Jedro

Čeprav iz opisa ravnanj izhaja, da sta obsojenca storila očitano kaznivo dejanje kot sostorilca, sodišče s tem, ko je razsodilo, da je storil vsak po eno kaznivo dejanje, ni kršilo kazenskega zakona, ker bi glede dejanja uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP).

Konkretizacija naklepa (iz podobnih razlogov tudi malomarnosti) je stvar obrazložitve, za sam opis dejanja v izreku pa zadostuje, da daje okvir za ugotavljanje določene vrste krivdne oblike. Tudi v primeru obarvanega naklepa situacija ni drugačna.

Abstraktni opis ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja (1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP).

Pri pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja po 3. odstavku 186. člena KZ-77 ni potrebno še sklicevanje na 1. odstavek navedenega člena.

S tem ko je sodišče glede na zahtevo 3. odstavka 300. člena ZKP-77 v zvezi z obstojem posebno tehtnih razlogov za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti obrazložilo le, da je zadeva nujna, ni navedlo razlogov o tem odločilnem dejstvu (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. J.M. za varstvo zakonitosti se ugodi in se v uvodu navedeni izpodbijani pravnomočni sodbi glede tega obsojenca razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Velenjska enota Temeljnega sodišča v Celju je v prvem postopku s sodbo z dne 16.9.1983 obsojena J. in E.M. spoznalo za kriva kaznivih dejanj: - J.M. ponarejanja listin po tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakona SR Slovenije (v nadaljevanju KZ-77), zatajitve davščin po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 152. člena KZ-77 in neupravičene uporabe dopolnilnega dela drugih oseb po prvem odstavku 151. člena KZ-77, zavrnilo pa je obtožbo zaradi dveh kaznivih dejanj, in sicer zatajitve davščin, kvalificirane po vseh treh odstavkih 152. člena KZ-77 in "davanja mita" po prvem odstavku 235. člena KZ SR Hrvaške; - E.M. pa zatajitve davščin po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 152. člena KZ-77 in neupravičene uporabe dopolnilnega dela drugih oseb po prvem odstavku 151. člena KZ-77. Višje sodišče v Celju je po pritožbah zoper obsodilni del sodbe s sodbo in sklepom z dne 29.3.1984 sodbo sodišča prve stopnje potrdilo za oba obsojenca glede kaznivega dejanja neupravičene uporabe dopolnilnega dela drugih oseb tako v odločbi o krivdi kot kazni, razveljavilo pa glede ostalih kaznivih dejanj (krivda, posamične kazni), glede enotnih kazni, v odločbi o vštetju pripora in stroških kazenskega postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje.

V ponovljenem postopku sta bila oba ponovno spoznana za kriva kaznivega dejanja zatajitve davščin po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 152. člena KZ-77, J.M. pa še ponarejanja listin po tretjem odstavku 186. člena KZ-77, medtem ko je bila obtožba zoper njega za eno kaznivo dejanje zatajitve davščin po tretjem in prvem odstavku 152. člena KZ-77 zavrnjena. Vsakemu je bila izrečena enotna zaporna in denarna kazen, J.M. pa tudi kazen zaplembe premoženja, obema je bil v izrečeno kazen vštet čas trajanja pripora ter naloženo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče je z v izreku navedeno sodbo prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je J.M. zvišalo posamično kazen za kaznivo dejanje zatajitve davščin na šest let zapora in mu izreklo enotno kazen sedmih let in treh mesecev zapora, ni pa mu izreklo stranske kazni zaplembe premoženja. V preostalem delu so bile pritožbe zavrnjene in v teh delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. J.M. je 18.12.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obe prvostopenjski in obe višji sodbi. V njej uveljavlja razloge iz vseh treh točk prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), torej kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodnih odločb. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijane sodne odločbe razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, odredi pa naj tudi odložitev izvršitve kazni. Ker je že sodišče prve stopnje s sklepom z dne 6.2.1997 obsojencu odložilo izvršitev kazni, Vrhovno sodišče o tem predlogu ni odločalo.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) predlaga, da se zahtevi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik v zahtevi navaja:

1. da je sodišče glede kaznivega dejanja neupravičene uporabe dopolnilnega dela drugih oseb po prvem odstavku 151. člena KZ-77 kršilo kazenski zakon: - ker ni uporabilo določb o sostorilstvu, ker da opis kaznivega dejanja kaže, da se jima očita, da sta z udeležbo pri izvršitvi storila eno kaznivo dejanje in ne vsak samostojno kaznivo dejanje; ker pa je sodišče odločilo, da gre za dve samostojni dejanji, bi moralo v opisu natančno navesti, kaj se očita enemu in kaj drugemu obdolžencu; - ker ni točno navedeno razdobje, v katerem je bilo zaposleno preveč delavcev, in točno koliko preveč delavcev; - niti v izreku niti v obrazložitvi niso navedene okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče napraviti zaključek o naklepu, ki se očita obdolžencema, niti ni navedeno, s kakšnim konkretnim ravnanjem naj bi vedoma kršila predpise o dopolnilnem delu drugih oseb. Tako opis dejanja nima vseh potrebnih elementov, zato dejanje ni kaznivo dejanje;

2. glede kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 186. člena KZ-77 da dejanje sploh ni opisano, ker ni niti abstraktnega niti konkretnega opisa: - zgolj navedba, da je "na prvi strani računa popravil na znesek 7,540.000 din" ne ustreza zakonskim znakom tega kaznivega dejanja; - prav tako ni navedeno, ali je obdolženec napravil krivo listino ali jo predrugačil in ali jo je uporabil kot pravo, niti da gre za listino z lastnostmi, zaradi katerih je dejanje kvalificirano; - dejanje je kvalificirano le po tretjem odstavku 186. člena KZ-77, za obsodbo pa bi moralo biti ugotovljeno tudi, da je storjeno kaznivo dejanje po prvem odstavku istega člena; - ni mogoče, da bi pod eno točko izreka sodbe opisano kaznivo dejanje zatajitve davščin ustrezalo tudi ponarejanju listin;

3. da tudi kaznivo dejanje zatajitve davščin in drugih družbenih dajatev po 152. členu KZ-77 ni kaznivo dejanje, ker nima vseh elementov; - obdolženca kot samostojna obrtnika s skupno obratovalnico bi lahko to dejanje storila le kot sostorilca; - v opisu bi moralo biti natančno navedeno, kaj se očita enemu, kaj drugemu in kakšen je njun subjektivni odnos do dejanja; - izrek je tudi v nasprotju z obrazložitvijo;

4. J.M. je bilo sojeno v nenavzočnosti, pri čemer ne v zapisnikih niti v obrazložitvi sodbe ni navedeno, kateri so tisti tehtni razlogi, ki to opravičujejo, s čimer naj bi bila storjena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornik navaja tudi nekatere druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so po njegovem vplivale na zakonitost sodne odločbe, vendar jih Vrhovno sodišče na tem mestu ne povzema zaradi odločitve, ki bo obrazložena v nadaljevanju.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti se je Vrhovno sodišče najprej ukvarjalo z zatrjevanimi kršitvami materialnega zakona, v okviru katerih je bistveno vprašanje, ali so dejanja, zaradi katerih je bil J.M. obsojen, kazniva dejanja (kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP).

K tč. 1 Iz opisa ravnanj v izreku glede navedenega kaznivega dejanja res izhaja, da sta J. in E.M. storila očitano kaznivo dejanje kot sostorilca, vendar sodišče s tem, ko je razsodilo, da je storil vsak po eno kaznivo dejanje, ni kršilo kazenskega zakona, ker bi glede dejanja uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). Da bi bila neuporaba določb o sostorilstvu kako drugače v obsojenčevo škodo, pa zagovornik v zahtevi ne obrazloži. Pri tem je treba poudariti, da bi bila obsojencu tudi kot sostorilcu izrečena kazen po prvem odstavku 151. člena KZ-77: pri tej obliki udeležbe je 22. člen Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) določal, da se vsak izmed sostorilcev kaznuje s kaznijo, predpisano za to dejanje. Tudi iz tega razloga zato ni mogoče reči, da je sodišče s takim ravnanjem storilo kršitev, ki je v obsojenčevo škodo, upoštevajoč, da lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti le v obdolženčevo korist (prvi in drugi odstavek 421. člena ZKP). V obravnavanem primeru sostorilstva tudi ni potrebno opisovati ravnanja posameznega od sostorilcev glede na to, da je posledica rezultat njunega skupnega naklepnega delovanja.

Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko pravi, da gre za nedoločene kategorije v opisu kaznivega dejanja glede časa in števila preveč zaposlenih delavcev. Nasprotno, navedba, da sta obsojenca imela v letih 1979 in 1980 zaposlenih od 10 do 12 delavcev (torej v vsakem primeru več kot sedem delavcev, kar jima je bilo dovoljeno), je povsem določna.

V zvezi z zagovornikovimi trditvami, da v izreku manjkajo okoliščine glede očitanega naklepa - kar je bistvenega pomena za odgovor na vprašanje, ali je dejanje, kot je opisano, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP) - pa je treba reči naslednje: V izreku morajo biti med drugim navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP): če kakšen od teh manjka, dejanje ni kaznivo dejanje.

Obravnavano kaznivo dejanje je storil, kdor je z namenom, da bi za sebe ali koga drugega prilaščal rezultate tujega dela pri samostojnem opravljanju dejavnosti z osebnim delom z delovnimi sredstvi v lasti občanov, vedoma kršil predpise, s katerimi je prepovedana ali omejena uporaba dopolnilnega dela drugih oseb pri takšni dejavnosti. Zahtevan je bil torej poseben namen storilca, zakaj naj bi storil to kaznivo dejanje, oz. drugače, storilec je moral s storitvijo kaznivega dejanja zasledovati točno določen cilj, v konkretnem primeru vsaj nek pričakovani dohodek (obarvani naklep).

Zavedanje in volja kot sestavini naklepa sta rezultat procesov, ki se odvijajo v storilčevi notranji osebnostni sferi, zaradi česar navzven, to je neposredno, niso zaznavni. Zato je mogoče o njunem obstoju sklepati šele na podlagi storilčevih (ne)ravnanj in okoliščin, v katerih je do njih prišlo, torej navzven izraženih dejstev, ki jih lahko zazna tudi okolica. Konkretizacija naklepa (iz podobnih razlogov tudi malomarnosti) je zato stvar obrazložitve, za sam opis dejanja v izreku pa zadostuje, da daje okvir za ugotavljanje določene vrste krivdne oblike. Tudi v primeru obarvanega naklepa situacija ni drugačna: storilčevega namena (motiva) kot gibala njegovega ravnanja (tako v aktivnem kot v opustitvenem smislu), usmerjenega v dosego določenega cilja, ni mogoče prepoznati, dokler se ne izkaže z rezultati v zunanjem svetu.

V skladu z navedenimi izhodišči je zato treba v obravnavanem primeru ugotoviti, da opis kaznivega dejanja v izreku, v katerem je naveden očitek, da sta obsojenca ravnala z "namenom, da bi si prilaščala rezultate tujega dela ... vedoma kršila predpise", zadošča zahtevi po opredelitvi krivdne oblike. Kot rečeno, pa je podrobnejša opredelitev stvar razlogov v obrazložitvi. Obravnavana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

K tč. 2 Ne drži zagovornikova trditev, da kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 183. člena KZ-77 ni opisano: - pomanjkanje abstraktnega opisa na to nima nobenega vpliva, saj ta ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP); - dejanje je konkretizirano z navedbo, da je obsojenec račun, potem ko ga je predhodno registriral pri davčni upravi, popravil, in sicer glede zneska na prvi strani računa ter v registrskem žigu davčne uprave, to pa mu je bilo plačano s strani zadruge na račun storitev pri izgradnji puranjih farm: iz tega jasno izhaja, da je obsojenec s popravljanjem predrugačil (navedel višji znesek) pri davčni upravi registrirano listino, tak višji račun pa mu je zadruga tudi plačala in je torej na ta način listino uporabil kot pravo; navedba računa predstavlja konkretizacijo pojma poslovne listine, registrskega žiga davčne uprave pa javne listine.

Navedeni opis vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, pravilna je tudi pravna kvalifikacija po tretjem odstavku 186. člena KZ-77, saj je iz njegovega zakonskega opisa jasno razvidno, da gre v takem primeru za dejanje iz prvega odstavka navedenega člena, katerega predmet pa je ena (ali več) listin oz. knjig, naštetih v tretjem odstavku. Zato dodatno sklicevanje še na prvi odstavek citiranega člena v okviru zakonske označbe kaznivega dejanja ni potrebno. Dejstvo, da je opis ponarejanja listin pridružen opisu davčne zatajitve, pa predstavlja zgolj tehniko sestavljanja opisa kaznivih dejanj: tekst pod eno točko izreka ima zato lahko zakonske znake več kaznivih dejanj.

K tč. 3 Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zagovornik podrobneje razlaga s tem, da je sodišče v uvodnem delu izreka navedlo, da sta obdolženca dala krive podatke o dohodku iz obrtne dejavnosti oz. dohodka nista prijavila, medtem ko iz opisov kaznivih dejanj izhaja, da gre za opustitev prijave dohodka. Tak opis ustreza izvršitveni obliki po drugem odstavku 152. člena KZ-77, v nasprotju s tem pa je sodišče ugotovilo, da sta obdolženca storila vsak po eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 152. člen-a KZ-77, ki je zaradi višine zatajene obveznosti opredeljeno po tretjem odstavku istega člena. Zaradi tega je izrek tudi sam s seboj v nasprotju.

Zagovornikovo mnenje je torej med drugim, da je bilo kaznivo dejanje napačno pravno opredeljeno, kar pomeni kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Tako je iz opisa dejanja pod točko a) izreka prvostopenjske sodbe z dne 11.9.1985 razvidno, da obsojenec ni prijavil dohodka v določenem znesku, kar pa je storil tako, da je pri davčni upravi registriral račun za lažen (nižji) znesek - o tem dejstvu, pomembnem za ugotavljanje dohodka kot podlagi za odmero davščin, je torej je dal krive podatke. Enako je mogoče trditi tudi pri opisu kaznivega dejanja pod točko b) izreka: soobsojenca sta v tem primeru v davčni napovedi prikazala manj dohodka, kot je bil dosežen, in sicer tako, da sta v napovedi prikazala določen znesek fiktivnih stroškov brez dokumentacije. V obeh primerih so bili prikazani krivi podatki o dohodku: bodisi z registracijo lažnega računa bodisi s prikazom fiktivnih stroškov. Pravna kvalifikacija po tretjem in prvem (ne pa drugem) odstavku 152. člena KZ-77 je zato pravilna, tako da tudi ne drži, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, ker da je pravna kvalifikacija v nasprotju z opisom.

Glede oblike udeležbe pri izvršitvi kaznivega dejanja je iz njegovega opisa razvidno, da je storjeno v sostorilstvu in je to navedeno tudi v obrazložitvi prvostopenjske sodbe (list 13). V takem primeru veljajo za opis ravnanja posameznega storilca razlogi iz prvega odstavka 1. točke obrazložitve te sodbe. Kar pa zadeva subjektivni odnos do dejanja, iz opisa obeh dejanj ne izhaja kaj drugega, kot da je obsojenec ravnal z obarvanim naklepom: dal krive podatke z namenom, da se izogne plačilu davščin, kar je že v izreku izkazano z navedbo višine zatajenega davka kot posledice njunega ravnanja.

K tč. 4 Pogoji za sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti so bili v času sojenja določeni v tretjem odstavku 300. člena ZKP-77: to je bilo dopustno, če je bil obtoženec na begu ali ni bil dosegljiv državnim organom, pa so bili podani posebno tehtni razlogi, da se sodi, čeprav ni navzoč.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev za sojenje v nenavzočnosti obrazložilo (list 4 prvostopenjske sodbe z dne 11.9.1985) z ugotovitvijo, da je obtoženec na begu in ni dosegljiv državnim organom, da pa so podani posebno tehtni razlogi za sojenje v nenavzočnosti, saj je bila zadeva nujna. Pri taki obrazložitvi, na kar opozarja zagovornik, ni mogoče reči, da so navedeni posebno tehtni razlogi, saj ostaja sklicevanje na nujnost zadeve povsem neobrazložena oz. na ravni splošne trditve. Nujnost je namreč zgolj posledica nekih okoliščin, zaradi katerih nastane potreba po hitrem in neodložljivem obravnavanju zadeve in to celo v obdolženčevi nenavzočnosti. Kot navaja dr. Zobec v svojem komentarju (ČGP Delo, 1985, str. 586) k 300. členu ZKP-77 v 17. točki, je med take posebno tehtne razloge med drugim mogoče šteti težo kaznivega dejanja, njegove posledice, vznemirljiv način storitve, uveljavljanje premoženjsko pravnega zahtevka, skrb, da ne bi prišlo do zastaranja kazenskega pregona ... Če je sodišče menilo, da je zadeva nujna, bi moralo tudi povedati, zakaj.

Glede na to je treba ugotoviti, da sodba ne vsebuje razlogov o tem odločilnem dejstvu, s čimer je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne iz 3. točke, kot jo kljub drugačni obrazložitvi v zahtevi kvalificira zagovornik. Vrhovno sodišče bi lahko presojalo, ali so bili pogoji za sojenje v nenavzočnosti izpolnjeni ali ne, šele, če bi bili razlogi o tem popolni.

Pri tem je treba poudariti, da je pravna ureditev sojenja v nenavzočnosti že tedaj takšno sojenje določala kot izjemo od pravila, da se obtožencu sodi v navzočnosti. Izjemnosti sojenja v nenavzočnosti niso določali le navedeni pogoji iz tretjega odstavka 300. člena ZKP-77, ampak tudi določba 410. člena ZKP-77, po kateri je obsojenec v enem letu, odkar je izvedel za sodbo, s katero je bil obsojen v nenavzočnosti, lahko zahteval obnovo postopka izven pogojev, predpisanih v 404. in 405. členu ZKP-77 (t.im. obvezna obnova). Pri taki obvezni obnovi je imela obramba ne le možnosti uveljavljati vprašanja v zvezi z obstojem kaznivega dejanja in obtoženčeve odgovornosti zanj, ampak tudi vprašanja, zvezana z morebitno odmero kazni (v primeru obsodilne sodbe).

Ugotovljena kršitev v tej zadevi je zato le navidez predvsem formalna kršitev; v resnici namreč utegne novo sojenje obrambi omogočiti uveljavitev vprašanj, ki jih prej ni bilo mogoče, po drugi strani pa v primeru ponovne obsodilne sodbe ponovljeni postopek sodišču omogoča ustrezno in pravično odločitev o kazenski sankciji.

Zaradi navedenega je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti v obsegu, ki se nanaša na obs. J.M., in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Kljub zagovornikovemu predlogu v tem primeru ni mogoče ravnati enako tudi glede soobsojenke E.M., saj razlog za razveljavitev ni podan tudi v njeno korist (drugi odstavek 424. člena ZKP). Glede na sprejeto odločitev se Vrhovno sodišče tudi ni ukvarjalo s preostalimi zatrjevanimi kršitvami.