Jedro

Pritožba ima sicer prav, da tožniku ne gredo zamudne obresti po obrestni meri, ki jo v skladu z drugim odstavkom 378. člena OZ za terjatve v domači valuti določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Obrestne mere za terjatve v tuji valuti ne določa noben drug zakon, zato je obrestna mera zamudnih obresti za takšne terjatve 8 odstotkov letno, kot jo določa drugi odstavek 378. OZ. Iz povedanega izhaja, da je v zakonu (OZ) določena obrestna mera zamudnih obresti za terjatve v tuji valuti 8 odstotkov letno in gre torej za obrestno mero zamudnih obresti, ki je določena z zakonom, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti je tako utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da tečejo zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice namesto od 14. 6. 2008 sedaj od 30. 5. 2009 dalje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I. izreka toženki naložilo, da plača tožniku del glavnice 20.004,56 CHF z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2008 do plačila, v 15 dneh; v presežnem delu je tožbeni zahtevek do zahtevanih 29.198,25 CHF zavrnilo (točka II. izreka) ter toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 2.641,01 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, vse pod izvršbo (točka III. izreka).

2. Zoper obsodilni del odločitve je pritožbo vložila toženka, iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvi in drugi točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se s prvostopenjsko odločitvijo, da je zavarovanec toženke v celoti odgovoren za nastanek škode. Ker izvedenec na tehnični način ni mogel ugotoviti, ali je tožnik začel prehitevati ali je že končeval s prehitevanjem in je dopuščal obe možnosti, kot sta ju opisala tožnik in zavarovanec toženke, je zavarovanec toženke za prometno nesrečo odgovoren največ 50 odstotkov. Sodišču prve stopnje nadalje očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s tekom in višino zamudnih obresti. Ker tožnik ni dokazal, da se je pisno obrnil na toženko in predložil ustrezno dokumentacijo, ki bi utemeljevala zahtevek, mu zamudne obresti pripadajo šele 14 dni od vročitve tožbe toženki, to je od 30. 5. 2009. Tožnik je tožbeni zahtevek postavil v CHF, zato zamudnih obresti ne more zahtevati po zakonu o zamudnih obrestih, ampak je upravičen le do obresti v višini, ki se predvidevajo za obrestovanje hranilnih vlog tujih valut in jih priznajo banke po kraju izpolnitve. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, in sicer tako, da je toženka dolžna tožniku povrniti znesek 10.002,28 CHF z obrestmi, kot veljajo za devizne vloge na vpogled za CHF in tečejo od 30. 5. 2009 do plačila, s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje (razen glede teka zakonskih zamudnih obresti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju), v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Tožnik v predmetnem postopku od toženke zahteva plačilo materialne škode, ki mu je nastala v posledici škodnega dogodka z dne 14. 6. 2008 na cesti A2 pri kraju Smednik. V nesreči je bil udeležen tožnik z vozilom in lahkim priklopnikom ter zavarovanec toženke s svojim vozilom. Materialna škoda, ki jo zahteva tožnik, predstavlja škodo na njegovem vozilu, ki po (predpravdni) oceni izvedenca znaša 19.871,10 CHF, izdelavo izvedenskega mnenja v znesku 827,15 CHF, znesek 3.720,00 CHF za lahki priklopnik, 4.680,00 CHF za najem nadomestnega vozila in stroške v zvezi z urejanjem zadeve (telefon, kopije, poštnina) v znesku 100,00 CHF, kar skupaj znaša 29.198,25 CHF.

7. Tekom postopka je bilo sporno, na kak način se je prometna nesreča pripetila in na katerem izmed voznikov/udeležencev je odgovornost za nastanek prometne nesreče. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil postopek o prekršku zoper D.M., zavarovanca toženke, ustavljen s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. PR 401/2008 z dne 13. 4. 2010 zaradi pomanjkanja dokazov. Zaradi nasprotujočih si izpoved tožnika in zavarovanca toženke o tem, kako je prišlo do prometne nesreče (tožnik zatrjuje, da je do nesreče prišlo, ko je že prehitel vozilo Fiat Punto in se je vključeval iz levega na desni pas, zavarovanec toženke pa zatrjuje, da je do nesreče prišlo, ko je tožnik pričel s prehitevanjem vozila Fiat Punto in je zapeljal iz desnega na levi vozni pas), je sodišče prve stopnje v postopek pritegnilo R.C.I.C. d.o.o., ki je po sodnem izvedencu Ž.L. podala izvid in mnenje (pisno in ustno). Ker po nesreči niso bile zabeležene nikakršne sledi o drsenju vozil, ne položaj ob trčenju odpadlih delcev, niti položaj vozil po trku, izvedenec ni mogel na tehnični način ugotoviti položaja mesta trčenja, natančnejšega medsebojnega položaja vozil ob trčenju, niti natančne hitrosti vozil ob trku. Ugotovil je le, da je vozilo Audi (zavarovanca toženke) s sprednjim desnim delom trčilo v zadnji levi del lahkega priklopnika, ki je bil priklopljen na tožnikovo vozilo. Po oceni izvedenca je razlika hitrosti (v nesreči udeleženih vozil) ob trku znašala okoli 30 km/h, tako da poškodbe vozil ne nasprotujejo izpovedbam udeležencev. Izvedenec zgolj na podlagi poškodb vozil ni mogel odgovoriti na vprašanje, ali je bilo vozilo tožnika usmerjeno bolj proti levi, kar bi nakazovalo na nameravano prehitevanje in menjavo pasu, ali proti desni, kar bi nakazovalo na konec prehitevanja. Tožnikovo vozilo je s priklopnikom najprej trčilo v levo bočno ograjo ob avtocesti, nato pa še v desno bočno ograjo. Po prvem kontaktu vozilo Audi ni moglo zapeljati mimo tožnikovega vozila, temveč je to storilo šele kasneje, ko je tožnikovo vozilo rotiralo po vozišču in izgubljalo hitrost oziroma se zaustavljalo.

8. Zavarovanec toženke je v postopku o prekršku izpovedal, da je vozil po levem voznem pasu in smeri vožnje ni spreminjal, temveč je le močno zaviral, ko je pred njega zapeljal tožnik in mu zaprl pot. B.S. (sopotnik zavarovanca toženke) je v postopku o prekršku izpovedal, da je pričel tožnik spreminjati smer in iz desnega pasu peljati na prehitevalni pas, ko je bil zavarovanec toženke s svojim vozilom že ob tožnikovi prikolici, zaradi česar je prišlo do trčenja. Ker se je tožnik takoj po trku vrnil na desni vozni pas, je zavarovanec toženke kljub trku uspel prehiteti tožnikovo vozilo in vozilo Fiat Punto. Pri tem zavarovanec toženke ni zaviral. Tožnik je tekom postopka izpovedal, da je nameraval prehiteti vozilo Fiat Punto in je prešel na levi vozni pas, po tem ko se je predhodno prepričal, da je vozilo zavarovanca toženke daleč za njim. Ko je že prehitel vozilo Fiat Punto in je bilo vozilo zavarovanca toženke 20 do 30 metrov za njim, pa je vključil desni smerokaz in je bil z delom vozila že na desnem voznem pasu, ko je prišlo do trčenja. Priča D.M. je tekom postopka vztrajal, da je vozil po prehitevalnem pasu in da mu je tožnik vzel prednost. 9. Po oceni vseh izvedenih dokazov, upoštevaje, da izvedenec na tehnični način ni mogel ugotoviti vzroka nastanka nesreče ter nasprotujoči si izpovedbi zavarovanca toženke in sopotnika B.S. v zvezi z zaviranjem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izvedensko mnenje ni ovrglo trditev tožnika, da je za nastanek nesreče in kolizijo prišlo zaradi odgovornosti zavarovanca toženke, ko je tožnik že končeval z manevrom prehitevanja. Sodišče druge stopnje s takim zaključkom soglaša in mu pritrjuje. Ker sodišče prve stopnje v zvezi s potekom nesreče ni imelo drugih oprijemljivih dokazov, je svojo odločitev oprlo na nesoglasje v izpovedbi zavarovanca toženke in njegovega sopotnika, kar kaže na to, da eden od njiju ni izpovedal skladno z dejanskim potekom prometne nesreče ter vzbuja dvom v potek prometne nesreče, kot jo opisuje zavarovanec toženke. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje nima nobenega dokaza, na podlagi katerega bi lahko sprejelo takšno odločitev, kot jo je.

10. Ker se toženka ne pritožuje zoper višino materialne škode, ki jo je tožniku priznalo sodišče prve stopnje, je sodišče druge stopnje opravilo uradni preizkus, pri katerem ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je potrdilo prvostopenjsko odločitev, da je tožnik upravičen do povračila materialne škode v znesku 20.004,56 CHF.

11. So pa utemeljena pritožbena izvajanja v zvezi s pričetkom teka zakonskih zamudnih obresti, do povrnitve katerih je upravičen tožnik. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno uporabilo materialno pravo in tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od 14. 6. 2008 (to je od trenutka nastanka škode) do plačila. Svojo odločitev je obrazložilo zgolj v smislu, da je tožnik upravičen do obresti od trenutka nastanka škode, ker takrat zapade odškodninska obveznost, na ta dan pa je tudi izvedenec podal oceno škode. Kot pravilno opozarja toženka, tožnik ni dokazal, da je pisno pozval na plačilo odškodnine in predložil ustrezno dokumentacijo, s katero bi utemeljeval svoj zahtevek, kot to zahteva 299. člen Obligacijskega zakonika – OZ. V skladu s prvim odstavkom 943. člena OZ toženka pride v zamudo šele 14 dni po tem, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal in od tega dne dalje bi lahko pričele teči zamudne obresti. Ker je toženka z zavarovalnim primerom/škodo bila seznanjena šele s prejemom tožbe (15. 5. 2009), je prišla v zamudo s plačilom zamudnih obresti dne 30. 5. 2009. 12. Pritožba ima sicer prav, da tožniku ne gredo zamudne obresti po obrestni meri, ki jo v skladu z drugim odstavkom 378. člena OZ za terjatve v domači valuti določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Obrestne mere za terjatve v tuji valuti ne določa noben drug zakon, zato je obrestna mera zamudnih obresti za takšne terjatve 8 odstotkov letno, kot jo določa drugi odstavek 378. OZ. Iz povedanega izhaja, da je v zakonu (OZ) določena obrestna mera zamudnih obresti za terjatve v tuji valuti 8 odstotkov letno in gre torej za obrestno mero zamudnih obresti, ki je določena z zakonom, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti je tako utemeljen.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženke v omenjenem delu (glede teka zakonskih zamudnih obresti) ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko odločitev v točki I. izreka spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

14. Ker je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in spremenilo prvostopenjsko odločitev v delu glede teka zakonskih zamudnih obresti, je bilo potrebno glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sprememba prvostopenjske odločitve ni vplivala na uspeh pravdnih strank, zaradi tega se povzema pravilna prvostopenjska odločitev v zvezi s povrnitvijo stroškov postopka. Pritožbeni preizkus stroškovne odločitve namreč ni pokazal kršitev, na katere mora biti po uradni dolžnosti pozorno sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Tako je pravilna prvostopenjska odločitev, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.641,01 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, kot izhaja iz točke III. izreka izpodbijane sodbe.

15.Toženka je s pritožbo sicer delno uspela, a to glede na celotni pritožbeni uspeh predstavlja sorazmerno majhen del in zaradi tega niso nastali posebni stroški, zato toženka v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.