Jedro

Pravdni stranki sta se v 16. členu omenjene pogodbe resda dogovorili, da bo o sporih iz te pogodbe najprej odločala arbitražna komisija, vendar pa eventualna odločitev te komisije ni dokončna, saj iz 17. člena omenjene pogodbe nadalje izhaja, da če tej komisiji ne uspe rešiti spora, se reševanje spora odstopi pristojnemu sodišču. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da ima omenjena komisija le položaj organa, pred katerim se spor skuša najprej razrešiti, pri čemer izid v tem predhodnem postopku za stranki ni zavezujoč v smeri izključitve sodne pristojnosti. Morebitna odločitev pred to arbitražno komisijo torej nima obveznega učinka pravnomočne sodbe (483. člen ZPP/77 v zvezi s prvim odstavkom 50. člena Zarbit).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor tožene stranke o arbitražni pristojnosti zavrne.

2. Zoper ta sklep se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi ugovoru arbitražne pristojnosti ter tožbo tožnice zavrže. V pritožbi opozarja na relevantne določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz leta 1977 (469.a člen ter 470/1 člen ZPP/77). Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo določbo 17. člena Pogodbe z dne 10.5.1994, saj v tej pogodbi nikjer ni določeno, da bi se lahko odločitev arbitražne komisije izpodbijala pred razsodiščem višje stopnje. V tej zvezi opozarja na določbe 16. in 17. člena Pogodbe z dne 10.5.1994. Opozarja tudi na veljavne določbe takratnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oz. določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje bi namreč moralo, ob pravilni uporabi materialnega prava, pogodbeno dogovorjeno obveznost arbitražnega reševanja sporov upoštevat in tožbo zavreči. Pravdni stranki v zadevnem primeru niti nista poskusili spora rešiti pred dogovorjeno arbitražno komisijo. To pa pomeni, da obveznost ni izpolnjena in je tožbo tožnika potrebno zavreči. 3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Stroškov za odgovor na pritožbo tožeča stranka zaenkrat ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodna pristojnost je pozitivna procesna predpostavka, kar pomeni, da mora biti ta predpostavka podana, da je pravda dopustna (prvi odstavek 18. člena ZPP). Če stranki dogovorno izključita sodno varstvo pred sodiščem in se dogovorita, da bo o njunem sporu odločala arbitraža, pa to pomeni, da sodišče v takšnem primeru1 odkloni vsebinsko odločanje o sporu in tožbo zavrže. 7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo ugovor tožene stranke, da sta pravdni stranki s Pogodbo z dne 10.5.1994 (16. in 17. člen omenjene pogodbe – glej priloga B23) dogovorili, da bo o njunih sporih v zvezi s to pogodbo odločala arbitražna komisija in zato predmetna pravda ni dopustna, pri čemer je sodišče prve stopnje to pogodbeno klavzulo pravilno presojalo po procesnem predpisu, ki je veljal v času sklenitve omenjene pogodbe (469.a člen ZPP/772 v zvezi s prvim odstavkom 50. člena Zakona o arbitraži, v nadaljevanju ZArbit3).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki v 16. členu omenjene pogodbe resda dogovorili, da bo o sporih iz te pogodbe najprej odločala arbitražna komisija, vendar pa eventualna odločitev te komisije ni dokončna, saj iz 17. člena omenjene pogodbe nadalje izhaja, da če tej komisiji ne uspe rešiti spora, se reševanje spora odstopi pristojnemu sodišču. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da ima omenjena komisija le položaj organa, pred katerim se spor skuša najprej razrešiti, pri čemer izid v tem predhodnem postopku za stranki ni zavezujoč v smeri izključitve sodne pristojnosti. Morebitna odločitev pred to arbitražno komisijo torej nima obveznega učinka pravnomočne sodbe (483. člen ZPP/77 v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZArbit), upoštevaje ob tem tudi, da določila ZPP/77 prav tako niso dopuščala nobene priložnostne arbitraže, temveč le stalne arbitraže (razsodišča) pri gospodarskih zbornicah in drugih z zakonom določenih organizacijah.

9. Iz teh razlogov je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ugovor tožene stranke, da omenjeni dogovor o arbitražni pristojnosti izključuje sodno pristojnost, ni utemeljen, upoštevaje ob tem tudi, da pri konkretnem odločanju o procesni predpostavki sodne pristojnosti ni pravno upošteven tudi ugovor tožene stranke, da reševanje konkretnega spora pred arbitražno komisijo niti ni bila poskušana. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Sodišče seveda arbitražni dogovor upošteva le na ugovor stranke. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ št. 4-37/1977 z dne 14.1.1977. 3 Ur. l. RS št. 45-1979/2008 z dne 9.5.2008.