Jedro

V primeru cesije ni potrebnega soglasja dolžnika. O cediranju terjatve pa je dolžnika treba obvestiti. Namen tega določila je, da dolžnik ve, komu je dolžan plačati dolg. Zgolj zaradi dejstva, da dolžnik - toženec ni bil obveščen o cesiji terjatve, pa ne pomeni, da ta ni veljavna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18.3.2009 z opr. št. VL 33811/2009 v 1. in 3. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek za plačilo 2.513,75 EUR s pripadki zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 763,24 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožeča stranka. Navaja, da za veljavnost prenosa terjatve ni pogoj, da je bil dolžnik o tem obveščen. Šlo bi lahko le za odgovornost za škodo, ki pa v tem primeru ni nastala, saj toženec ni pripravljen izpolniti svoje obveznosti in jih ni izpolnil. Nepravilno je tolmačenje sodišča, da bi moral biti prenos terjatve dokazan z overjeno zasebno listino, ali z javno listino. Ni možno sklicevanje na 24. člen ZIZ. Tožeča stranka je v pravdnem postopku predložila dokazila o terjatvi. Napačno je stališče sodišča, da kopije pogodbe o odstopu terjatve niso zadosten dokaz, da so terjatve prešle na tožečo stranko. Pogodbe so podpisane s strani zakonitih zastopnikov družb. Morebitno neveljavnost pogodb bi lahko uveljavljali zgolj pogodbeni stranki. Nedopustno je, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, čeprav je toženec delno pripoznal svoj dolg. Iz previdnosti tožeča stranka prereka določilo o stroških postopka. Sodišče je priznalo tožencu udeležbo na treh narokih, namesto za en narok, sploh pa je bil tretji narok nepotreben in bi bilo sodišče dolžno tožencu naložiti plačilo separatnih stroškov. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka je v tej zadevi najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru toženca zoper sklep o izvršbi, je sodišče je sklep v dovolilnem delu razveljavilo in zadevo odstopilo v odločanje pravdnemu oddelku. Dopolnjena oziroma popravljena vloga tožeče stranke tako predstavlja tožbo, ki se obravnava po pravilih pravdnega postopka. Utemeljevanje odločitve sodišča na določilih ZIZ (prvi odstavek 24. člena ZIZ), torej ni pravilna. Sodišče bi moralo odločati o zadevi kot o običajni pravdni zadevi. Listine, ki jih je tožeča stranka priložila, so dokazi, s katerimi dokazuje svoje trditve. Sodišče bi te dokaze moralo izvesti in jih oceniti.

5. Tožeča stranka je zatrjevala, da je na podlagi cesijske pogodbe postala upnik, ki mu toženec dolguje vtoževani znesek. V primeru cesije ni potrebnega soglasja dolžnika. O cediranju terjatve pa je dolžnika treba obvestiti (419. člen OZ). Namen tega določila je, da dolžnik ve komu je dolžan plačati dolg. Zgolj zaradi dejstva, da dolžnik - toženec ni bil obveščen o cesiji terjatve, pa ne pomeni, da ta ni veljavna. Ozko tolmačenje, da je za veljavnost cesije potrebno tudi obvestilo dolžnika velja le v Franciji, v drugih državah in tudi pri nas pa obvestilo ni pogoj za veljavnost (več glej dr. Miha Juhart, Cesija, Pogodbeni odstop terjatve, GV 1996). Zakon pa nadalje tudi ne določa pogoja, da mora biti cesijska pogodba overjena.

6. Glede na stališče, ki ga je zavzelo prvo sodišče, ki je zahtevek zavrnilo (cesijska pogodba ni overjena, dolžnik ni bil obveščen o cesiji), se nadalje ni opredelilo, na kar utemeljeno opozarja pritožba, do delnega priznanja toženca ( da je vzel kredit, ki ga ni v celoti plačal).

7. Sodišče je torej napačno uporabilo materialno pravo in v posledici tudi ni pravilno oziroma popolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodbo sodišča je bilo zato razveljaviti. Zadeva se vrača prvemu sodišču v dopolnitev v zgoraj nakazni smeri.