Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča, da je ugotavljanje toženčeve lastninske pravice na stvari predhodno vprašanje v pravdi za vrnitev stvari.

Za pridobitev (so)lastnine z vlaganji v tujo nepremičnino oz. v obstoječo zgradbo niso relevantna kakršnakoli vlaganja. Potrebna je presoja z vidika ohranitve ali morebitne spremembe identitete zgradbe kot posledice vlaganj. Po ustaljeni sodni praksi je pravni standard nove stvari v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču po ZTLR izpolnjen le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Skladno s sodno prakso graditelju ne prinašajo stvarnopravnih upravičenj vlaganja, ki niso pomembna, pa tudi ne obsežna prenovitvena dela oz. adaptacije, če hiša ohranja svoj prvotni namen

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo pravdni postopek do pravnomočne odločitve v zadevi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 000/2018-I tožeče stranke A. A. zoper toženo stranko B. B. in C. C. 2. Tožnica vlaga pritožbo. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O zadevi, ki jo toženec ponovno uveljavlja v pravdi P 000/2018, je bilo (ob istem dejanskem stanju in trditveni podlagi toženca, kot je ugotovilo sodišče v točki 10 sklepa) že pravnomočno odločeno v pravdi I P 000/2013 tudi glede solastnine in ne le glede skupnega premoženja, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Hkrati gre za kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZPP, ker jo je sodišče uporabilo kljub obstoju pravnomočne sodbe o istem vprašanju, kar je vplivalo na pravilnost sodbe. Zmotno je uporabilo materialno pravo prvega odstavka 58. člena ZZZDR2, ker je toženec že v prejšnji pravdi zahteval ne le ugotavljanje skupne lastnine, ampak izrecno zahteval tudi solastninski delež na obravnavanih parcelah. Izrek sodbe je zahtevek glede solastnine izrecno zavrnil ob enaki dejanski in pravni podlagi in med istimi strankami. Gre za istovetnost zahtevka, o katerem je bilo že odločeno. V novi pravdi je toženec zahtevek le kozmetično preoblikoval. Namesto solastninskega deleža zahteva vzpostavitev etažne lastnine. To je le način razdružitve solastnine. Kot izhaja iz materialnopravne določbe prvega odstavka 110. člena SPZ3, je predpostavka za razdelitev solastnine na nepremičnini v etažno lastnino obstoj solastninske pravice. Ker sodišče ni uporabilo te materialnopravne določbe, je zmotno uporabilo materialno pravo. Po načelu Quod potest plus, potest minus je, ker je pravnomočno razsojeno o solastnini, pravnomočno razsojeno tudi o etažni lastnini. Sklep je obremenjen s kršitvijo 1. točke tretjega odstavka 3. člena ZPP, ker prekinja postopek na podlagi nedopustnega zahtevka. Razdružitev solastnine z vzpostavitvijo etažne lastnine ureja poseben zakon - ZNP4. Z etažiranjem toženec v novi pravdi zahteva razdružitev neobstoječe solastninske pravice, zavrnjene s pravnomočno sodbo. V prejšnjem postopku je bil prekludiran glede solastnine (ni plačal predujma za ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev glede nastanka nove stvari). Zato je prekludiran tudi glede razdružitve te iste solastnine. Izvedenec geodetske stroke pri tem ničesar ne spremeni. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni pravilno pregledalo vseh listin iz spisa I P 000/2013. Gre za zlorabo določb o identičnosti zahtevka, ki ji ni mogoče nuditi pravnega varstva. Ne glede na to, na katero obliko lastnine meri zahtevek (na solastnino ali na skupno lastnino), je predpostavka obeh, da obstaja lastnina. Toženec tudi v novi pravdi zatrjuje nastanek nove stvari. O tem je bilo že pravnomočno odločeno, da ni nastala. Tudi Ustavno sodišče RS je že razsodilo, da ni mogoče ustvariti nove stvari v že obstoječem delu stavbe - mansardi. O predhodnem vprašanju je bilo torej že pravnomočno odločeno in pogojev za uporabo 13. člena ZPP ni.

Pritožnica uveljavlja še kršitev prvega odstavka 11. člena ZPP, ker izpodbijani sklep ni v skladu z načelom ekonomičnosti. Že na naroku je predlagala nadaljevanje postopka vsaj glede izpraznitve mansarde, za katero je evidentno, da ni nastala nova stvar. Tožničina hči in dve vnukinji že 10 let živijo v najemnem stanovanju in mansarde ne morejo uporabljati. Toženec pa v njej ne živi, ampak jo ima v posesti le zaradi zagotavljanja procesnih pravic, kot je na naroku povedal sam.

4. Toženec podaja odgovor na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Obravnavana pravdna postopka sta bistveno različna. V pravdi I P 000/2013 sodišče ni odločalo o zahtevku, ki bi vključeval angažman izvedenca geodetske stroke in izdelavo elaborata. V novi pravdi gre za drugačno identiteto tožbenega zahtevka. Ugovor res iudicata ni utemeljen. Na podlagi izvedenih dokazov v tej pravdi (z izpovedbo tožnice in priče T. J.) je dejansko stanje v zvezi z uveljavljanjem toženčeve solastninske pravice na spornih nepremičninah v postopku I P 000/2018 bistveno drugačno od tistega, ki ga je sodišče obravnavalo in ugotovilo v postopku I P 000/2013. Dogovor o pravno poslovni pridobitvi lastninske pravice je na podlagi izpovedi prve toženke z dne 22. 2. 2019 v celoti dokazan. Prilaga pripravljalni vlogi, ki ju je na podlagi izvedenih dokazov v tej pravdi vložil v postopek I P 000/2018. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Po določbi 206. člena ZPP sodišče prekine postopek če sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, to je vprašanja, ali obstaja pravica ali pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi.

7. Tožnica v tem postopku kot lastnica uveljavlja vrnitev stvari (92. člen SPZ), toženec pa se brani, da je stvar njegova. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je ugotavljanje toženčeve lastninske pravice na stvari predhodno vprašanje v pravdi za vrnitev stvari.

8. Pravdno sodišče lahko reši predhodno vprašanje samo, tudi če za njegovo reševanje sicer ne bi bilo pristojno, vendar pod pogojem, da to vprašanje na matičnem področju še ni bilo rešeno. Če pa je o njem že pravnomočno odločeno pred sodiščem ali drugim organom, je uveljavljeno načelo vezanosti na takšno rešitev predhodnega vprašanja (prvi odstavek 13. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah že uveljavljal v pravdnem postopku P 000/2013. Pravilne so tudi ugotovitve v točkah 10 in 11 sklepa, v čem je samo vezano na pravnomočno sodbo v tej zadevi. Pravnomočno je bil zavrnjen tožbeni zahtevek toženca za ugotovitev skupne lastnine (pravda je tekla med tožencem kot tožnikom zoper njegovo bivšo izvenzakonsko partnerko in njeno mamo, tukajšnjo tožnico, zaradi ugotovitve, da so vlaganja v nepremičnine tukajšnje tožnice skupno premoženje toženca in njegove izvenzakonske partnerke, ter za ugotovitev solastnine zaradi zatrjevane pravnoposlovne podlage - dogovora o skupni gradnji). Po pravnomočno zaključeni pravdi P 000/2013 po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec v novi pravdi P 000/2008-I uveljavlja nov tožbeni zahtevek za ugotovitev solastnine oz. etažne lastnine v smislu nastanke nove stvari po določbah 22. do 26. člena ZTLR5, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno v pravdi P 000/2013, čeprav je bilo tudi v njej ugotovljanje skupne lastnine po določbah 22. do 26. člena ZTLR predhodno vprašanje.

10. Solastnina in skupna lastnina sta različni obliki lastnine več oseb na eni nerazdeljeni stvari. Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež)6. Pri skupni lastnini pa deleži niso vnaprej določeni7. Šele z delitvijo skupnega premoženja8 se skupno premoženje lahko razdeli tako, da na prej skupnih stvareh nastane solastnina. Toženec je v pravdni za ugotovitev skupne lastnine uveljavljal kolektivno terjatev in ne še tudi delitve skupnega premoženja. Zato je pritožbeno naziranje o napačni uporabi 58. člena ZZZDR napačno, nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pa pravilne. V novi pravdi namreč toženec (sicer z enako trditveno podlago kot v prejšnji pravdi) uveljavlja ugotovitev lastnega solastninskega deleža, kar je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje druga materialnopravna podlaga kot v prejšnji pravdi, oz. etažne lastnine.

11. Tudi pritožbeni očitki o nepravilni uporabi pravil o etažni lastnini so neutemeljeni. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Drži pritožbeno opozorilo, da gre (lahko) za način delitve solastnine. Po prvem odstavku 110. člena SPZ lahko vsak solastnik nepremičnine zahteva, da sodišče v nepravdnem postopku razdeli solastnino na nepremičnini v etažno lastnino, če je takšna delitev mogoča. Kot način nastanka etažne lastnine pa SPZ v 109. členu določa tudi enostranski pravni posel, s katerim izključni lastnik zgradbe svojo lastninsko pravico razdeli v etažno lastnino.

12. Ne glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da o zatrjevani obliki toženčeve lastnine na vtoževanih nepremičninah še ni v celoti odločeno v drugem pravdnem postopku, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru odločitev o prekinitvi postopka najmanj preuranjena. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, toženec na isto dejansko stanje (zatrjevana - skupna - vlaganja v tožničino nepremičnino) uveljavlja zgolj še eno materialnopravno podlago za nov tožbeni zahtevek. Vsi dosedanji zahtevki, oprti na druge materialnepravne podlage, pa so bili že pravnomočno zavrnjeni. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že samo izvedlo obsežni dokazni postopek o toženčevih ugovorih, razen glede zatrjevane pridobitve solastninske pravice v smislu nastanka nove stvari po določbah 22. do 26. člena ZTLR. Pritožnica utemeljeno opozarja na materialnopravna izhodišča pridobitve lastninske pravice z vlaganji v obstoječo zgradbo v lasti druge osebe. Za pridobitev (so)lastnine z vlaganji v tujo nepremičnino oz. v obstoječo zgradbo niso relevantna kakršnakoli vlaganja. Potrebna je presoja z vidika ohranitve ali morebitne spremembe identitete zgradbe kot posledice vlaganj. Po ustaljeni sodni praksi je pravni standard nove stvari v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču po ZTLR izpolnjen le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Skladno s sodno prakso graditelju ne prinašajo stvarnopravnih upravičenj vlaganja, ki niso pomembna (npr. tista, ki so namenjena vzdrževanju in prilagoditvi osebnim potrebam in željam konkretnih uporabnikov hiše oz. stanovanja), pa tudi ne obsežna prenovitvena dela oz. adaptacije (npr. povečanje hiše, drugačna razporeditev prostorov, izboljšanje bivalnih razmer), če hiša ohranja svoj prvotni namen9. 13. Ob takih materialnopravnih izhodiščih in dejstvu, da so bile iste toženčeve trditve že enkrat obravnavane, bi sodišče prve stopnje lahko o spornem vprašanju v okviru trditvene in dokazne podlage toženca, ki jo ponuja v tej pravdi, odločilo samo. V prvi vrsti bi lahko ocenilo, ali trditvena podlaga dopušča presojo, da je z zatrjevanimi vlaganji v stanovanjsko hišo tožnice nastala nova stvar. Tudi dokazni postopek o tem, na katerega nakazuje sodišče v točki 13 izpodbijanega sklepa, lahko izvede samo. Toženčeva tožba v drugi pravdi je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje vložena šele 15. 11. 2018. Ni ugotovitev, v kakšni fazi je novi postopek. Zato še ni mogoče sklepati, da bo nova pravda kmalu zaključena. Ob dejstvu, da je bila tožba v tej zadevi vložena že 1. 6. 2016 in je bila v pravdi po ugotovitvah sodišča prve stopnje izvedena že glavnina dokaznega postopka, ni mogoče pritrditi njegovemu naziranju, da je v teh okoliščinah primera prekinitev postopka do pravnomočnosti pravde P 000/2018 smotrna in pravilna. Dolgotrajnost postopka in identično dejansko stanje ter doslej že izvedeni dokazni postopek v tem postopku narekujejo, da sodišče samo reši tudi še preostalo predhodno vprašanje, in sicer vsaj z delno sodbo glede zatrjevane solastninske pravice na stanovanjski stavbi, kot predlaga pritožnica, če bo ugotovljeno, da je vsaj ta del tožbenega zahtevka zrel za razsojo.

14. Pritožbi je bilo treba torej ugoditi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo samo nadaljevalo z obravnavanim postopkom (3. točka 365. člena ZPP).

15. Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami. 3 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami. 4 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami. 5 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 36/80. 6 Prvi odstavek 65. člena SPZ. 7 Prvi odstavek 72. člena SPZ. 8 Četrti odstavek 72. člena SPZ. 9 Primerjaj odločbo VSRS II Ip 40/2017 z dne 14. 9. 2017, II Ips 1/2008 z dne 10. 4. 2008, II Ips 249/2009 z dne 16. 7. 2009, II Ips 721/2006 z dne 22. 3. 2009, II Ips 403/95 z dne 10. 4. 1997 in številne druge.