Jedro

Ker je tožnik sodno varstvo zoper odpoved PZ uveljavljal šele z modifikacijo tožbe, s katero je zahteval ugotovitev, da je kasneje podana ustna odpoved PZ nezakonita, je zamudil prekluzivni 30-dnevni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR, zato je sodišče tožbo glede razveljavitve predhodno podane pisne odpovedi PZ pravilno zavrglo.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka podano odpoved PZ preklicala ter da je kasneje podana ustna odpoved PZ nezakonita in je delovno razmerje tožniku prenehalo šele z izdajo sodbe, je sodišče pravilno zavrnilo, saj tožnik ni dokazal niti preklica odpovedi niti tega, da mu je bila PZ kasneje še ustno odpovedana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika glede ugotovitve, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

21.3.2003 nima pravnih učinkov, s sodbo pa je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka preklicala odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21.3.2003, za ugotovitev, da je ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9.5.2003 nezakonita in se razveljavi, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 8.5.2003, temveč da mu je prenehalo z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje in da mu je dolžna tožena stranka priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 8.5.2003 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v roku 8 dni in pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo in sklep se z laično pritožbo pritožuje tožnik smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče g. S. nista resnični, saj sta oba zavajala sodišče. Sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil ustno razveljavljen dne 9.5.2003. Ta sklep je ustno preklical direktor tožene stranke S. T.. Po prejemu sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24.3.2003 je direktor tožene stranke tožniku dejal, da sklep ne bo veljaven, če bo tožnik povečal prodajo. Promet, ki ga je tožnik opravil, se mu ni v celoti priznaval, poleg tega pa so mu v letu 2003 vzeli najboljšo stranko, podjetje E.. Zaradi tega pa mu plan prodaje za leto 2003 ni bil znižan. Dejstvo, da je tožnik uspešno posloval, je razvidno tudi iz tega, da je mesečno prejemal stimulacijo za individualno uspešnost. Tožena stranka je tožniku dne 9.5.2003 podala ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je udeležil sestanka 9.5.2003, kjer mu je direktor tožene stranke povedal, da ostaja v podjetju, ker je dosegel povečanje prometa. Kasneje pa je direktor od tožnika zahteval še, da zapre svoje podjetje, ki pa ga tožnik nima. Samostojno dejavnost ima priglašeno tožnikova žena, na to pa tožnik nima vpliva. Tožnik po "novo odpoved" ni šel, pri toženi stranki pa se je ponovno oglasil 15.5.2003, kjer ga je v tajništvu čakala zaključena z dnem 8.5.2003 delovna knjižica. Tožnik je 9.5. razvozil še blago tožene stranke, ki pa ga ni naložil 8.5.2003, kot je to ugotovilo sodišče, temveč

9.5.2003. Iz dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, je razvidno, da je tožnik presegal plan v obdobju od januarja 2003 do 9.5.2003, pri čemer pa ni bil upoštevan ves dejanski promet, ki ga je tožnik ustvaril. Sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik za potrditev svojih navedb.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je del tožnikove tožbe, ki jo je modificiral z pripravljalno vlogo z dne 9.9.2003 (na podlagi katere naj bi se ugotovilo, da je tožena stranka preklicala odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21.3.2003, zato ta nima nobenih pravnih učinkov), zavrglo zato, ker je ugotovilo, da je bila ta razširitev tožbe dana prepozno. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21.3.2003 prejel

24.3.2003 (B 3, izpoved tožnika, dana na naroku za glavno obravnavo dne 23.10.2003). Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur.

l. RS, št. 42/2002) je v 3. odst. 204. čl. določil, da lahko delavec v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oz. od dneva, ko je zvedel za odpoved, pred pristojnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti te odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu spremenil s pripravljalno vlogo z dne 9.9.2003, s to spremembo pa je predlagal ugotovitev, kot je navedeno zgoraj, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v tem delu tožbo vložil prepozno, torej po poteku 30 dnevnega roka iz 3. odst. 204. čl. ZDR. Rok iz 3. odst. 204. čl. je prekluziven in nepodaljšljiv zakonski rok materialne narave. Če delavec ta rok v zvezi z ugotavljanjem nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zamudi in vloži tožbo po preteku navedenega roka, niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo, saj je potrebno šteti, da je v takšnem primeru tožba vložena prepozno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 1. odst. 274. čl. ZPP tožbo tožnika v tem delu utemeljeno zavrglo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mu je tožena stranka ustno preklicala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21.3.2003, katero je prejel 24.3.2003. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila ta odpoved pogodbe o zaposlitvi preklicana.

Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev utemeljeno oprlo na izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke ter priče S. G., ki sta jasno izpovedala, da redna pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila s strani tožene stranke nikoli preklicana.

Dejstvo, da so se med tožnikom in toženo stranko vršili določeni dogovori o morebitnem nadaljevanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki v primeru, če bi tožnik dosegal določeno povečanje predvidenega plana prodaje, pa še ne pomeni, da je s tem tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21.3.2003 ustno preklicala, kot to zatrjuje tožnik v postopku. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da morata biti tako redna kot izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki (1. odst. 86. čl. ZDR). Te odpovedi pa delodajalec sam ne more enostransko preklicati, to lahko stori le s soglasjem delavca. Kot pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.3.2003 ni bil izkazan.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi njegov reparacijski zahtevek za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do dneva izdaje sodišča prve stopnje, kot je to zahteval tožnik v okviru svojega tožbenega zahtevka.

Izveden dokazni postopek tudi ne daje opore tožnikovi pritožbeni trditvi, da je tožena stranka tožniku dne 9.5.2003 podala ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi dokaznega postopka (zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, zaslišanje priče S. G.) ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka poleg že podane redne pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21.3.2003 podala tudi zatrjevano ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 9.5.2003. Te tožnikove trditve ne utemeljuje niti sama izpovedba tožnika, dana na naroku za glavno obravnavo dne 23.10.2003, kjer je tožnik opisal svoj razgovor z direktorjem tožene stranke (zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 23.10.2003, str. 4). Ob ugotovitvi, da do preklica redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.3.2003 ni prišlo in da tožena stranka tožniku ni podala ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 9.5.2003, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi preostali del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na to, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8.5.2003 temveč z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje in da mu je za to obdobje dolžna tožena stranka priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Pritožbena navedba tožnika o tem, da naj bi ga zakoniti zastopnik tožene stranke 17.3.2003 poklical po mobilnem telefonu in mu pojasnil, da naj obvestilo o nameravani prekinitvi delovnega razmerja tožnik šteje za neveljavno in da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bo, je nepomembna za odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Tožnik je namreč tožbo v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 21.3.2003 vložil prepozno. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da do preklica redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.3.2003 ni prišlo, so irelevantne pritožbene navedbe tožnika o doseganju plana prodaje v času odpovednega roka.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP, 2. tč. 365. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Z ozirom na to, da se predmetni spor nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94, 20/89).