Jedro

Delodajalec, ki ne zagotovi ureditve delovnega mesta tako, kot je to določeno v 4. točki 9. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu delavcev na delovnih mestih, odgovarja delavcu po načelu krivdne odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi svoje stroške za pritožbo, stroške za odgovor na pritožbo prav tako trpi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o podlagi tožbenega zahtevka tožeče stranke in je odločilo, da obstaja obveznost tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi škodnega dogodka dne 13. 1. 2006 in je le ta podana v deležu 80 %, v preostalem deležu, to je 20 % pa obveznost tožene stranke ni podana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da delodajalec tožeče stranke kot zavarovatelj ni poskrbel za varno delo tožnika. Ugotovilo je, da se med paletami ni čistil snega, to pa zato, ker delodajalec ni dal navodil za delo, niti ni določil delavca, ki bi bil zadolžen za čiščenje snega, medtem, ko tožnik kot delovodja ni bil zadolžen za čiščenje snega. Ugotovilo je vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke. Na podlagi navedb tožene stranke pa je ugotovilo, da obstaja takoimenovani soprispevek tožnika, saj tožnik ni opravljal delo s tolikšno pazljivostjo, s katerim bi tudi sam varoval svoje življenje in zdravje in bi ob večji pazljivosti tako lahko videl, da so na tleh tudi ostanki snega, pa se je kljub temu odločil, da bo odstranil elemente stopnic, ne da bi prej poskušal z lopato, ki jo je imel na razpolago v skladišču odstraniti ledeno plato. Zato je odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo v celoti zavrne, ali vsaj še za najmanj 50 % oziroma podredno, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ni podane vzročne zveze med tem, da zavarovanec toženke ni predvidel tveganj oziroma nevarnosti v zimskem času, na delovnem mestu na prostem in ni sprejel ukrepov za obvladovanje teh tveganj in med ravnanjem oziroma očitanimi opustitvami zavarovanca toženke ter med škodnim dogodkom oziroma poškodbo tožnika. Namreč tožnik je samoiniciativno prestavljal elemente in je pri tem ravnal lahkomiselno in bi raje počakal na pomoč sodelavcev v ponedeljek, da do škodnega dogodka ne bi prišlo in posledično tudi ne do poškodbe tožnika. Edini vzrok za nastanek škodnega dogodka, je v ravnanju tožnika samega. Tožnik je bil tisti, kateri je bil zadolžen, da svoje delo opravlja varno, to delo opravlja že več let. Tožnik je samovoljno in lahkomiselno ravnal, ko je šel prestavljati elemente. Nihče mu ni dela odredil, lahko bi z delom počakal do ponedeljka in bi mu pomagali sodelavci, prav tako pa je videl, kakšne so pohodne površine, kar je tudi sam izpovedal. Soprispevek tožnika je tako potrebno oceniti najmanj v višini 70 %, saj je njegovo ravnanje v nasprotju z določili Zakona o varnosti in zdravju pri delu, prav tako pa v nasprotju z načelom, da je delavec najprej dolžan poskrbeti za svojo varnost in to poskrbeti sam. Nadalje tožena stranka meni, da je izvedenec pri svojem delu prekoračil svoja pooblastila, ko je v svojem mnenju oziroma pregledu mesta škodnega dogodka ter pregledu listinske dokumentacije, s katero zavarovanec tožene stranke razpolaga, pri tem preverjalo znanje vseh prisotnih in ugotavljal in postavljal vprašanja prisotnim. Odgovori na vprašanja sodišča podani s strani izvedenca pa so po mnenju toženke zgolj pavšalni ter govorijo le o teoriji oziroma o pravnih normah, ki se nanašajo na varnost in zdravje pri delu. Do dogodka ne bi prišlo, če bi tožnik ravnal v skladu s svojimi delovnimi nalogami. Lahkomiselno je mislil, da bo sam lahko prestavil stopnice. Izvedenec tudi ni jasno odgovoril na vprašanja sodišča, ali je tožnik svoje delo v času nastanka škodnega dogodka opravil v skladu z osnovnimi pravili varnega dela in če ni, kako bi moral delati pravilno. Nadalje je po mnenju tožene stranke, izvedenec podajal mnenje glede dejstev, ki jih tožena stranka tožbeno ni zatrjevala in jih zato naslovno sodišče ne bi smelo upoštevati. Gre za ugotovitev, da delodajalec ni ocenil tveganj, ki so nastopila pri delu v skladišču v G., pri čemer je še poudariti, da bi tožnik kljub temu, da bi bila ocena tveganja narejena in izvajan nadzor za oceno tveganja, prestavil stopnice, saj kot je tudi sam izpovedal, je pač mislil, da jih bo lahko prestavil. Glede vprašanj, ki jih je sodišče postavilo naknadno dne 22. 11. 2013 pa tožena stranka vztraja, da so bila postavljena prepozno in je tožeča stranka s tem prekludirana, kot je to tožena stranka navedla že v pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2013. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke, zavarovanec ni poskrbel za zimsko čiščenje skladiščnih prostorov. Tako delavci niso vedeli, kdo je zadolžen za zimsko službo in so tako delo opravili vsi ali pa nihče. Po mnenju tožeče stranke izvedenec ni zasliševal strank na ogledu, saj se predstavnik tožene stranke na vabilo izvedenca ni odzval. Izvedenec ni prekoračil svoja pooblastila, za izdelavo popolnega mnenja je moral svoje ugotovitve nujno podpreti z normativno podlago, katere del so tudi ukrepi za obvladovanje tveganj, ki so v skladu s pravili stroke in znanosti iz tega področja tudi obvezni. Akt o sistemizaciji za tožnikovo delo pa je dopuščal dvig bremen do 80 kg, kar je v nasprotju s predpisi s področja varstva in zdravja pri delu. Elementi, ki jih je tožnik prestavljal pa niso bili označeni s kilogrami. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Ob reševanju pritožbe tožene stranke, se sodišče druge stopnje v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s podanim mnenjem izvedenca iz varstva pri delu in je zato tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni ugodilo predlogu tožene stranke, da bi se v tej zadevi določil nov izvedenec iz varstva pri delu. V tej zvezi je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, da je izvedenec konkretno odgovoril na vsa postavljena vprašanja sodišča in obeh pravdnih strank. Njegovi odgovori so bili razumljivi, prepričljivi, popolni in skladni. Njegovo mnenje (tako pisno mnenje kot njegova pisna dopolnitev in ustno podajanje mnenja) je bilo jasno in brez notranjih nasprotij, tako da se sodišču ni postavil dvom v pravilnost njegovega mnenja. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni uporabilo določbo drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP in ni angažiralo drugega izvedenca iz varstva pri delu, saj je pravilno dokazno ocenilo mnenje postavljenega izvedenca. Izvedenec je odgovarjal le na tista vprašanja, katere mu je naložilo sodišče prve stopnje in na ta vprašanja je tudi po zaključku sodišča druge stopnje, odgovoril strokovno in popolno. Pritožba v delu, ko očita, da je izvedenec odgovarjal mimo vprašanj sodišča oziroma mimo navedb, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala je neutemeljena, saj je izvedenec odgovarjal na tista vprašanja, katere mu je zastavilo sodišče. Sodišče pa je ta vprašanja opredelilo v sklepu o določitvi izvedenca in o tem na katera vprašanja mora v zvezi z zagotavljanjem pravilnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, odgovoriti izvedenec. Glede pritožbenih navedb, da je sodišče postavilo izvedencu naknadno vprašanje dne 22. 1. 2013 in da ni upoštevalo njenih pripomb, da so ta vprašanja bila postavljena prepozno, pa pritožba zgolj pavšalno navaja, da so odgovori na ta vprašanja povzročili bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V primeru takšnega očitka pa mora pritožnik določno navesti, v katerem delu in kako je takšna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izdane odločbe.

Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik samoiniciativno šel prestavljat elemente in je ravnal lahkomiselno in bi to naj bil vzrok za nastanek delovne nezgode. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zadolžen kot vodja skladišča tudi, da skrbi za proste transportne poti in tožena stranka ni dokazala nasprotnega, torej, da to delo ne bi sodilo v okvir njegovih delovnih nalog in da bi mu jih moral delodajalec posebej naložiti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik kot vesten delavec bil zadolžen skrbeti za to, da se bo naslednji dan lahko delovni proces odvijal nemoteno in kar so potrdile tudi priče B. S. in J. P. Vzrok za nezgodo torej ni v samoiniciativnem ravnanju tožnika, temveč v po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljenem dejstvu, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za varno delo, kakor to sledi v nadaljevanju obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Ravnanje tožnika samega torej ni izključni vzrok za nastanek škodnega dogodka, do nastanka poškodbe je pripeljalo dejstvo, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za varno delo delavcev in to tako na splošni, to je normativni ravni, kakor tudi na izvedbeni ravni. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da delodajalec tožnika, elaborata oziroma v času škodnega dogodka pisne izjave o varnosti, z oceno tveganja za konkretno skladišče sploh ni imel v ustrezni obliki, kar izhaja tako iz izvedenskega mnenja izvedenca iz varstva pri delu, kakor so to tudi potrdile priče, zlasti zaslišani varnostni inženir M. V., ki je povedal, da kot varnostni inženir elaborata ali izjave o varnosti za oceno tveganja, za predmetno skladišče sam ni izdelal. Izvedenec pa je pojasnil, da bi moral v oceni tveganja zavarovanec tožene stranke določiti osebo, ki je zadolžena za ročno čiščenje, nato pa bi moral poskrbeti za ustrezno usposobljenost tega delavca in spremljati izvajanje nalog delavca, ki ga je z oceno tveganja zadolžil za izvajanje te naloge. Izvedenec je ugotovil, da pa na strani tožnika ni bilo točno določeno, katere so njegove organizacijske naloge za izvedbo čiščenja skladiščnih prostorov, saj takšnih nalog ni ne v izjavi o oceni tveganja v pogodbi tožnika o zaposlitvi, prav tako pa zavarovanec tožene stranke tožniku ni dal nobenih navodil v zvezi z organizacijo čiščenja zunanjih skladiščnih prostorov in ni poskrbel za njegovo usposobljenost izvajanja te naloge, kar izhaja tudi iz izpovedbe tožnika ter priče S. in P., ki so vsi skladno izpovedali, da delodajalec ni dal nobenih posebnih navodil v zvezi s čiščenjem skladiščnih prostorov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delodajalec ni uredil delavcem delovno mesto tako, kot je to določeno v določbi 4. točke 93. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu delavcev na delovnih mestih, tako da ni poskrbel, da delavci pri delu ali med hojo ne bi mogli zdrsniti ali pasti. Delodajalec ni dal nobenih, niti pisnih, niti ustnih navodil za čiščenje skladiščnih prostorov na prostem v zimskem času in je to prepustil pač iznajdljivosti zaposlenim. Sodišče prve stopnje je zaključilo, kot element protipravnosti, da je tožnik dokazal, da zavarovanec tožene stranke ni ravnal tako, kot so mu narekovali veljavni predpisi v trenutku škodnega dogodka, ker ni organizirano poskrbel za čiščenje skladiščnih površin v zimskem času, ker sploh ni predvidel tveganj oziroma nevarnosti v zimskem času za delovna mesta na prostem in ni sprejel ukrepov za obvladovanje teh tveganj in se je v posledici, ker tal niso čistili, na tleh nahajala ledena ploskev - poledeneli del delovišča. Tožnik pa je padel zaradi poledenele površine, ker mu je pri premikanju stopnic spodrsnilo in je padel, tako, da se je telesno poškodoval, ni pa bil tisti, kateri bi bil zadolžen za čiščenje zunanjih skladiščnih prostorov, pri čemer sodišče druge stopnje še dodaja, da delodajalec še zlasti ni poskrbel za čiščenje med paletami in da se je ravno pri delu med paletami tožnik poškodoval, zaradi zdrsa na poledenelem delu dvorišča delovišča. Tako je tudi po oceni sodišča druge stopnje podana vzročna zveza med tem protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke, ko niti na normativnem, niti na konkretnem področju - ravni, ni poskrbel za čiščenje pohodnih površin na delovišču in da je zaradi te opustitve zavarovanca tožene stranke tožniku spodrsnilo pri premikanju dela stopnic, katerega je moral opraviti in nastalo škodo na njegovem zdravju, saj se je pri padcu telesno poškodoval, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. V zvezi s samim prestavljanjem stopnic, katere je opravil tožnik, pa je sodišče prve stopnje zavzelo tudi pravilno stališče, da je tudi tožnik sam soprispeval k nastanku škode in je v tej zvezi ugotovilo, da mora delavec glede na določbo drugega odstavka 9. člena ZVZD opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb in je sodišče prve stopnje zapisalo pravilni pravni stavek, da bi se tožnik kot povprečno skrben delavec moral zavedati nevarnosti za nastanek padca na poledeneli površini, upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da je pri delu premeščal relativno težko breme, kar je narekovalo tudi izbiro načina izvajanja dela in bi preden se je lotil tega dela, to nevarnost moral tudi odstraniti, ali pa odkloniti delo oziroma pustiti izvedbo dela in počakati z delom do naslednjega delovnega dne, ko bi lahko to delo opravili tudi s pomočjo sodelavcev in na način, s katerim se ne bi ogrožalo niti njegovo zdravljenje, niti zdravljenje njegovih sodelavcev. V tej zvezi je pravilno materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, da obstaja 20 % soodgovornost tožnika k nastalemu škodnemu dogodku in je to pripisati krivdnemu ravnanju samega tožnika, vendar pa je pri tem pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je pretežni del, torej v višini 80 % pripisati nastanku škodnega dogodka krivdnemu ravnanju, tožene stranke, in da torej škoda izvira iz njenega krivdnega ravnanja, to je iz opustitve varnostnih ukrepov tako na normativnih, kakor na konkretni ravni, to pa je pretežni vzrok za nastanek nezgode tožnika.

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe OZ o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke (člen 131 OZ) in določbe OZ o soprispevku tožnika k nastalemu škodnemu dogodku (prvi odstavek 171. člena OZ). Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroške za odgovor na pritožbo pa trpi tudi tožeča stranka sama, saj s skopim odgovorom na pritožbo, ni prispevala k drugačni odločitvi sodišča druge stopnje (vse po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).