do tretjega trka naj bi prišlo, ko se je vozilo tožnika ustavilo in je v njegov prednji del s prednjim delom trčil voznik S. (soodgovoren je voznik S. oziroma druga toženka do 30 %). Izvedenka je v izvedenskem mnenju menila, da je glede na opis poteka trkov tožnik najverjetneje vse poškodbe utrpel pri prvem trčenju. Za tožnika je bilo sporno, da izvedenka ni upoštevala, da so se varnostne blazine odprle ob prvotnem trku in tudi ni upoštevala, da bi varnostno ogrodje tožnikovega vozila (ko je ob prvem trku prišlo do amortizacije sil s kontroliranim mečkanjem karoserije) lahko preprečila delovanje sil na tožnikovo telo, kar vse bi v dobršni meri preprečilo nastanek poškodb. V izvedenskem mnenju ni bilo praktično nobene vsebinske obrazložitve, zakaj izvedenka ocenjuje, da so vse telesne poškodbe nastale ob prvotnem trku, tako da tožnik ni niti mogel vedeti, ali je izvedenka upoštevala vse pomembne okoliščine in ali je upoštevala okoliščine, ki so se zdele tožniku pomembne. Ostalo je nepojasnjeno osnovno vprašanje, kakšen mehanizem poškodovanja je upoštevala izvedenka. Po mnenju tožnika so za nastanek njegovih poškodb aktualne predvsem sile ob prvem in tretjem trku, upoštevajoč da ni bilo več zaščite, ki jo je nudila voznikova zračna blazina in mehki deli karoserije ob prvotnem trku. Sodišče je neupravičeno zavrnilo predlog za dopolnitev medicinskega izvedenskega mnenja (z mnenjem, da bi lahko na dane pripombe odgovoril izključno izvedenec prometne stroke, kateremu pa takšnih pripomb tožnik ni predhodno posredoval). Tako stališče sodišča prve stopnje pa je napačno. Izvedenka medicinske stroke ni omenjala, da bi ji manjkali kakšni podatki, v kolikor pa bi do take situacije prišlo, bi lahko dodatno mnenje izpolnil tudi prometni izvedenec, saj ni mogoče pričakovati, da bi lahko pravdne stranke predhodno presodile v vsakem primeru, kakšne podatke potrebuje izvedenec medicinske stroke za odgovor na neko vprašanje, ki se mu zastavi v posamičnem primeru. V zvezi s pojemkom, ki naj bi deloval na tožnika, sodišče ugotavlja, da ga niti izvedenec prometne stroke ne more izračunati, še toliko manj posebej upoštevaje stanje karoserije oziroma odprto oziroma neodprto zračno blazino. Problematika ugotavljanja obsega škode v posamični prometni nezgodi je lahko zelo kompleksna, saj se redko lahko izračuna vse parametre za nastanek poškodb in v končni fazi obvelja mnenje medicinskih izvedencev, ki pa morajo svoje stališče (tudi če ni izračunal sil, ki delujejo na poškodovance) prepričljivo obrazložiti in ni dovolj zgolj ugotovitev sodišča, da ima izvedenka medicinske stroke posebna znanja, s katerimi zna najbolje ugotoviti, da je tožnik utrpel vse poškodbe najverjetneje pri prvem trčenju. Nekritično sprejemanje mnenja izvedenke medicinske stroke v konkretnem primeru za tožnika ni sprejemljivo. Zaradi opustitve dopolnitve medicinskega izvedenskega mnenja je ostalo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Napačno je tudi sklepanje sodišča, da je vse poškodbe utrpel tožnik v prvi prometni nezgodi, ker naj bi se tožnik spominjal rahlega dotika od zadaj, nato pa ničesar več (po mnenju sodišča naj bi bil razlog nezavest tožnika). Tožnik je bil zaradi nezgode in poškodb res v nezavesti in se dogajanja praktično ne spominja. Tudi če bi bil tožnik nezavesten že po prvem trku, to še ne more pomeniti, da so vse poškodbe nastale najverjetneje v prvem trku, kot napačno zaključuje sodišče. Napačno je sodišče uporabilo tudi materialno pravo glede prisojenih obresti za škodo na vozilu od izdaje sodbe dalje. Tožniku bi šle obresti od nastanka škode dalje. Izvedenec je škodo izračunal na dan 16. 11. 2001, tožena stranka pa je sama opravila vrednotenje oziroma odmero odškodnine na datum 5. 12. 2001. Odločitev je tudi v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS, ki je na občni seji 26. 6. 2002 sprejelo načelno pravno mnenje glede teka zamudnih obresti za denarne odškodnine za povrnitev premoženjske škode od datuma uveljavitve OZ dalje.

V pritožbi zoper sklep (o odmeri stroškov) pa tožnik navaja, da se je pritožil zoper sodbo; sodišče bi moralo že v sodbi odločiti tudi o stroških, tako da poznejši dodaten sklep o stroških ne bi bil več potreben (enako tudi dodatna posebna pritožba zoper naknaden sklep o stroških). Stroškovno odločitev tožnik izpodbija, ker izpodbija tudi odločitev o glavni stvari, ki naj bi bila napačna.

Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena (in sicer delno glede obrestnega zahtevka), pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

Glede obrestnega zahtevka (za materialno škodo) tožnik utemeljeno opozarja na načelno pravno mnenje VS RS z dne 26. 6. 2002, po katerem zamudne obresti za materialno škodo tečejo od zamude dalje, povzročitelj škode (odgovorna oseba) pa pride v zamudo z zahtevo(1) za izpolnitev obveznosti, izraženo z zunajso dnim opominom (ustnim ali pisnim) ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev zahtevka . V zamudo pa sta toženki v obravnavani zadevi prišli z vložitvijo tožbe. Ker sta toženki stranki v zamudo prišli z vložitvijo tožbe (drugače se ne zatrjuje), tečejo obresti za dosojeno materialno škodo od vložitve tožbe (16. 11. 2004) dalje. Stališče sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti za dosojeno materialno škodo je torej napačno, napačno pa tudi pritožbeno stališče, da gredo tožniku zakonske zamudne obresti pred vložitvijo tožbe. Na podlagi 351. člena v zvezi s 358. členom in 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je zato pritožbeno sodišče v navedenem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

V preostalem delu pa pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Upoštevajoč določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in zgolj v tem okviru pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (ter naštete bistvene kršitve postopkovnih določb). Pritožbeno sodišče je zato pri presoji pritožbe in pritožbenih trditev moralo izhajati iz za pravdne stranke sprejetega stališča (še posebej izrecno tožnikovega(2)) o treh (oziroma več) trkih, to je o več škodnih dogodkih(3), ob nespornem dejstvu, da je tožnik sam odgovoren za prvi trk, oziroma da tožnik škode (ne premoženjske ne nepremoženjske), ki mu je nastala v prvem trku (škodnem dogodku), ne uveljavlja.

Škodo (tudi nepremoženjsko) mora (trditi in) dokazati (poleg ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, razen krivde) tožnik(4). Ker odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, sodišče po svojem prepričanju(5) na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka(6), verjetnost obstoja dejstev (v konkretnem primeru nastanka škode v škodnem dogodku) ne zadošča, temveč je potrebno prepričanje (to je taka skladnost trditev z dejstvi, o kateri ne dvomi noben razumen človek več). Pritožnik niti v tožbi niti v pritožbi ne trdi, da mu je nepremoženjska škoda (le ta je še sporna) nastala le v nadaljnjih škodnih dogodkih (trkih), in ne v prvem, niti ne trdi v kakšnem obsegu mu je nastala v posameznem škodnem dogodku (poleg prvega), za katerega odgovarjata toženki. Graja zgolj zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik najverjetneje vse poškodbe (vključno s poškodbo glave in posledično nezavestjo) utrpel že pri prvem trku (ki ima potrditev v izvidu in mnenju izvedenke medicinske stroke)(7). Ker niti možnost niti verjetnost nastanka škode v nadaljnjih trkih (škodnih dogodkih, za katere odgovarjata toženki) ne zadošča(8), se pritožbene trditve, s katerimi pritožnik graja zaključek o nedokazanosti relevantnih trditev(9), pokažejo kot pravno nepomembne.

Ne glede na navedeno pa je sicer povsem sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da bi moral na vprašanja, ki jih je izpostavila tožeča stranka (in jih sedaj ponavlja v pritožbi), glede na njihovo vsebino odgovoriti izvedenec cestnoprometne stroke, katerega izvedeniškemu mnenju tožeča stranka ni osporavala (v zvezi s silami, ki so delovale na tožnika v posameznem trku - pripombe pa so bile podane daleč po izteku roka za podajo pripomb na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke). Poleg tega gre pri trditvah, o katerih naj bi izvid in mnenje podala (dopolnila) izvedenka medicinske stroke, za podajo izvida in mnenja, na podlagi katerih bi tožnik ugotovil pravno relevantna dejstva (v kolikšnem obsegu mu je škoda nastala /kakšne poškodbe je zadobil/ v posameznem škodnem dogodku), kar predstavlja nedopusten dokaz v informativne namene. Poleg tega je povsem jasno tudi, da bi glede na potek nesreče (in trditve, vključno s pritožbenimi) izvedenka lahko zgolj dopustila možnost (ali morebiti ugotovila verjetnost) nastanka tožnikovih telesnih poškodb v drugem oziroma tretjem trku, kar pa nikakor ne zadošča. Tožnik bi, kot že navedeno, moral namreč s stopnjo prepričljivosti izkazati, da je telesne poškodbe in posledično nepremoženjsko škodo utrpel v drugem oziroma tretjem trku. Neutemeljeno pritožbo v opisanem obsegu je zato pritožbeno sodišče (ki kakšnih v okvirih pritožbe uradoma upoštevnih kršitev ali zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo) zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na obrazloženo in pritožbene razloge ni utemeljena niti pritožba zoper sklep glede stroškovne odločitve, upoštevajoč da je pritožnik s pritožbo uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (in še to le deloma in glede stranske terjatve), pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Drži sicer, da bi sodišče prve stopnje moralo že v sodbi odločiti tudi o stroških, tako da poznejši dodaten sklep o stroških ne bi bil več potreben (enako tudi dodatna posebna pritožba zoper naknaden sklep o stroških) in je taka praksa sodišč prve stopnje, kot v obravnavani zadevi (ne gre za osamljen primer), ne le nezakonita (v nasprotju z določbami ZPP(10), temveč tudi škodljiva(11). A to na pravilnost in zakonitost z izpodbijanim sklepom naložene obveznosti plačila stroškov ne vpliva. Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Predloga pritožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka sta neutemeljena, odločitev o njih pa je obsežena v odločitvah o zavrnitvi pritožb in temelji na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s (smiselno) prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP(12).

(1)

324. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ);

(2)Izrecno izpostavljenega v pritožbi (da je bil tožnik udeležen v treh trkih /oziroma štirih trkih, vendar pa je zadnji trk praktično nepomemben/, in sicer je v prvem trku /za katerega je odgovoren sam/ zadel tožnik s prvim delom vozila v znak za označitev prometnega otoka, varovalno ograjo in drog javne razsvetljave, v drugem trku pa naj bi tožnik med rotiranjem vozila po prvem trku z zadnjim desnim vogalnim delom trčil v bočni del vozila P. /za to trčenje je soodgovoren voznik P. oziroma prva toženka do 20 %/; do tretjega trka naj bi prišlo, ko se je vozilo tožnika ustavilo in je v njegov prednji del s prednjim delom trčil voznik S. /soodgovoren je voznik S. oziroma druga toženka do 30 %/);

(3)Torej povzročitve škode v več (najmanj treh) škodnih dogodkih, v vsakem od njih z različnimi vzroki (in obsegom škode) in tožnikovim dokaznim bremenom povzročitve škode v vsakem škodnem dogodku posebej – prim. 154. člen ZOR;

(4)Prim. 154. člen ZOR in 7., 180. ter 212. člen ZPP;

(5)Podčrtalo pritožbeno sodišče;

(6)8. člen ZPP;

(7)Le-ta je podala mnenje, da je tožnik glede na opis poteka trka(ov) avtomobila(ov) v prometni(h) nezgodi(ah), opirajoč se pri tem na ugotovitve in mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, najverjetneje utrpel vse telesne poškodbe pri prvem trčenju, ko se je zaletel v prometni znak, kovinsko zaščitno ograjo in drog javne razsvetljave;

(8)za utemeljitev trditev (ki bi jih bilo potrebno nato še dokazati s stopnjo prepričljivosti) o obstoju pravno relevantne škode v obravnavanem primeru;

(9)Tak zaključek sledi iz zaključka, da je tožnik najverjetneje vse telesne poškodbe utrpel v prvem trčenju

(10)Po četrtem odstavku 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim;

(11)S posledično odškodninsko odgovornostjo države;

(12)Upoštevajoč uspeh pritožbenega postopka ter da je pritožnik uspel le s pritožbo zoper sodbo, in to s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (in še to le deloma in glede stranske terjatve), zaradi katerega niso nastali posebni stroški;