Jedro

Odločba, ki se izvršuje, je bila izdana tožniku in se glasi nanj. Vprašanje zatrjevane zamude roka za uveljavljanje obveznosti izbrisane družbe od tožnika je tako stvar odmerne odločbe oziroma odmernega postopka, stvar izvršilnega postopka pa le posredno in posledično v primeru, da bi tožnik s pravnimi sredstvi zoper odmerno odločbo uspel. Z omenjenim ugovorom zato tožnik v izvršilnem postopku na podlagi 5. odstavka 157. člena ZDavP-2 ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto zoper tožnika izdal sklep o davčni izvršbi na tožnikove denarne prejemke v skupnem znesku 27.276,09 EUR. V izreku sklepa ugotavlja, da iz knjigovodske evidence Davčnega urada Novo mesto za tožnika izhaja izkazan davčni dolg, ki ni bil plačan. Zato se zoper njega začne postopek davčne izvršbe, pri čemer so obveznosti razvidne iz seznama izvršilnih naslovov DT 429112-1/2010-7-12032-19 z dne 29. 9. 2010, ki je sestavni del sklepa. S sklepom se dolžniku zarubi del denarnih prejemkov do višine dolgovanega davka, ki jih prejema pri A. d.o.o. V obrazložitvi pojasnjuje, da gre za ponovljen postopek v zvezi z odločbo pritožbenega organa z dne 30. 8. 2010, s katero je pritožbeni organ ugodil pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi z dne 31. 3. 2010 ter slednjega odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prvostopni organ je namreč nepravilno ugotovil izvršljivost odločbe št. DT 0610-045/2009-4-1204-16 z dne 9. 11. 2009. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDavP-2) oziroma člene 143 in naslednje, ki govorijo o davčni izvršbi. Obrazlaga tudi ugotovitve in obveznosti, navedene v izreku izpodbijanega sklepa. Pri tem še poudarja, da je v ponovljenem postopku ravnal v skladu z napotili drugostopnega organa tako, da je upošteval določbe glede materialnih rokov, določil rok plačila 24. 12. 2009 ter določil datum izvršljivosti odločbe, ki se izvršuje z dne 25. 12. 2009. Opravil je tudi pravilen obračun zamudnih obresti. V skladu z določbo 5. odstavka 157. člena ZDavP-2, ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje. V skladu s 143. členom ZDavP-2 pa davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z ZDavP-2 za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju. Na podlagi 1. odstavka 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova, način obračunavanja stroškov pa je določen v 152. členu ZDavP-2. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-29-495/2010 z dne 31. 3. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da ima seznam izvršilnih naslovov, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, vse sestavine, kot jih določa 145. člen ZDavP-2. Prvostopni organ je tudi upošteval napotila iz odločbe pritožbenega organa z dne 30. 8. 2010, zato se je posledično tudi spremenil znesek zamudnih obresti iz naslova davka na dodano vrednost. Prvostopni organ pa je očitno nepravilno navedel datum izpodbijanega sklepa. Ta je namreč izdan na podlagi seznama izvršilnih naslovov, ki je bil sestavljen dne 29. 9. 2010, kar pa po mnenju pritožbenega organa pomeni zgolj očitno pomoto v navedbi datuma izpodbijanega sklepa in ne predstavlja razloga za njegovo odpravo.

Glede ugovora pritožnika v zvezi z zamudnimi obrestmi pojasnjuje, da so te obračunane od vključno datuma izvršljivosti do 31. 3. 2010, v skladu s 96. členom ZDavP-2 in sklepom o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku. Neutemeljen je tudi zahtevek pritožnika, da bi moral biti sklepu priložen obrestni list, saj kaj takega ZDavP-2 glede sklepa o izvršbi ne določa. Pritožniku tudi ponovno pojasnjuje, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov, ki se izvršujejo, vse v skladu s 5. odstavkom 157. člena ZDavP-2. Iz same odločbe, ki se izvršuje, nesporno izhaja, da je bila izdana pritožniku in se nanj tudi glasi. Ugovor zastaranja je bilo potrebo preizkusiti pri odločanju o pritožbi zoper odmerno odločbo. Ta je bila s strani pritožbenega organa zavrnjena, medtem ko se v omenjeni zadevi po uradni dolžnosti upošteva, ali je morebiti nastopilo zastaranje pravice do izterjave po določbah ZDavP-2. To se, glede na izdajo odločbe v letu 2009, ni zgodilo. V tej zadevi se tudi ne ugotavlja, ali je pritožnika potrebno šteti kot aktivnega družbenika družbe, saj se odločba, ki se izvršuje, kot povedano, glasi na pritožnika in ne na družbo. Slednje je lahko bilo predmet ugotavljanja v zvezi s pritožbo zoper odmerno odločbo. Za odločanje o odlogu davčne izvršbe pa je pristojen prvostopni organ.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil družbenik pravne osebe B. d.o.o., ki je bila dne 14. 11. 2008 izbrisana iz sodnega registra. Odmerni postopek, ki se nanaša na sporno obdobje, se je tako sprva vodil zoper omenjeno pravno osebo in je bila njej tudi izdana odmerna odločba. Ta je bila v nadaljevanju odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Zaradi izbrisa pravne osebe je davčni organ odločbo z dne 9. 11. 2009, ki je izvršilni naslov tudi v konkretnem postopku, izdal tožniku kot pravnemu nasledniku izbrisane družbe. Pravne posledice in prehod obveznosti na družbenike izbrisane pravne osebe ureja Zakon o finančnem poslovanju podjetij in prisilnem prenehanju (Uradni list RS št. 126/ 2007 in naslednji v nadaljevanju ZFPPIPP), ki je specialni predpis, ne pa ZDavP-2. ZFPPIPP v 10. odstavku 242. člena določa prekluzivne zastaralne roke, v katerih je možno plačilo obveznosti izbrisane pravne osebe zahtevati od aktivnih družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. Prvostopni organ bi zato moral zoper tožnika vložiti ustrezno tožbo, kolikor bi želel prekiniti tek zastaralnega roka. Zastaranje bi bilo prekinjeno zgolj s tem dejanjem, ne pa z izdajo odmerne odločbe, ki je bila odpravljena zaradi vročanja šele 23. 11. 2009, kar je po poteku enoletnega roka po izbrisu družbe iz sodnega registra. Zmotno je stališče tožene stranke, da je postopek davčne izvršbe zoper tožnika začet znotraj zastaralnih rokov. Tožnik ne izpodbija vsebine izvršilnega naslova v tem postopku, pač pa v postopku s posebno tožbo. V konkretnem primeru pa izpodbija pravočasnost izdanega sklepa o davčni izvršbi, saj meni, da je izdan prepozno in da so se prekluzivni roki po določbi 10. točke 442. člena ZFPPIPP že iztekli. Zato davčni organ od tožnika nima več pravice terjati plačila obveznosti izbrisane pravne osebe. Po povedanem tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijana odločba kot nezakonita odpravi, toženi stranki pa naj se povrnejo nastali stroški upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnega sklepa organa prve stopnje in odločbe organa druge stopnje. Pri tem ponovno pojasnjuje, da se odločba z dne 9. 11. 2009 glasi na tožečo stranko, to pa pomeni, da je bilo že pri izdaji te odločbe potrebno ugotoviti, ali je šteti tožečo stranko za pravnega naslednika izbrisane družbe, saj se slednje ne ugotavlja v postopku izvršbe. Odločba se ni glasila na izbrisano družbo in ni podan razlog za ugotavljanje aktivnosti tožeče stranke in pravočasnost izvršbe po določbah ZFPPIPP. Pri tem tožena stranka tudi dodaja, da je bila pritožba tožeče stranke zoper odločbo z dne 9. 11. 2009 s strani organa druge stopnje zavrnjena z odločbo DT 499-16-155/2010 z dne 9. 9. 2010. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeča stranka meni, da je gornje stališče tožene stranke zmotno. V konkretnem primeru ni sporno, ali je tožnik pravni naslednik izbrisane družbe ali ne, pač pa tožnik ves čas zatrjuje, da je tožena stranka tako postopek odmere, kot tudi izvršbe, začela prepozno. To je po poteku prekluzivnih rokov določenih v ZFPPIPP. Pravica do uveljavljenih zahtevkov tako odmernih kot izvršilnih, je tako že potekla in davčni organ od tožnika nima več pravice terjati plačila obveznosti izbrisane pravne osebe.

Sodišče je v skladu z 59. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov se sodišče strinja z odločitvijo prvostopnega davčnega organa, ki mu je pritrdil tudi davčni organ druge stopnje. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove ugovore. Kolikor so ti enaki ugovorom, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ob tem sodišče še pripominja, da je vprašanje zatrjevane zamude roka za uveljavljanje obveznosti izbrisane družbe od tožnika, stvar odmerne odločbe z dne 9. 11. 2009, tega izvršilnega postopka pa le posredno in posledično v primeru, da bi tožnik s svojimi ugovori v postopku s pravnimi sredstvi zoper odmerno odločbo z dne 9. 11. 2009 uspel. Zato sta davčna organa ravnala prav, ko sta tožniku pojasnjevala, da z omenjenim ugovorom tožnik na podlagi 5. točke 157. člena ZDavP-2 ne more uspeti v tem postopku. Da bi s svojim ugovorom v postopku zoper odmerno odločbo uspel, pa tožnik ne zatrjuje.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.