Jedro

Za opravo nadomestnih dejanj je mogoče predlagati in dovoliti izvršbo le na način, kot tega določa ZIZ v členu 225.

Izrek

Pritožbi dolžnika se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegov izrek glasi: “Ugovoru dolžnika se ugodi in se sklep o dovolitvi izvršbe z dne 7.11.2007, opr. št. 0052 In 474/2007 razveljavi, razveljavijo pa se tudi opravljena izvršilna dejanja in zavrne predlog upnika za dovolitev izvršbe.”

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14.2.2008 odločilo o ugovoru dolžnika zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 7.11.2007 ter tega kot neutemeljenega zavrnilo. Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo tudi o nadaljnjih izvršilnih stroških upnice in dolžniku naložilo, da upnici povrne še 55,08 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožil dolžnik. V pritožbi je navajal, da je upnica že sama vzpostavila prvotno stanje, kar je v pravdnem postopku P 342/06 povedala tudi priča J. F. S tem pa je terjatev upnice prenehala, kar je dolžnik ugovarjal že v postopku motenja posesti. Sodišče bi moralo izvršilni postopek prekiniti in dolžnika napotiti na pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe. Ravnanje izvršilnega sodišča, ki je samo z ogledom ugotavljalo sporna dejstva, bi moralo biti stvar pravdnega postopka. V predmetni zadevi gre za dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug. Zato pa izvršba z zagroženo denarno kaznijo po čl. 226 ZIZ ni možna. Sklep o izvršbi bi se lahko glasil le tako, kot to določa čl. 225 ZIZ. Zato je sprejeta odločitev v tem delu v nasprotju z določbami ZIZ. Pritožnik je zato predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer prepričljivo, na podlagi neposrednega ogleda kraja, kjer bi se naj po izvršilnem naslovu opravilo dolžniku naloženo dejanje, ugotovilo, da dolžnikove ugovorne trditve o tem, da je upnica to dejanje opravila že sama, niso resnične. Sodišče prve stopnje je zato posledično tudi pravilno zavrnilo kot neutemeljen ugovorni razlog dolžnika iz 8. tč. I. odst. 55. čl. ZIZ. Neutemeljeno je zato pritožbeno izpodbijanje takšnih zaključkov sodišča prve stopnje s pritožbenim pavšalnim ponavljanjem ugovornih trditev. Pravno zmotne pa so v zvezi s to odločitvijo sodišča prve stopnje tudi pritožbene trditve pritožnika o potrebnosti prekinitve izvršilnega postopka in napotitvi na pravdo zaradi ugotavljanja spornih dejstev. Po določbi čl. 59 ZIZ o utemeljenosti ugovora odloča izvršilno sodišče, to pa tudi na podlagi spornih dejstev, ki se nanašajo na terjatev. Šele po pravnomočni odločitvi o ugovoru, če je bil ta zavrnjen, pa lahko dolžnik začne pravdni postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Utemeljene pa so pritožbene trditve o pravni zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje o neutemeljenosti nadaljnjih ugovornih trditev dolžnika, da s sklepom o dovolitvi izvršbe glede na naravo obveznosti, za izpolnitev katere je bila dovoljena izvršba, ni bila dovoljena izvršba na pravilen način, ko je to po predlogu upnice sodišče prve stopnje dovolilo na način, kot tega določa čl. 226 ZIZ. Kot je ugotovilo že tudi sodišče prve stopnje, je bilo dolžniku z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega je upnica predlagala dovolitev izvršbe, naloženo, da vzpostavi prejšnje stanje tako, da se vzpostavi vrtna greda upnice na južnem delu parcele št. ..., na meji s parc. št. ..., obe k.o. Š., tako, da bo ta pripravljena za setev. Po predlogu upnice je sodišče prve stopnje za izpolnitev takšne obveznosti dolžnika dovolilo izvršbo tako, da je dolžniku pod pretnjo izrečene denarne kazni v znesku 2.086,47 EUR naložilo, da v osmih dneh vzpostavi upnici vrtno gredo na južnem delu parc. št. ..., na meji s parc. št. ..., obe k.o. Š., sicer bo po preteku tega roka sodišče izterjalo denarno kazen, dolžniku pa ob izreku nove denarne kazni določilo nov rok za izpolnitev takšne obveznosti. Sodišče prve stopnje je po predlogu upnice torej dovolilo izvršbo na način, kot ga določa ZIZ v čl. 226 za dejanje, ki ga ne more opraviti namesto dolžnika nihče drug, (torej za nenadomestna dejanja), ugovorne trditve dolžnika, da je naloženo mu dejanje takšno, da bi ga lahko opravil tudi kdo drug in bi zato bila možna le izvršba na način, kot ga določa ZIZ v čl. 225 za nadomestna dejanja, pa je zavrnilo zato, ker je presodilo, da glede na to, da le dolžnik ve, kakšna je bila vrtna greda upnice in do kod je segala, lahko to opravi le dolžnik osebno. Zato pa je takšno dejanje štelo kot nenadomestno dejanje. Utemeljeno pritožnik pritožbeno poudarja zmotnost takšnega zaključka sodišča prve stopnje. Ponovna vzpostavitev vrtne grede tako, da bo ta primerna za setev, ne predstavlja dejanja, ki ga namesto dolžnika ne bi mogel storiti nihče drug. Glede na njegovo enostavnost bi ga lahko opravil kdorkoli drugi, neprepričljivi pa so zaključki, da bi le dolžnik lahko vedel za velikost in lego prejšnje gredice. Zato ve zanesljivo najmanj upnica. Za to pa so utemeljene ugovorne in sedaj ponovljene pritožbene trditve dolžnika, da bi bilo mogoče predlagati in dovoliti opravo izvršbe le na način, kot ga za nadomestna ravnanja dolžnika določa čl. 225 ZIZ, to je s pooblastitvijo upnice, da ta dejanja opravi sama oz. na stroške dolžnika zaupa njihovo opravo nekomu drugemu. Ugovorne trditve dolžnika v tem delu so tako utemeljene in predstavljajo upoštevni ugovorni razlog iz I. odst. 55. čl. ZIZ, ki preprečuje izvršbo. Ob tem pa se nasprotna razlogovanja sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu izkažejo za pravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi dolžnika kot utemeljeni ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o dovolitvi izvršbe razveljavilo, predlog upnika za dovolitev izvršbe pa zavrnilo. Upnik je namreč predlagal dovolitev izvršbe izključno zaradi vzpostavitve vrtne gredice, torej oprave tega dejanja. Posledično pa je (v skladu z določbo čl. 76/II ZIZ) sodišče razveljavilo tudi opravljena izvršilna dejanja.

Glede na spremenjeno odločitev o ugovoru dolžnika je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi v izpodbijanem sklepu vsebovano odločitev o nadaljnjih stroških upnika, saj glede na določbo čl. 38/V ZIZ za njihovo naložitev dolžniku ni več pravne in dejanske podlage.

Pritožbeno sodišče o ugovornih in pritožbenih stroških dolžnika ni odločalo, ker ti niso bili priglašeni.

Sodišču prve stopnje se sicer ni pripetila nobena od absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.