Jedro

Z razlastitvijo, ki je bila sicer res tudi po tedaj veljavnem zakonu možna le za potrebe gradnje, se ni spremenila namembnost zemljišča iz kmetijskega v stavbno. Enako velja tudi za odločbo, izdano na tej podlagi, saj je bila ugotovitev splošnega interesa (za namen gradnje) ter navedba objekta ali del, za katere se nepremičnina razlasti, v 29. členu Zakona o razlastitvi predpisana kot obvezni sestavni del odločbe o razlastitvi. Ob ugotovitvi, da dana odškodnina (bistveno) presega vrednost podržavljenih nepremičnin, tudi po presoji sodišča podlaga za denacionalizacijo ni podana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper 1. točko izreka odločbe Upravne enote A., št. ... z dne 11. 11. 2003, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo pok. Z.Z. podržavljenih nepremičnin - parc. št. 510, 520, 530, 540, 550, 560, k.o. B. in parc. št. 570, k.o. A., glede odločitve o stroških postopka pa pritožbi ugodila in odločbo v 2. točki izreka odpravila. Odločitev v zavrnilnem delu utemeljuje z ugotovitvijo, da je prvostopni organ zahtevo za denacionalizacijo pravilno obravnaval po določbi 4. člena ZDen, po katerem so, ne glede na določbo 3. člena ZDen, upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v prejšnjem členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Pravilno je po presoji tožene stranke prvostopni organ štel, da so bila obravnavana zemljišča prejšnjemu lastniku podržavljena na podlagi odločb o razlastitvi (parceli 550 in 560 k.o. B. z odločbo Oddelka za finance SO A.., št. ... z dne 5. 12.1997, ostale parcele pa z odločbo istega organa št. ... z dne 22. 2. 1968), ki sta bili izdani na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 12/57, 53/62 in 13/65). Ta predpis v 3. členu ZDen ni naveden, ker pa je bil izdan pred uveljavitvijo Ustave SFRJ iz leta 1963, je lahko podlaga za denacionalizacijo po 4. členu ZDen. Ob upoštevanju določbe 4. člena ZDen, veljavne v času odločanja na prvi stopnji, je prvostopni organ tudi pravilno ugotovil, da obravnavane nepremičnine upravičencu, ker je odškodnina zanje presegala 30% njihove vrednosti, niso bile podržavljene neodplačno (90. člen ZDen) in zato zahtevo utemeljeno zavrnil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-58/04-7 (Uradni list RS, št. 18/05) pa zahteve za denacionalizacijo ni mogoče zavrniti iz razloga, ker podržavljenje ni bilo neodplačno, temveč zato, ker so odškodnine ob podržavljenju bistveno presegle vrednost podržavljenih zemljišč, kar je bilo v postopku pravilno ugotovljeno. Po prvem odstavku 72. člena ZDen se namreč odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4 člena ZDen pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen ne upoštevajo, razen če so presegle 30% vrednosti podržavljene nepremičnine. V danem primeru so odškodnine, dane ob razlastitvi, ta odstotek presegle, zato jih je treba upoštevati. Ker pa so znašale več kot 100% vrednosti podržavljenih nepremičnin, je bila torej upravičencu ob podržavljenju dana ustrezna odškodnina in zato v postopku denacionalizacije ni upravičen uveljavljati ničesar več. Odločitev temelji na pravilni ugotovitvi, da so bila zemljišča podržavljena kot kmetijska. Ob podržavljenju so se v katastru vodila kot kmetijske kulture. Pritožnik pa niti ne zatrjuje, da bi na teh zemljiščih ob podržavljenju stali objekti oziroma da bi jih prejšnji lastnik uporabljal za druge kot za kmetijske namene. Vlagateljem zahteve tudi ni uspelo pridobiti dokazil o tem, da bi bila zemljišča po tedaj veljavnih predpisih v tedaj veljavnih prostorskih aktih opredeljena kot stavbna zemljišča. Prav tako pa s samo razlastitvijo, ki je bila sicer res tudi po tedaj veljavnem zakonu možna le za potrebe gradnje, niso spremenila namembnosti iz kmetijskega v stavbno. Tožena stranka tudi ne dvomi v ugotovitev prvostopnega organa, ki ji pritožnik niti ne nasprotuje, da je bila razlastitvena odškodnina odmerjena za kmetijsko zemljišče na podlagi 44. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe, torej zakona, ki je nadomestil Zakon o razlastitvi iz leta 1957, in ne na podlagi 42. in 43. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe, kjer so opredeljena merila za odmero odškodnine za stavbno zemljišče. Na tej podlagi tožena stranka zavrača pritožbeno navedbo, da so bila zemljišča ob podržavljenju stavbna zemljišča, kajti to iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja, pritožnik pa k trditvi tudi v pritožbenem postopku ni predložil nobenega dokaza.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Odločbo izpodbija s tožbo, smiselno iz vseh razlogov iz 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US, v nadaljevanju: ZUS). Tožena stranka v obrazložitvi odločbe sicer navaja odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-58/04 z dne 10. 2. 2005, vendar je pri svoji odločitvi ne upošteva. Pogoj odplačnosti je bil za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57 in 53/62), z odločbo Ustavnega sodišča odpravljen. S tem je pravno ureditev izenačilo z ureditvijo po 3. členu ZDen, po katerem odškodnina in njena višina nista določena kot pogoj za upravičenje do denacionalizacije. Višina odškodnine torej na denacionalizacijo ne vpliva, saj je Ustavno sodišče zapisalo, da v teh zadevah ni pomembno, ali je odškodnina, dana za razlaščeno premoženje, presegla 30% njegove vrednosti. Ustavno sodišče s to odločitvijo ni poseglo v 72. člen ZDen. Ta ureja, kdaj in v kolikšnem obsegu so denacionalizacijski upravičenci dolžni vrniti morebitno prejeto odškodnino. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bilo zemljišče prejšnjemu lastniku razlaščeno na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list RS, št. 12/57 in 53/62). Ob pravilni uporabi sedaj veljavnega 4. člena ZDen pa bi morala tožena stranka odločiti, da je tožeča stranka upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja v naravi. - Zgolj podrejeno pa tožnik odločbi nasprotuje tudi glede statusa podržavljenega zemljišča in glede časa podržavljenja. Zemljišče s parc. št. 560 in 550 je bilo podržavljeno leta 1962 in po dolgotrajnih tožbah je bila izplačana neprimerna odškodnina šele leta 1977. To potrjuje obrazložitev sklepa Občinskega sodišča na A. št. R 265/76 z dne 6. 12. 1976. V sodni praksi je tudi uveljavljeno stališče, da je odločilen pravni in ne dejanski status zemljišča. Odločilno je, kakšna je opredelitev zemljišč v prostorskem planu, ne pa dejanska raba zemljišča. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-42/93-145 z dne 15. 12. 1994 se za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so po planih stanovanjske in komunalne graditve že bila opredeljena kot gradbena ali pa jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis, odškodnina odmerja v skladu z navodili kot za nezazidana stavbna zemljišča, čeprav so bila v odločbah in drugih pravnih aktih, s katerimi so bila podržavljena, obravnavana kot kmetijska ali gozdna. Parceli 560 in 550 sta bili ob podržavljenju komunalno opremljeni stavbni zemljišči, parcele 510, 520, 530, 540, 570 pa delno komunalno opremljena stavbna zemljišča, ker pri njih niso bili kumulativno izpolnjeni pogoji o bližini elektrike, vode in ceste. Republiški sekretariat za pravosodje in občo upravo C. je leta 1968 ugotovil in zapisal v odločbi št. ... z dne 3. 2. 1968, da je razlastitev nezakonita, ker ni pravilno ugotovljena splošna korist za zgraditev vojaškega vežbališča. Zato je razlastitveni upravičenec JNA oz. DSNO SFRJ Beograd napako leta 1968 popravil in v odločbi napisal, da je podana splošna korist in da so nepremičnine namenjene za zgraditev vojaškega vežbališča kakor določa 4. člen zakona o spremembi zakona o razlastitvi, dokazana s potrdilom DSNO Gradževinska uprava z dne 17. 7. 1964 št. E Pov. br. .... Šele takrat je torej bila objavljena številka tajnega dokumenta za spremembo namembnosti navedenih zemljišč, s katerim Občina A. razumljivo ne razpolaga, niti ni tega mogla v letu 1962. Tožeča stranka je ves čas postopka opozarjala na številne okoliščine, ki vplivajo na opredelitev statusa zemljišč, vendar na svoje trditve ni dobila odgovora. Tako je opozorila, da je zemljišče v zemljiškem katastru še danes opredeljeno kot kmetijsko, čeprav je območje pozidano z vojaškimi objekti. Status zemljišč v zemljiškem katastru ob podržavljenju zato ne more biti odločilen. Ni odgovorjeno na ugovor, da je iz akta o razlastitvi izhajalo, da so zemljišča namenjena za graditev vojaškega vežbališča in da je bilo območje zaradi vojaških potreb označeno kot tako imenovana siva lisa, zaradi česar namembnost zemljišč v planskih aktih ni bila opredeljena. Te okoliščine so po mnenju tožeča stranke pomembne, ne pa okoliščina, ki jo poudarja izpodbijana odločba, da je bila odškodnina ob nacionalizaciji odmerjena za kmetijsko zemljišče. S tako odmero je bila pravnemu predniku tožnika storjena krivica, ki se po določbah ZDen skuša odpraviti. Na tej podlagi predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevi za vrnitev nepremičnin v naravi ugodi, ob zavezi tožeče stranke, da vrne prejeto odškodnino, oziroma da odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo z ustreznimi napotki vrne v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. U ... z dne 29. 1. 2003. Skladno z napotki sodišča je v ponovljenem postopku kot čas podržavljenja upoštevan čas pravnomočnosti odločb o razlastitvi. Ugotovitev, da sta odločbi z dne 5. 12. 1967 in 22. 2. 1968 postali pravnomočni v letu 1977, pa ni sporna. Dejstvo, da je bil del zemljišč bivšemu lastniku iz posesti odvzet že pred formalnim podržavljenjem, na čas podržavljenja - prenehanja lastninske pravice bivšega lastnika, ne more vplivati. Skladno z napotki sodišča je bil ugotovitveni postopek dopolnjen tudi v delu, ki se nanaša na status zemljišča ob podržavljenju. Sodišče se v tem delu v celoti strinja z razlogi tožene stranke in jih zato ne ponavlja. Pri tem poudarja še, da so razlogi tožene stranke skladni s stališči, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožeča stranka. Iz te odločbe je jasno razvidno tudi stališče, da glede na izhodišča ZDen ni nikakršnega razloga, da bi se denacionalizacijskim upravičencem odmerjala višja odškodnina in po drugačnih merilih, kot se odmerja danes strankam v postopku razlastitve kmetijskih zemljišč in gozdov zaradi gradnje. Enako poudari tožena stranka z navedbo, da se z razlastitvijo, ki je bila sicer res tudi po tedaj veljavnem zakonu možna le za potrebe gradnje, ni spremenila namembnost zemljišča iz kmetijskega v stavbno, s tem pa hkrati odgovori tudi na pritožbeni ugovor, da namen zemljišča za gradnjo izhaja iz aktov o razlastitvi. Enako namreč velja tudi za odločbo, izdano na tej podlagi, saj je bila ugotovitev splošnega interesa (za namen gradnje) ter navedba objekta ali del, za katere se nepremičnina razlasti, v 29. členu Zakona o razlastitvi predpisana kot obvezni sestavni del odločbe o razlastitvi. Na podlagi ugotovitve, da so zemljišča ob podržavljenju bila kmetijska, tožena stranka pravilno in skladno s stališčem sodbe tega sodišča z dne 29. 1. 2003 tudi ne presoja navedb, ki se nanašajo na komunalno opremljenost zemljišč, in ki bi bile relevantne le ob ugotovitvi, da so bila zemljišča bivšemu lastniku podržavljena kot stavbna. Ob upoštevanju stanja zemljišč ob podržavljenju je bila njihova vrednost pravilno ugotovljena po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92, 21/92), tako ugotovljena vrednost pa primerjana z odškodnino, dano ob podržavljenju. Ob ugotovitvi, da dana odškodnina (bistveno) presega vrednost podržavljenih nepremičnin, tudi po presoji sodišča podlaga za denacionalizacijo ni podana. Na upravičenost do denacionalizacije predpis, ki je bil podlaga za odmero dane odškodnine (v obravnavanem primeru Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe), neposredno ne vpliva, vpliva pa posredno - z višino odškodnine, ki je bila na njegovi podlagi določena. To pa je bila v obravnavanem primeru tržna cena kmetijskega zemljišča. Ob nesporni ugotovitvi, da so bila bivšemu lastniku zemljišča podržavljena na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 12/57, 53/62 in 13/65), pa sodišče, drugače kot tožena stranka, meni, da se z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-58/04-7 z dne 10. 2. 2005 (Uradni list RS, št. 18/2005) pravna podlaga odločitve po izdaji prvostopne odločbe ni spremenila. Po navedeni odločbi je bil namreč pogoj neodplačnosti razveljavljen le, kolikor se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 12/57 in 53/62), ne pa tudi na premoženje, podržavljeno po kasneje noveliranem zakonu (v letu 1965). Pogoj neodplačnosti v smislu 4. in 90. člena ZDen za obravnavani primer torej obstoja, zato so razlogi, ki jih za odločitev navaja prvostopni organ pravilni tudi ob upoštevanju navedene odločbe Ustavnega sodišča, iz katere, ob ugotovljeni podlagi podržavljenja izhaja celo za tožnika manj ugodno stališče, da namreč razlastitev premoženja po novelah iz leta 1965 in iz leta 1968 ne sodi v časovni okvir iz 4. člena ZDen, in že zato podlaga za denacionalizacijo ni podana.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. in 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,70/00), ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in po zakonu utemeljena, vendar deloma iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi.