Jedro

Solastnik poslovne stavbe je odgovoren za škodo, ki bi jo lahko preprečil, če bi poskrbel, da bi bila steklena vrata pravilno vzdrževana.

Odgovornost je solidarna, saj ni odvisna od solastninskega deleža. Steklena vrata sama po sebi niso nevarna stvar.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako spremeni, da poslej glasi: “Prvo in drugo tožena stranka sta solidarno odgovorni tožniku za nastalo mu škodo v škodnem dogodku z dne 12. 4. 2011.”

II. Pritožba prvo in drugo tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prva in druga toženka solidarno odgovorni tožniku za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 12. 4. 2011 v obsegu do 1/3, in da bo o višini odškodnine in stroških postopka odločilo s končno odločbo.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Obe uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, toženki pa še nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku in vrnitev zadeve v odločanje prvostopenjskemu sodišču glede višine tožbenega zahtevka, toženki pa predlagata spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Obe pritožbi priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista podali.

4. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženk pa ni utemeljena.

5. Pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbi ne utemeljujeta. Zato velja ob tako posplošenem očitku pojasniti le, da kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, ni podana (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. S trditvijo, da je tožnik pri izstopanju iz poslovne stavbe hodil neprevidno in hitro, toženki podajata lastno oceno dokazov, s katero pa pravilnosti dokazne ocene sodišča ni moč izpodbiti. Dejstva, da so priče K., J., M. in S. izpovedale, da so se tudi same zaletele v vhodna vrata, in sicer zaradi zamišljenosti oziroma lastne nepazljivosti oziroma hitenja, ne more vzbujati dvoma v pravilnost zaključka sodbe, da v konkretnem primeru tožnik ni bil nepazljiv in premalo skrben. Sicer pa toženki niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi ne izpostavljata konkretnih okoliščin, ki bi kazale na tožnikovo neskrbnost. 7. V predmetni zadevi so odločilna naslednja dejstva: - tožnik je 12. 4. 2011 ob trčenju v steklena vrata v skupnih prostorih poslovne stavbe utrpel udarnino nosu, - druga toženka je solastnica poslovne stavbe, ki ima pri prvi toženki zavarovano odgovornost; - steklena vrata se iz notranjosti stavbe, od koder je prihajal tožnik, ob močni zunanji svetlobi zaradi neoznačenosti niso videla, - tožnik je vedel za obstoj vrat, saj je pred obravnavanim dogodkom že dvakrat ali trikrat uspešno vstopil in izstopil iz stavbe, - tožnik je naredil par korakov po hodniku s primernim tempom in ker vrat ni videl, je misleč, da je prehod prost, stopil v prehod ter pri tem zadel v zaprta steklena vrata.

8. Na zgoraj ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Toženki utemeljeno izpostavljata, da določil o odgovornosti za škodo od nevarne stvari (149. – 153. člen OZ), ki so le izjema od splošnih pravil o krivdni odgovornosti, v tem primeru ni mogoče uporabiti, ker steklena vrata sama po sebi niso nevarna stvar. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo glede temelja odškodninske odgovornosti. Pravilno bi se moralo opreti zgolj na pravilo o krivdni odškodninski odgovornosti, vendar to na uspeh pritožbe toženk nima vpliva.

9. Druga toženka je solastnica poslovne stavbe. Zato je odgovorna za škodo, ki bi jo lahko preprečila, če bi poskrbela, da bi bila steklena vrata pravilno vzdrževana, torej tako, da bi jih bilo moč videti in da zaradi svoje nevidnosti (neopaznosti) drugim ne bi povzročila škode. Neopaznost steklenih vrat uporabniku ne omogoča varnega prehoda in s tem ne predstavlja takega normalnega pojava na izhodu iz objekta, ki ga mora pričakovati povprečno skrben uporabnik. Ker toženki nista dokazali, da je druga toženka kot solastnica za steklena vrata v skupnih prostorih poslovnega objekta skrbela kot dober gospodar, je podana odgovornost za celotno škodo, ki je bila tožniku povzročena zaradi malomarnosti. Odgovornost je solidarna (tretji odstavek 186. člena OZ), saj ni odvisna od solastninskega deleža. Prispevek posameznega solastnika k nezgodi se namreč upošteva zgolj v notranjem razmerju.(1)

10. Pritožbi tožnika je bilo potrebno ugoditi zaradi pravilne uporabe materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP), pritožbo toženk, ki se je izkazala za neutemeljeno, pa je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

11. O stroških tega pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (prvi in drugi odstavek 165. člena ter 164. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 132/2000 z dne 21. 12. 2000.