Jedro

Toženec pogodbene obveznosti v pretežni meri izpolnjuje.

Ker je pogodba o preužitku dvostransko obveznostno razmerje, v katerem je izpolnitev ene stranke odvisna od izpolnitve druge stranke, se tožnika ne moreta uspešno sklicevati le na tožnikovo neizpolnjevanje obveznosti iz 3. točke pogodbe, ki z obveznostjo tožnikov iz iste točke pogodbe tvorijo smiselno celoto.

Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o nepravilni razlagi pogodbenih določil. Pri razlagi (nejasnih in) spornih določil sta nižji sodišči iz izpovedbe sestavljalca pogodbe ugotovili skupen namen pogodbenikov, kar je skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika (preužitkarja) sta v tej pravdi zaradi neizpolnjevanja prevzetih obveznosti zahtevala razvezo pogodbe o preužitku, ki sta jo 21. 9. 2004 sklenila s tožencem (prevzemnikom), in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da niso podani pogoji za razvezo, saj toženec v celoti izpolnjuje pogodbene obveznosti iz 5. točke pogodbe in tožnikoma nudi služnostno pravico dosmrtnega brezplačnega stanovanja, realno breme preužitka na vinogradu in oskrbo. Iz izpovedbe sestavljalca pogodbe je sodišče ugotovilo, da oskrba ni bila dogovorjena v obsegu, ki ga navajata tožnika.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. K razlogom prvostopenjskega sodišča je dodalo, da toženec obveznosti izpolnjuje v pretežnem delu oziroma v obsegu, ki je v konkretni situaciji sploh mogoč. Po 3. točki pogodbe je zavezan k plačilu davščin in drugih javnih bremen za prevzete nepremičnine, česar ne izpolnjuje. Vendar tudi tožnika nista v celoti izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, saj nepremičnin, ki jih še vedno izkoriščata (dajeta v najem), nista izročila tožencu.

Navedbe revidentov

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta tožnika vložila pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navajata, da toženec pogodbe ne izpolnjuje in da so zato podani pogoji za njeno razvezo. Sodišči bi morali slediti jasnim pogodbenim določilom, ne pa izpovedbi sestavljalca pogodbe. Morali bi iskati skupen namen pogodbenikov in določila pogodbe razlagati po načelih obligacijskega prava. Pri razlagi odplačne pogodbe je treba upoštevati načelo ekvivalence vzajemnih dajatev, ki je ni, in načelo pravičnosti. Dvostranski obveznostni posel se dejansko ne izpolnjuje in gre za mrtvo pogodbo. Toženec posesti ni prevzel in je ni terjal. Tožnika ne uživata brezplačne rabe stanovanja, saj plačujeta obratovalne stroške in obvezne javne dajatve. Toženec jima oskrbe, ki jo sodna praksa razlaga upoštevaje potrebe upravičencev, ne nudi. Tožnika sta obseg njunih pogodbenih pravic razumela širše. 4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijsko sodišče zato vseh trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. da toženec pogodbe ne izpolnjuje, da ni prevzel posesti nepremičnin, da se pogodba ne izpolnjuje,...), ni upoštevalo. V okvir dejanskega stanja spada tudi razlaga pogodbe z ugotavljanjem pogodbene volje pravdnih strank(1) in se tožnika v tem delu neutemeljeno zavzemata za zaključek, da je vsebina pojma oskrbe stvar ustaljene sodne prakse.

7. V konkretni pravdi tožnika razvezo pogodbe utemeljujeta s trditvami, da toženec svojih pogodbenih obveznosti ne izpolnjuje (drugi odstavek 568. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ), medtem ko sta nižji sodišči ugotovili, da obveznosti v pretežni meri izpolnjuje, in posledično pravilno zavrnili tožbeni zahtevek. Toženec izpolnjuje vse obveznosti iz 5. točke pogodbe. Ne plačuje davščin in drugih javnih dajatev iz 3. točke pogodbe, vendar pa svojih obveznosti iz te točke pogodbe tudi tožnika ne izpolnjujeta, saj nepremičnin, ki jih še vedno izkoriščata (dajeta v najem), nista prepustila tožencu. Ker je pogodba o preužitku dvostransko obveznostno razmerje, v katerem je izpolnitev ene stranke odvisna od izpolnitve druge stranke, se tožnika ne moreta uspešno sklicevati le na tožnikovo neizpolnjevanje obveznosti iz 3. točke pogodbe, ki z obveznostjo tožnikov iz iste točke pogodbe tvorijo smiselno celoto.

8. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o nepravilni razlagi pogodbenih določil. Pri razlagi (nejasnih in) spornih določil sta nižji sodišči iz izpovedbe sestavljalca pogodbe ugotovili skupen namen pogodbenikov, kar je skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ. V sodbah ni najti razlogov, da spornih določil nista razumeli tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (npr. načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ). Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožnikov, da bi morali odplačno pogodbo razlagati v smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju. Gre le za dopolnilno pravilo iz 84. člena OZ, ki se uporabi šele v primeru, če vsebine pogodbe ni mogoče (enopomensko) opredeliti po drugem odstavku 82. člena OZ.(2) Do takšne situacije pa v konkretni zadevi ni prišlo. Nenazadnje načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) pri dvostranskih obveznostnih pogodbah ne velja brez izjem, med katere spadajo tudi aleatorne pogodbe (npr. pogodba o preužitku). Načelo ekvivalentnosti prav tako ni neposredno uporabljivo v smislu, da bi lahko že sama kršitev načela vplivala na veljavnost sklenjene pogodbe. Zato bi morala tožnika poleg kršitve načela zatrjevati in izkazati tudi izpolnjenost pogojev za uporabo ustreznega instituta, v katerem je načelo konkretizirano.(3)

9. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožnika na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 954/2007 z dne 18. 6. 2008. Op. št. (2): Tako Plavšak v Juhart et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 84. členu Obligacijskega zakonika, str. 501. Op. št. (3): Ibidem, komentar k 8. členu Obligacijskega zakonika, str. 119 in 120.