Jedro

Tožnica po pokojnem možu - uživalcu starostne kmečke pokojnine po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov (ZSZK - Uradni list SRS, št. 13/72 in nadalj.), ni bila upravičena do vdovske pokojnine, ta pravica pa ji tudi ne pripada po kasnejših zakonih, ki so se v prehodnih in končnih določbah za obravnavane primere še vedno sklicevali na prejšnji sistem starostnega zavarovanja kmetov in niso določili večjega obsega pravic, kot je iz tega sistema izhajal. Tožnica zato poleg pravice do kmečke starostne pokojnine, ki jo uživa, ni pridobila pravice do vdovske (oziroma pred tem družinske) pokojnine po pokojnem možu, zaradi česar tudi ni mogla pridobiti pravice do dela zneska vdovske pokojnine poleg svoje starostne pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 2.8.2002 in 22.11.2002. Toženi stranki je naložilo, da tožnici prizna pravico do izplačila dela vdovske pokojnine v višini 5 % od 2.8.2002 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bila tožnica kmečka zavarovanka od 1.1.1984 dalje, kasneje pa upokojena s pokojnino v znesku 37.942,33 SIT. Kmečko je bil zavarovan tudi njen pokojni mož, ki mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine po starostnem zavarovanju kmetov od 1.2.1980, umrl pa je 8.9.1992. Takrat je bila tožnica stara 67 let in je izpolnjevala vse pogoje za pridobitev vdovske pokojnine. Glede na to ji je sodišče v skladu z četrtim odstavkom 123. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 106/99 in nadalj.) priznalo pravico do dela vdovske pokojnine od 2.8.2002 (datuma prvostopenjske odločbe), v višini 5 %, kar je v skladu z prehodno določbo 422. člena ZPIZ-1. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnice zavrnilo. Navedlo je, da je pri odločitvi potrebno upoštevati tudi 431. člen ZPIZ-1 in pred tem določen obseg pravic kmečkih zavarovancev. Tožničin mož je bil zavarovan po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov (ZSZK, Uradni list SRS, 13/72 in nadalj.), ki je sicer prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1983 (ZPIZ/83, Uradni list Republike Slovenije, št. 27/83 in nadalj.). Ta zakon, kasnejši Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (ZPIZ/92, Uradni list Republike Slovenije, št. 12/92 in nadalj.) in ZPIZ-1 so zagotavljali uživalcem pravic in zavarovancem po ZSZK le pravice po tem zakonu. Po njem so bili kmetje zavarovani za primer starosti, ne pa za primer invalidnosti ali smrti in tudi niso pridobili pravice do družinske ali vdovske pokojnine. Izjema je bila določena pri pravici do družinske pokojnine po zakoncu umrlega uživalca starostne pokojnine po šestem odstavku 17. člena ZSZK (t.i. preužitkarju), česar pa tožnica ni zatrjevala. Ker je bil tožničin mož ob smrti 8.9.1992 uživalec starostne pokojnine po ZSZK, in ker tudi ZPIZ-1 nima posebnih ali drugačnih določb o priznanju vdovske pokojnine, tožnici ne gre pravica po četrtem odstavku 123. člena tega zakona.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje popolnoma prezrlo tretji odstavek 431. člena ZPIZ-1, ki določa, da se pokojnine po prejšnjih dveh odstavkih izplačujejo ob pogojih za uživanje pravic, ki jih določa ta zakon. To pomeni, da je potrebno upoštevati določbo četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1, v katerem ni določenih omejitev, ki bi se nanašale na pokojnine, ki se izplačujejo po ZSZK. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožničina pokojnina s prisojenim dodatkom 5 % ne presega 100 % povprečne pokojnine, ji takšen dodatek pripada po četrtem odstavku 123. člena ZPIZ-1. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej nenavedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar revizijsko sodišče teh kršitev ni ugotavljalo.

Pri materialnopravni presoji zakonitosti izpodbijanja odločitve je potrebno izhajati iz določbe 123. člena ZPIZ-1, saj tožnica na podlagi tega člena uveljavlja del zneska vdovske pokojnine. Zlasti je pomembna določba drugega odstavka tega člena, po kateri lahko vdova oziroma vdovec, ki ima poleg pravice do vdovske pokojnine tudi pravico do starostne ali invalidske pokojnine, uživa pokojnino, ki si jo sam izbere. Iz četrtega odstavka istega člena izhaja izjema od tega pravila, saj se lahko vdovi oziroma vdovcu, če je to zanj ugodneje, poleg pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, pri čemer sme skupno izplačilo znašati največ 100 % povprečne pokojnine, izplačane v državi v predhodnem koledarskem letu. Po prehodni določbi 422. člena se četrti odstavek 123. člena začne uporabljati s 1.1.2001, delež vdovske pokojnine, ki ga lahko uveljavi vdova oziroma vdovec poleg starostne ali invalidske pokojnine, pa se v prehodnem obdobju povečuje, in je v letu 2002 znašal 5 %.

Glede na takšno ureditev je osnovno vprašanje, ali je tožnica kot uživalka kmečke starostne pokojnine (od 1.1.1987 dalje) pridobila tudi pravico do dela vdovske pokojnine po svojem možu, ki je bil prav tako uživalec kmečke starostne pokojnine. Šele v primeru pozitivnega odgovora bi tožnici pripadala tudi pravica do dela vdovske pokojnine. S tem v zvezi je potrebno upoštevati 431. člen ZPIZ-1, ki predstavlja prehodno določbo in ureja posebnosti v zvezi z izplačevanjem kmečkih starostnih pokojnin po ZSZK. Iz prvega odstavka 431. člena ZPIZ-1 izhaja, da se uživalcem starostne ali družinske pokojnine po ZSZK izplačuje pokojnina v znesku, kot je bil določen za zadnji mesec pred uveljavitvijo tega zakona in se usklajuje tako, kot pokojnine po tem zakonu. Podobno velja za uživalce pokojnin po ZSZK - kmete borce NOV pred 9.9.1943 oziroma 13.10.1943 (drugi odstavek 431. člena ZPIZ-1), posebno ureditev pa zakon predvideva le po smrti uživalca pokojnine iz prvega odstavka istega člena, ki je uveljavil pravico do pokojnine kot zavarovanec iz šestega odstavka 17. člena ZSZK, saj v takem primeru pridobi tudi njegov zakonec pravico do družinske pokojnine ob pogojih iz 22. člena ZSZK. Dodatna določba velja tudi po smrti uživalca starostne pokojnine iz drugega odstavka istega člena - kmeta borca NOV, ki je pred 9.9.1943 oziroma pred 13.10.1943 uveljavljal pravico do varstvenega dodatka k pokojnini.

Za razumevanje teh določb je, kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, potrebno upoštevati sistem zavarovanja in obseg pravic iz starostnega zavarovanja kmetov po ZSZK. V obdobju veljavnosti ZSZK sta obstajala dva ločena sistema zavarovanj, saj so bili kmetje zavarovani v Skupnosti starostnega zavarovanja kmetov, ostali zavarovanci pa v Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ureditev in obseg pravic po zakonu se je sicer nekoliko spreminjala, saj je ZSZK med drugim v prvotnem besedilu (v 15. in 22. členu) pravico do starostne pokojnine zagotavljal le osebam, ki so kmetje - zavarovanci po tem zakonu, zakoncem teh oseb pa je zagotovil pravico do družinske pokojnine, ki so jo ti pridobili ob smrti zavarovanca (oziroma preužitkarja). Kasneje, zlasti s spremembo zakona (Uradni list SRS, št. 26/73), je prišlo do črtanja določbe o tem, da zakoncu kmeta-zavarovanca pripada družinska pokojnina. Zlasti zaradi zaščite kmečkih žena je prišlo do opredelitve zakonca kot zavarovanca (5. odstavke 16. člena).

Iz določb ZSZK (upoštevajoč kasnejše spremembe) izhaja omejen obseg pravic iz obveznega starostnega zavarovanje kmetov. Zakon je določil le pravico do starostne pokojnine, za nekatere zavarovance (kmete borce NOV in španske borce) tudi pravico do varstvenega dodatka (prvi odstavek 8. člena) in le v izjemnih primerih tudi pravico do družinske pokojnine, ki bi pripadala zakoncu - vendar le po smrti osebe, ki je izenačena z zavarovancem (prvi odstavek 22. člena v zvezi z šestim odstavkom 17. člena ZSZK, ob dodatnih pogojih) in zakoncu osebe, katere kmetijo je po sklepu zapuščinske razprave po tej osebi prevzel dedič ali jo je pozneje prevzel nekdo, ki je zavarovanec po tem zakonu in je zakonca umrlega dolžan preživljati (drugi odstavek 22. člena ZSZK).

Po vsebini in obsegu samostojno starostno zavarovanje kmetov torej ni bilo enako ostalemu splošnemu pokojninskemu in invalidskemu zavarovanju. Do tega je prišlo šele s 1.1.1984, z uveljavitvijo ZPIZ/83, čeprav je bil tudi po tem zakonu obseg pravic iz obveznega zavarovanja kmetov veliko ožji kot obseg pravic iz ostalih zavarovanj. Zlasti pomembno pa je, da je ta zakon v prihodnjih in končnih določbah še vedno ohranjal dosedanji obseg pravic upravičencem iz prejšnjega sistema starostnega zavarovanja kmetov, brez dodatnih pravic. Pri tem so imeli kmetje - zavarovanci po ZSZK, ki so do 31.12.1983 dopolnili 60 let starosti, celo možnost opredelitve, da nadaljujejo zavarovanje po navedenem zakonu in se ne zavarujejo po 10. in 11. členu ZPIZ/83. Za te zavarovance so še vedno ostale v veljavi nekatere določbe prejšnjega zakona (153. in 154. člen). Tudi ZPIZ/92 v prehodnih in končnih določbah za uživalce oziroma zavarovance po ZSZK ni določil pravic izven okvira tega zakona, enako tudi ZPIZ-1, ki v 431. členu ohranja dosedanjo ureditev in v skladu s to ureditvijo omogoča pridobitev družinske pokojnine le zakoncu po smrti uživalca pokojnine po ZSZK, ki je uveljavil pokojnino kot zavarovanec iz 6. odstavka 17. člena ZSZK in ob pogojih iz 22. člena tega zakona.

Glede na to tožnica po pokojnem možu - uživalcu starostne kmečke pokojnine po ZSZK, ni bila upravičena do vdovske pokojnine, ta pravica pa ji tudi ne pripada po kasnejših zakonih, ki so se v prehodnih in končnih določbah za obravnavane primere še vedno sklicevali na prejšnji sistem starostnega zavarovanja kmetov in niso določili večjega obsega pravic, kot je iz tega sistema izhajal. Na podlagi tega je pravilen zaključek, da tožnica poleg pravice do kmečke starostne pokojnine, ki jo uživa, ni pridobila pravice do vdovske (oziroma pred tem družinske) pokojnine po pokojnem možu, zaradi česar tudi ni mogla pridobiti pravice do dela zneska vdovske pokojnine poleg svoje starostne pokojnine.

Revizija se neutemeljeno sklicuje na določbo tretjega odstavka 431. člena ZPIZ-1, po katerem se pokojnine po prejšnjih dveh odstavkih (kmečke starostne ali družinske pokojnine) izplačujejo ob pogojih za uživanje pravic, ki jih določa ta zakon. Ta določba ne pomeni, da je na njeni podlagi tožnica pridobila dodatne pravice po ZPIZ-1, torej pravice izven prejšnjega obsega pravic po starostnem zavarovanju kmetov. To izhaja že iz sistematike zakona, saj o pridobitvi, uživanju in izgubi pravic govori peti del zakona, ki za razliko od tretjega dela zakona ne določa pogojev za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zakon različno opredeljuje in določa pogoje za pridobitev pravic in pogoje za uživanje pravic. Tretji odstavek 431. člena ZPIZ-1 se sklicuje le na pogoje za uživanje pravic, ki jih je seveda potrebno predhodno šele pridobiti.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.