Jedro

Pogoje za razvezo pogodbe je potrebno presojati restriktivno, saj usklajenost temeljnih načel obligacijskega prava ter ustavnega načela sorazmernosti zahteva, da skuša preživljanec pogodbeno razmerje najprej ustrezno spremeniti. Šele če to ni mogoče ali če druga stran v takšno spremembo ne privoli, pa se lahko zahteva razveza pogodbe. Že v skladu z načeli vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic pa bi bilo nepošteno, da bi pogodbena stranka imela pravico zahtevati razvezo pogodbe, če gre razloge za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti s strani sopogodbenika pripisati njej oziroma iz neutemeljenega razloga ne sprejema njihove izpolnitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena dne 09.06.2006 med tožečo stranko kot preživljanko in toženo stranko kot preživljalko (v izreku sodbe sodišča prve stopnje pomotoma preživljanko), razveže, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 15.075,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od septembra 2007 dalje in da ji je dolžna tožena stranka izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah, zajetih s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, izbrisala prepoved odtujitve in obremenitve v korist tožene stranke. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka najprej prav tako zahteva razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju in plačilo 15.075,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od septembra 2007 dalje, nadalje pa tudi izbris vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.647,59 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh trditev in dokazov, predvsem zaslišanih prič in strank, temveč zgolj pavšalno navedlo, da takšen zaključek izhaja iz izpovedbi pravdnih strank in prič. Predvsem ni ugotavljajo dejanskega stanja po 11.09.2007, hkrati pa izpoved tožeče stranke povzelo zgolj v delu, v katerem je tožnica pojasnila, kaj se je dogajalo pred tem datumom. Sodišče ni obrazložilo, zakaj v nadaljevanju ni sledilo tej izpovedi, ta pa tudi ni izjavila, da je toženki po 11.09.2009 prepovedala, da bi izpolnjevala svoje obveznosti. Tožeča stranka je izpovedala, da približno pol leta po sklenjeni pogodbi toženka in njen mož nista več spraševala, če kaj potrebuje, večkrat je iskreno zajokala, obiskov pa nikoli ni prepovedala. O tem, da tožnica nikoli ni preprečevala izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, je izpovedala tudi priča J. A., v spornem obdobju pa je tožeča stranka pomoč nedvomno potrebovala, kakor so izpovedale tudi preostale zaslišane priče. Zmotno je stališče sodišča, da je toženka dolžna tožeči stranki nuditi pomoč na podlagi 6.a člena pogodbe. Opozarja, da je izjava tožnice, da ko enkrat zameri, je to do konca, vzeta iz konteksta, ki se nanaša na prošnjo po pomoči. Pritožba povzema posamezne izpovedbe in opozarja, da bi toženka lahko za izvrševanje pogodbenih obveznosti poskrbela tudi na drug način. Sodišče je toženi stranki neupravičeno sledilo tudi v delu, ko je ugotovilo, da je toženka 15.075,00 EUR dobila v dar, tekom postopka pa je tožeča stranka tudi preklicala darilno pogodbo. Dejanje toženke je vsekakor označiti kot zavržno, saj bi mater vsaj poklicala in jo povprašala po zdravju, česar ne more omajati niti toženkino pavšalno zatrjevanje, da je pogodbo pripravljena izpolnjevati. Meni, da je nepravično in evidentno nemoralno, da bi tožena stranka prejela celotno premoženje kot tudi denar, medtem ko druga sestra ne bi prejela ničesar. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka kot preživljalka (hči) in tožeča stranka kot preživljanka (mati) sta 09.06.2006 sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju (v nadaljevanju pogodba), s katero se je toženka zavezala, da bo za tožnico skrbela do njene smrti, jo oskrbovala, preživljanka pa se je tej zavezala po smrti zapustiti svoje premoženje, določeno v pogodbi. V pogodbi je bil dogovorjen različen obseg preživljanja glede na zdravstveno stanje preživljanke. Vsebina pogodbe med med strankama niti ni sporna in je razviden iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 7 in 8, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti (1. odstavek 557. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Pogodbene zaveze morata pogodbenika izpolniti, lahko pa ugasnejo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (9. člen OZ).

V skladu z določilom 2. odstavka 561. člena OZ je mogoče zahtevati razvezo sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v kolikor se razmerje med pogodbenimi strankami, ki živijo skupaj, toliko omaje, da postane skupno življenje neznosno, v skladu s 3. odstavkom istega člena pa lahko vsaka stranka zahteva razvezo takšne pogodbe tudi v primeru, če druga stranka ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti. Pogoje za razvezo pogodbe je potrebno presojati restriktivno, saj usklajenost temeljnih načel obligacijskega prava ter ustavnega načela sorazmernosti zahteva, da skuša preživljanec pogodbeno razmerje najprej ustrezno spremeniti (npr. zahtevati preživljanje v obliki denarne rente). Šele če to ni mogoče ali če druga stran v takšno spremembo ne privoli, pa se lahko zahteva razveza pogodbe. Že v skladu z načeli vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic (1) pa bi bilo nepošteno, da bi pogodbena stranka imela pravico zahtevati razvezo pogodbe, če gre razloge za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti s strani sopogodbenika pripisati njej oziroma iz neutemeljenega razloga ne sprejema njihove izpolnitve (2).

Da je do 11.09.2007 toženka za preživljanko skrbela in jo oskrbovala s potrebnim in da po tem datumu tega ne počne, med pravdnima strankama niti ni sporno, jedro spora pa je v tem, kateri od pravdnih strank gre pripisati razloge za nastalo situacijo. Ne drži očitek pritožbe, da naj bi sodišče prve stopnje neobrazloženo sledilo izpovedi toženke, izpoved tožnice pa le deloma povzelo in njeno izjavo iztrgalo iz konteksta povedanega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila od prepira dalje (dne 11.09.2007) in da je tudi sedaj toženka pripravljena izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti, da pa to zavrača tožnica. Tako ugotovljeno dejansko stanje ne izhaja le iz izpovedbe toženke, pač pa tudi iz izpovedbe tožnice. Ne drži, da naj bi tožnica izjavo „da ko enkrat zameri, je to do konca“ podala le v zvezi s prošnjo po pomoči, kot meni pritožba. Tožnica je na izrecno vprašanje, zakaj danes noče toženkine pomoči, povedala, da „ko enkrat zameri, je to do konca“ (zadnji stavek, 2. odstavka, na 7. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 20.02.2009, list. št. 59 spisa), česar zagotovo ni mogoče razumeti tako, da bi tožnica menila, da za pomoč ni dolžna prositi. Nedvomno je takšno izjavo razumeti tako, kot jo je opredelilo že sodišče prve stopnje, da tožnica toženkino pomoč odklanja. Da je toženka po prepiru dne 11.09.2007 tožnici pomoč še ponudila, tudi ne gre razbrati le iz njenega zaslišanja, pač pa tudi iz zaslišanja tožnice, ki je izpovedala, da jo je toženka po tem (po prepiru dne 11.09.2007 – op. Sodišča) enkrat poklicala in vprašala, če kaj potrebuje, a je tožnica odložila slušalko, saj je bila razburjena. Ob takšnih izpovedbah pravdnih strank, ki so v bistvenem (da je toženka tožnici pomoč ponudila in da jo je ta odklonila ter da ta pomoč še vedno odklanja) skladne, pa sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej obrazlagati, zakaj tem verjame. Posebej se mu ni bilo potrebno opredeljevati tudi do izpovedb ostalih zaslišanih prič, saj te niso bile neposredno udeležene ne pri sklepanju pogodbe, ne pri nadaljnjih razgovorih ali prepirih pravdnih strank ter o tem niso vedele izpovedati iz svojega lastnega zaznavanja. Nepomembno je, kako so tožnico opisale priče, saj njene osebne lastnosti ob tem, da je sama izpovedala, da pomoč toženke odklanja, v ničemer ne vplivajo na obstoj pogodbenega razmerja. Povsem življenjsko je, da je tožnica prizadeta, saj s toženko glede na njuno ožje sorodstvo nima stikov in ta ne prihaja na obisk, vendar ob odsotnosti ustreznega pogodbenega dogovora, ki bi toženki takšno ravnanje narekoval, to ne more biti razlog za razvezo pogodbe (lahko bi bil sicer razlog za spremembo načina preživljanja, npr. v denarno rento, če bi bili odnosi med strankama tako skrhani, da pogodbe drugače ne bi mogli ostati zvesti, česar pa tožnica ni zahtevala). Ob tem, da je toženka tožnici pomoč ponudila, pa jo je ta zavrnila in jo še zavrača, pa je nepomembno tudi, kakšne vrste pomoč oz. kakšen obseg pomoči je toženka tožnici glede na zapis pogodbe (razlikovanje med 6.a, 6.b in 6. c členom pogodbe) dolžna nuditi.

Tožnica tudi ni uspela izkazati, da si je toženka znesek 15.075,00 EUR neupravičeno prilastila. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo izpovedbi toženke, da ji je tožnica ta denar podarila, saj je tožnica sama kot dokaz predložila pogodbo o vezavi depozita z dne 17.03.2006, s katero je toženka znesek 15.300,00 EUR vezala na svoje ime. Tožnica je izpovedala, da ji je omenjeno pogodbo izročila toženka in očitno je, da je bila z njo tožnica seznanjena, saj drugače z njo ne bi razpolagala. Ob tem pa tožnici ne gre verjeti, da naj bi ji ta denar toženka odvzela tako, da je zlorabila njeno pooblastilo za dvig denarja, šele kasneje pa je opazila, da tega denarja ni bilo več na računu. Res so o tem izpovedovale tudi priče J. A., V. A., A. K. in J. K, a jim glede na izpoved tožnice in dejstvo, da ob dejanjih niso bile prisotne, pač pa so vedele izpovedati le iz pripovedovanja tožnice po 11.09.2007 (prepir med strankama), res ni verjeti. Resda je tožnica želela darilo preklicati iz hude nehvaležnosti (3) (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 03.11.2008, list. št. 30 spisa), a te ob dejstvu, da gre razloge za neizpolnjevanje pogodbe pripisati njej, ni moč ugotoviti. Druge trditvene podlage, ki bi morebiti narekovala ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku za plačilo 15.075,00 EUR, pa tožnica ob zahtevi za preklic ni ponudila, v pritožbi pa tudi ni pojasnila, zakaj tega morebiti ni mogla storiti (337. člen ZPP).

Če pa je po mnenju pritožbe nepravično in evidentno nemoralno, da bi tožena stranka prejela celotno premoženje kot tudi denar, medtem ko druga sestra ne bi prejela ničesar, razloge za takšno stanje ni mogoče pripisati toženki, saj ta ni v ničemer razpolagala s premoženjem tožnice.

Sodba sodišča prve stopnje ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti in ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki pa so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi tožena stranka sama.

(1) 5. in 7. člen OZ.

(2) Podrobneje o tem glej Plavšak in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, str. 556 in 557. (3) 540. člen OZ.