Jedro

Ocena prihodnjega tveganja, ki jo tožnik izpostavlja, lahko izhaja le iz ocene sedanjih razmer (kot so razvidne iz poročil o razmerah v prosilčevi izvorni državi) in razvojne tendence (bodočih) dogodkov, torej lahko temelji le na sklepanju - abstraktni verjetnosti prihodnjega dogajanja oziroma tveganja; sama po sebi ne zadostuje zgolj verjetnost oziroma hipotetična nevarnost, da bo prosilec preganjan zaradi katerega izmed razlogov, ki pomenijo podlago za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca; obstajati morajo namreč konkretne okoliščine, ki to nevarnost vsaj s stopnjo utemeljenega tveganja izkazujejo, vendar teh okoliščin, kot rečeno tožnik v konkretnem primeru ni izkazal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alineje 1. odstavka 52. člena v povezavi s 3. odstavkom 2. člena in 3. alinejo 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07 in nadaljnji) ugodila prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka na podlagi navedb tožnika ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu dne 29. 8. 2014 in na ustnem zaslišanju dne 2. 10. 2014 ter na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz poročil, ki jih je med postopkom predložil tožnik po svojem svetovalcu za begunce (1. United Nations General Assembly: Poročilo neodvisne mednarodne preiskovalne komisije o Sirski Arabski Republiki, 13. 8. 2014, 2. UK Home Office: Operativne smernice: Sirija, 21. 2. 2014, 3. Al Jazeera: ZN navajajo, da je v Siriji več kot 3 milijone beguncev, 30.8. 2014, 4. Human Rights Watch: Samovoljne usmrtitve s strani sirskih varnostnih in provladnih milic, april 2012, 5. UNHCR: Mednarodna zaščita glede oseb, ki bežijo iz Sirske Arabske Republike – Poročilo II, 12. 10. 2013, 6. Syria direct: Tri leta kasneje, južna provinca Daraa zaklenjena v status quo, 20. 3. 2014, 7. OCHA UN: Nujna razprava o položaju človekovih pravic v Siriji – Otvoritveni nagovor ge. Navi Pillay, Visoke komisarke ZN za človekove pravice, 29. 5. 2013) ugotavlja, da je kot razlog za priznanje mednarodne zaščite tožnik uveljavljal ogroženost zaradi potekajoče državljanske vojne v njegovi izvorni državi med pripadniki vladnih sil in uporniki, pa tudi strah pred preganjanjem s strani uradnih sirskih oblasti zaradi njegove udeležbe na približno desetih demonstracijah od 18. 3. 2011 dalje, zaradi svojega brata, ki ga imajo sirske oblasti za terorista ter zaradi tožnikove narodnosti in veroizpovedi. Toženka navaja, da je v skladu s 34. členom ZMZ o tožnikovi prošnji odločala v enotnem azilnem postopku tako, da je najprej presojala pogoje za priznanje statusa begunca in pri tem ugotovila, da tožnik ni izkazal obstoja zakonskih pogojev iz 2. odstavka 2. člena v povezavi s 26. členom ZMZ za priznanje statusa begunca. Pri tem se je v zvezi z njegovo navedbo, da je bil v izvorni državi preganjan s strani uradne sirske oblasti zaradi udeležbe na približno desetih demonstracijah, oprla na njegovo izjavo, da ga je Bog obvaroval, da tožnik ni postal žrtev teh demonstracij, na katerih je veliko ljudi izgubilo življenja, vendar pa se tožniku ni nič zgodilo. Čeprav naj bi ga na domu iskala sirska varnostna služba, ni sam tožnik nikoli imel nobenega stika z varnostno službo. Na podlagi njegovih navedb toženka ocenjuje, da se zaradi udeležbe na demonstracijah oziroma protestih tožniku ni zgodilo popolnoma nič, niti na teh demonstracijah ni bil deležen nobenih nevšečnosti. Prav tako meni, da tožnik ni navedel prepričljivih razlogov, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ogrožen zaradi enega izmed svojih bratov, ki ga ima sirska oblast za terorista, saj je sam tožnik zatrjeval, da se tožniku osebno v izvorni državi zaradi omenjenega brata ni zgodilo popolnoma nič in da sam tožnik zaradi tega ni doživel nobenih nevšečnosti s strani sirske oblasti.

Nadalje na podlagi tožnikovih navedb pri osebnem razgovoru, da se njemu osebno v povezavi z (arabsko) narodnostjo in (sunitsko muslimansko) veroizpovedjo v izvorni državi ni zgodilo popolnoma nič, toženka ocenjuje, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan zaradi svoje narodnosti in veroizpovedi. Ker pa tožnik svojo prošnjo utemeljuje tudi s potekajočo državljansko vojno med sirskimi vladnimi silami in uporniki, četudi se njemu osebno ni nič zgodilo in sam osebno tudi ni doživel nobenih bombnih napadov, le pred njegovo domačo hišo je padla bomba, pa toženka še ugotavlja, da je na osebnem razgovoru tožnik omenil, da je predhodno že dvakrat zapustil izvorno državo: prvič v mesecu septembru 2013, ko je za 17 dni odšel v Jordanijo, drugič pa je Sirijo zapustil konec leta 2013, ko je spet odšel v Jordanijo, tokrat za 21 dni. Poleg tega je zatrjeval, da je tudi imel urejeno začasno bivanje v Kuvajtu za obdobje 2 leti - od meseca julija 2013 do meseca julija 2015. Vendar je obenem še izpovedal, da mu dovoljenje za začasno bivanje v Kuvajtu ne velja več iz razloga, ker je Kuvajt zapustil že pred šestimi meseci in se vrnil v izvorno državo. Glede na to dejstvo, da je imel tožnik urejeno začasno bivanje v Kuvajtu za obdobje dveh let – to je od meseca julija 2013 do meseca julija 2015, toženka ocenjuje, da tožnik v primeru, če bi bil resnično preganjan v izvorni državi, ne bi predčasno prekinil bivanja v Kuvajtu in se prostovoljno vrnil v izvorno državo.

Na podlagi navedenega toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožnik ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca, zato je v skladu s 34. členom ZMZ glede na njegove navedbe, da je ogrožen zaradi vojne v izvorni državi, nadalje presojala pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, ki mu jo je tudi priznala na podlagi številnih proučenih aktualnih informacij, ki ji jih je predložil sam tožnik, iz katerih po ugotovitvi toženke izhaja, da se je situacija v povezavi z oboroženimi spopadi v Sirski arabski republiki od odhoda tožnika spremenila do te mere, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da lahko pride do resne škode ob upoštevanju geografskega obsega samovoljnega nasilja ter dejanski kraj morebitne vrnitve tožnika v izvorno državo, zlasti glede na število smrtnih žrtev (ob upoštevanju več relevantnih okoliščin, npr. velikost kraja, province, gostote poseljenosti, število ciljnih napadov), kar omogoča zaključek, da je ta številka tako visoka, da kaže na resno ogroženost življenja vsakega civilnega prebivalca, četudi res izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite ni mogoče utemeljiti zgolj na številu smrtnih žrtev oziroma s statistično verjetnostjo, ali bi nekdo postal smrtna žrtev, je pa to eden od pokazateljev, ali je splošno nasilje preraslo v individualno grožnjo za posameznika. Ker je že ugotovila izpolnjevanje pogoja iz 3. alineje 28. člena ZMZ, toženka ni še dodatno ugotavljala še izpolnjevanja pogojev iz 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ. Pač pa je v skladu z 68. členom ZMZ dodatno presojala možnosti notranje zaščite, vendar glede na ugotovljene vsakodnevno vse hujše in negotove razmere toženka ugotavlja, da ne obstaja del izvorne države tožnika, kjer ne bi bilo utemeljene nevarnosti, da tožnik utrpi resno škodo iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Zato mu je priznala subsidiarno obliko zaščite za dobo treh let, kar je dovolj dolgo obdobje, da se razmere v tožnikovi izvorni državi lahko odločilno spremenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo toženke, kolikor se nanaša na (ne)priznanje statusa begunca. Toženki v tem delu očita nepravilno uporabo materialnega prava. Meni, da mu pripada status begunca glede na razloge, ki jih je uveljavljal v upravnem postopku. Očita ji tudi bistveno kršitev določb postopka, ki so določena z 2. odstavkom 207. člena ZUP, ker v izreku izpodbijane odločbe ni izrecno vsebovana odločitev o zavrnitvi priznanja statusa begunca tožniku. Dodatno ji očita tudi kršitev pravil postopka iz 8. in 10. člena ZUP, češ da toženka ni celovito upoštevala dejstev in dokazov, ki jih je v postopku navedel oziroma predložil tožnik, ampak jih je po mnenju tožnika nepravilno razvrstila v štiri segmente, ki jih je nato obravnavala vsakega zase. Toženki nadalje očita, da v tožnikovem primeru ni probabilistično presojala, ali bo v prihodnosti prišlo do nevarnosti za posameznika, glede katere lahko posameznik izkaže utemeljen strah, s čimer naj bi nepravilno uporabila materialno pravo in nepravilno ugotovila dejansko stanje, slednje pa še zlasti v zvezi z ugotovitvijo glede tožnikove prostovoljne vrnitve iz Kuvajta v Sirijo, češ da je ta ugotovitev brez podlage v dokaznem gradivu in da glede tega tožniku ni bila dana možnost, da se o tem izjasni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 9. členom ZUP v povezavi s 3. odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji).

V tožbenem zahtevku tožnik predlaga, da naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in s sodbo odloči, da se tožniku prizna status begunca, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi le v delu, v katerem tožniku ni bil priznan status begunca in jo le v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dne 4. 12. 2014 na poziv sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise in hkrati vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter na uveljavljeno sodno prakso, ker meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna. Zato pri njej izrecno vztraja. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik, ki mu je sodišče posredovalo odgovor toženke dne 5. 12. 2014, svojega odgovora ni vložil. Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v skladu s 1. in 2. odstavkom 51. člena ZUS-1 odločilo po dne 13. 2. 2015 opravljeni glavni obravnavi, na kateri je v dokaznem postopku izvedlo dokaze z vpogledom listin upravnega in sodnega spisa ter z ustnim zaslišanjem tožnika in z vpogledom listin, ki jih je dodatno predložil tožnik na glavni obravnavi skupaj s slovenskim prevodom relevantnih delov, in sicer 1. HRW - Human Rights Watch: World Report 2015, 29 January 2015 (available at ecoi.net), 2. Report by the UN Secretary - General on developments from 1 to 31 December 2014 (political and military developments; human rights situation; humanitarian access; besieged areas), dostopno na http://www.ecoi.net, 3. SHRC - Syrian Human Rights Committee: The 13th Annual Report on human rights in Syria 2014 (January 2014 - December 2014), January 2015, http://www.shrc.org/en/wp-content/uploadw/2015/01/Annual_report_2014.pdf (accessed 12 February 2015).

Tožnik, čigar identiteta ni sporna, saj je toženki v upravnem postopku predložil svojo sirsko osebno izkaznico v izvirniku, je, ko je bil ustno zaslišan pred sodiščem na glavni obravnavi med drugim izpovedal, da je (rojen ... 5. 1982 v mestu Daraa, Sirija), da je oproščen služenja vojaške obveznosti, kar je vpisano tudi v njegovi vojaški knjižici; izpovedal je še, da je začasno približno 2,5 do 3 leta bival v Kuvajtu, kjer je bil tudi zaposlen. Na posebno vprašanje sodišča, kdaj je živel v Kuvajtu, je tožnik odgovoril, da je to bilo od meseca julija 2012 do konca leta 2013, na vprašanje svoje pooblaščenke, da navede točna obdobja, ko je živel v Kuvajtu pa je izpovedal, da „od julija 2012 /.../do takrat, ko sem prispel v Slovenijo. Vmes sem enkrat odpotoval v Sirijo“; nadalje je še pojasnil, da je tedaj iz Kuvajta odšel v Jordanijo in iz Jordanije v Sirijo, skupaj z vso svojo družino, ki je začasno živela v Jordaniji od julija 2012 dalje do konca leta 2013, ko se je s celotno družino, to je s svojo mamo in očetom ter dvema sinovoma in 5 brati ter 2 sestrama tožnik vrnil v Sirijo na svoj dom, kjer je ostala vsa njegova družina, medtem ko je sam tožnik po naknadni pridobitvi tako imenovane „šengenske vize“ v Kuvajtu od tam s sirskim potnim listom (ki mu je bil izdan 11. 4. 2011 v Kuvajtu z veljavnostjo do 11. 4. 2015) odpotoval preko Turčije z letalom v Slovenijo, kamor je prispel 3. 3. 2014 in nato po nekaj dneh nadaljeval pot na Švedsko, kjer je zaprosil za azil; švedski organi pa so ga deportirali nazaj v Slovenijo dne 28. 8. 2014 po ugotovitvi, da ima tožnik „šengenski“ vizum za Slovenijo in je zato Slovenija odgovorna država (članica EU) za tožnika, ki si je po lastnih navedbah slovenski „šengenski“ vizum pridobil po posredovanju tožnikovega prijatelja iz Bosne, ki je tožniku priskrbel garantno pismo, na podlagi katerega mu je bil nato izdan „šengenski“ vizum.

Sodišče se na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki glede za odločitev relevantnih dejanskih okoliščin med strankama niti ni sporno, strinja s toženo stranko in v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 lahko v celoti sledi njenim razlogom, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa logično prepričljivo navedla v svoji obrazložitvi, kot je povzeta v tej sodbi pod točkami 1 do 4. Sodišče namreč enako, kot tožena stranka v izpodbijani odločbi, meni, da v tožnikovem primeru niso izkazane takšne individualne subjektivne dejanske okoliščine, ki bi ob upoštevanju določil 2. odstavka 2. člena v povezavi s 1. do 5. alinejo 26. člena ZMZ utemeljevale priznanje statusa begunca tožniku, ki mu je bil z izpodbijano odločbo sicer priznan status subsidiarne oblike zaščite na podlagi 3. odstavka 2. člena ZMZ. Še zlasti ob med strankama nespornih dejstvih, da je tožnik po svoji narodnosti pripadnik večinske sirske arabske narodnosti in večinske muslimanske vere (sunitske verske ločine), da je bil oproščen vojaške obveznosti, kar je po njegovih lastnih navedbah razvidno tudi iz njegove vojaške knjižice. Pravilnost zaključkov tožene stranke utemeljujejo po presoji sodišča še posebej njene ugotovitve glede odsotnosti preteklega individualnega preganjanja zaradi razlogov, ki jih je tožnik uveljavljal kot razloge za priznanje mednarodne zaščite zaradi udeležbe na demonstracijah, zaradi pokojnega brata, ki je bil za sirske oblasti terorist, zaradi svoje narodnosti in veroizpovedi ter zaradi državljanske vojne med vladnimi silami in uporniki. Slednjih namreč tožnik ni mogel omajati niti s svojo izpovedbo, ko je bil kot stranka ustno zaslišan na glavni obravnavi dne 13. 2. 2013: tedaj je namreč izpovedal, da je sam tožnik zadnji dve leti (konkretneje 2,5 - 3 leta) pred prihodom v Slovenijo živel v Kuvajtu in da se je v tem obdobju vrnil v Sirijo samo enkrat (in sicer konec leta 2013, ko je iz Kuvajta najprej odšel najprej v Jordanijo k svoji tedaj tam živeči družini in ji je pomagal pri selitvi iz Jordanije (zaradi previsokih stroškov življenja v Jordaniji) nazaj domov v Sirijo, kjer je tožnik tedaj ostal samo približno 2 dni. Na podlagi v tej tožnikovi izjavi vsebovanih podatkov, da se je tožnik zadnji 2 leti pred prihodom v Slovenijo ves čas nahajal pretežno izven Sirije, in sicer v Kuvajtu, kjer je bival in delal na podlagi vize, ter več dni tudi v Jordaniji, z izjemo 2 dni ob koncu leta 2013, ko se je skupaj z vso družino prostovoljno vrnil v Sirijo (medtem ko je vsa njegova družina ostala in še sedaj živi v Siriji, tožnik pa z njo ohranja redne stike po mobilnem telefonu v približno tritedenskih časovnih razmikih) sodišče ne more slediti tožnikovim trditvam, da je bil v tem (istem) času v Siriji ogrožen zaradi prej omenjenih razlogov, saj je bil pravzaprav ves ta čas pretežno odsoten iz Sirije.

Dodaten razlog, ki kaže v prid pravilnosti zaključkov tožene stranke v izpodbijani odločbi je po oceni sodišča okoliščina, ki med strankama prav tako ni sporna, da so namreč sirske oblasti v relevantnem obdobju izdale tožniku tudi potno listino, s katero je pripotoval v Slovenijo, kar po presoji sodišča ne bi storile, v kolikor bi bili podani razlogi, ki jih je tožnik uveljavljal kot dejstveno podlago za priznanje statusa begunca.

Nenazadnje tudi okoliščina, da se je vsa tožnikova družina, to so oče, mati, 2 otroka, 5 bratov in 2 sestri, prostovoljno vrnili iz Jordanije nazaj domov v Sirijo dodatno govori v prid pravilnosti zaključkov toženke v izpodbijani odločbi v zvezi z zatrjevano ogroženostjo zaradi narodnosti in verskega prepričanja ter zaradi pokojnega brata, ki ga imajo sirske oblasti za terorista stranke.

Sodišče le še dodaja, da pri odločitvi ni moglo slediti tožbenemu ugovoru glede zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odstavka 207. člena ZUP v zvezi z izostalo odločitvijo o (ne)priznanju statusa begunca po določbi 2. odstavka 2. člena ZMZ v izreku izpodbijane odločbe, saj v tej zvezi ni moglo spregledati zakonske ureditve v IV. poglavju ZMZ, ki ureja postopek za pridobitev mednarodne zaščite. Še zlasti ni moglo spregledati norme, vsebovane v 34. členu ZMZ s podnaslovom: „Enotni postopek mednarodne zaščite“. V skladu z izpostavljeno določbo 34. člena ZMZ mora namreč pristojni organ ugotavljati pogoje za priznanje mednarodne zaščite v tako imenovanem enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca, in šele, če ti pogoji niso izpolnjeni, presoja nadalje še pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Glede na citirano določilo 34. člena ZMZ je toženka v zvezi s tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite z dne 29. 8. 2014 po oceni sodišča pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji zato ni bilo potrebno posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca. To še posebej velja, ker tudi prošnja za priznanje mednarodne zaščite ne vsebuje ločenih zahtevkov za priznanje statusa begunca in za priznanje subsidiarne zaščite. Sodišče iz navedenih razlogov meni, da takšen izrek, kot je vsebovan v izreku izpodbijane odločbe, tožniku ne onemogoča, da bi uperil tožbo v upravnem sporu zgolj zoper tisti del odločitve tožene stranke, s katerim se tožnik ne strinja. Prav za to gre nenazadnje tudi v konkretnem primeru. Takšna odločitev je usklajena tudi z obstoječo sodno prakso Upravnega sodišča v primerljivih zadevah, kot izhaja med drugim iz sodb št. I U 923/2014 in št. I U 1249/2014. Sodišče je po tem, ko je v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ponovno preverilo na podlagi podatkov in listin v upravnem in sodnem spisu ter na glavni obravnavi 13. 2. 2015 dodatno ugotovilo na podlagi vpogleda citiranih predloženih aktualnih poročil (iz katerih med drugim izhaja, da strani v sporu izvajajo vojne zločine, množične kršitve človekovih pravic, vključno z zločini proti človeštvu, brez da bi za to bil kdo kaznovan) na podlagi vseh izvedenih dokazov presodilo, da je dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno glede vseh pravno relevantnih okoliščin, pri čemer se sodišče strinja s toženo stranko, da tožnik ni izkazal realnega strahu pred preganjanjem, ki bi utemeljeval priznanje statusa begunca na podlagi 2. odstavka 2. člena ZMZ, pač pa je izkazal izpolnjevanje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite na podlagi 3. odstavka 2. člena ZMZ. Tožnik sicer pravilno navaja, da se v postopkih mednarodne zaščite ne ugotavlja le preteklega preganjanja, temveč tudi, ali obstaja utemeljeno tveganje da se bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo soočil s preganjanjem, oziroma resno škodo. Ocena prihodnjega tveganja, ki jo tožnik izpostavlja v povezavi s pritrdilnim ločenim mnenjem sodnika Zupančiča v zadevi Saadi proti Italiji (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 28. 2. 2008), lahko izhaja le iz ocene sedanjih razmer (kot so razvidne iz poročil o razmerah v prosilčevi izvorni državi) in razvojne tendence (bodočih) dogodkov, torej lahko temelji le na sklepanju – abstraktni verjetnosti prihodnjega dogajanja oziroma tveganja; sama po sebi ne zadostuje zgolj verjetnost oziroma hipotetična nevarnost, da bo prosilec preganjan zaradi katerega izmed razlogov, ki pomenijo podlago za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca; obstajati morajo namreč konkretne okoliščine, ki to nevarnost vsaj s stopnjo utemeljenega tveganja izkazujejo, vendar teh okoliščin, kot rečeno tožnik v konkretnem primeru ni izkazal. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.