Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju zmožen za delo v skrajšanem delovnem času, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za poln delovni čas neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 7. 2011 in da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 8. 5. 2011 do 21. 5. 2012 ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da je bil v spornem obdobju zmožen za delo. Tožnik je namreč že dne 25. 3. 2004 na delu utrpel prometno nesrečo in dobil hude telesne poškodbe. Od takrat dalje ne more več opravljati svojega dela – raznašalec časopisov in je zaradi dolgotrajnega zdravljenja njegovo psihoorgansko stanje takšno, da tudi v obravnavanem obdobju ni bil sposoben opravljati svojega dela. Izvedenec psihiater je sicer ocenil, da bolniški stalež ni bil utemeljen, vendar je takšen zaključek napačen. Očitno izvedenec pri tožniku ni opravil temeljitega pregleda in tudi ni ocenil vseh tožnikovih zdravstvenih težav. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 7. 2011, s katero je tožena stranka delno ugodila tožnikovi pritožbi ter prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 5. 2011 spremenila tako, da je ugotovila, da je bil tožnik od 8. 5. 2011 do 28. 7. 2011 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je bil tožnik v času od 1. 5. 2011 do 7. 5. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. V zadevi je sporno, ali je bil začasno nezmožen za delo za polni delovni čas tudi v času od 8. 5. 2011 dalje, pa vse do glavne obravnave, ki je bila dne 21. 5. 2012. Ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo je urejeno v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). V 232. členu POZZ je tako določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Poleg osebnega zdravnika začasno nezmožnost za delo ugotavljata tudi imenovani zdravnik ter zdravstvena komisija.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je postavilo sodnega izvedenca specialista psihiatra A.B., dr. med., ki je v pisno podanem izvedenskem mnenju podal prepričljivo mnenje, da bolniški stalež iz psihiatričnega stališča od 8. 5. 2012 dalje ni utemeljen. Sodni izvedenec pri tožniku ne ugotavlja duševne motnje, ki bi ga v tem obdobju ovirala do te mere, da bi bil potreben bolniški stalež. Tega ni zasledil niti v zdravstveni dokumentaciji. Zadnji psihiatrični izvid je bil izdan pred 8 meseci, pred predlogom za bolniški stalež. Tožnikova delazmožnost je bila podana v okviru omejitev, ki jih je podala že invalidska komisija v postopku priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja.

Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z odločbo št. ... z dne 6. 4. 2011 tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „raznos časopisa in razvoz“ s. p., s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno od 2. 2. 2011 dalje. V spisu je tudi izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje, s katerim je bilo v bistvu potrjeno mnenje invalidske komisije prve stopnje, na katerem je temeljila prej citirana prvostopenjska odločba ZPIZ. Invalidska komisija posebej opozarja, da so pri tožniku v ospredju znaki psihoorganske spremenjenosti in prilagoditvena motnja. Poleg tega pa gre za obrabni ledveni bolečinski sindrom brez koreninskih izpadov ter za stanje po saniranem zlomu leve stegnenice. Tožnik je na glavni obravnavi še pojasnil, da je dne 15. 11. 2011 prejel tudi drugostopenjsko odločbo ZPIZ, datirano z dne 10. 11. 2011, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno, s tem, da je zoper navedeno odločbo vložil tožbo.

Glede na izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje, je bil torej tožnik v spornem obdobju po 8. 5. 2011 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Njegovo psihično stanje ni bilo tako, da bi narekovalo priznanje bolniškega staleža za poln delovni čas. Na podano izvedensko mnenje v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih pripomb, niti ni predlagal drugih dokazov. Enako so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tožnik namreč zgolj na splošno navaja, da psihiater ni ocenil vseh njegovih zdravstvenih težav, brez da bi svoje navedbe konkretiziral. Tudi glede ostalih zdravstvenih težav pritožba ne vsebuje razlogov, zato tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že tožena stranka v predsodnem postopku tožnikovo zdravstveno stanje ustrezno razčistila (nenazadnje je bil tožnik pred zdravstveno komisijo tudi osebno pregledan). Pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.