Jedro

Pogodbo iz leta 1986 je treba umestiti v takratni časovni okvir. V tistem obdobju je bil prenos pravice uporabe v zemljiško knjigo zgolj deklaratorne narave. Za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj.

Pogodbo iz leta 1986 je mogoče subsumirati pod pojem dogovora oziroma pogodbe, s katero se je prenesla pravica uporabe (v absolutnem pomenu) na spornem družbenem premoženju skozi prizmo tedanjih pravdnih predpisov.

Merilo uspeha v postopku ni površina nepremičnine, glede katere je tožbeni zahtevek (ne)utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožnice in prve toženke se zavrneta in se v izpodbijanem delu (zavrnilni in stroškovni del - točka II, IV in V izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba med pravdnima prednikoma prve in druge toženke, Občino Ljubljana Moste Polje in S., p.o., z dne 31. 12. 1994 v delu, ki se nanaša na parcelo št. 802/1, k.o. X. (ID znak 1), nična in naložilo drugi toženki, da vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje s tem, da izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri navedeni parceli vknjižila družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe na Mestno občino Ljubljana (I. in III. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti navedene pogodbe v delu, ki se nanaša na parceli. št. 803/1 in 804/2, obe k.o. X. in da je dolžna druga toženka vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje s tem, da izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi pri teh parcelah vknjižila družbena lastnina s pravico uporabe na ime Mestna občina Ljubljana (II. in IV. točka izreka). Obenem je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti prvi toženki 728,59 EUR, drugi toženki pa 433,07 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi.

2. Proti tej sodbi, in sicer zoper njen zavrnilni in stroškovni del, se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podaja kronološki potek dogajanj v denacionalizacijskem in tem postopku. Meni, da sodišče ni odločalo o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 31. 12. 1994. Presojalo je veljavnost pridobitve pravice uporabe na podlagi pogodbe iz leta 1986, torej o nečem drugem, s čimer je kršilo ustavno pravico do sodnega varstva. Izrek sodbe nasprotuje njenim razlogov. Nanaša se na zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe iz leta 1994, v obrazložitvi sodbe pa je govora o prenosu pravice uporabe na podlagi pogodbe iz leta 1986. Sodbe sploh ni mogoče preizkusiti, saj o ničnosti sporne pogodbe nima razlogov. Obrazložitev pa je tudi s seboj v nasprotju, saj so vse tri sporne parcele zajete v pogodbi 1994. Če je pogodba 1994 nična glede ene parcele, potem je nična tudi za ostali dve. S pogodbo iz leta 1994 je bila šele dogovorjena obveznost pravne prednice prve toženke, da odda zemljišče prednici druge toženke, in izstavljena intabulacijska klavzula ter na podlagi te pogodbe vknjižena lastninska pravica na podjetje S. p.o. v letu 1995. Šele ta pogodba vsebuje zavezovalni in razpolagalni pravni posel, takšno razpolaganje spornih dveh nepremičnin pa je v nasprotju z 88. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Sankcije ničnosti te pogodbe ne more odpraviti pogodba iz leta 1986. Za pogodbo iz leta 1994 ne more veljati pravni režim, ki je veljal leta 1986, četudi bi šlo pri pogodbi iz leta 1994 za nadaljevanje pogodbe iz leta 1986. Razmišljanje, da je pogodba iz leta 1994 veljavna, ker gre zgolj za nadaljevanje pravnega posla iz leta 1986, ko prepoved po ZDen ni veljal, je v nasprotju za načelom zakonitosti in prepovedjo retroaktivne veljave predpisov. Sodišče je pri presoji pogodbe iz leta 1994 arbitrarno izključilo 88. člen ZDen. Pogodba iz leta 1986 ne vsebuje zavezovalnega in razpolagalnega posla. Tako sedanji Stvarnopravni zakonik (SPZ), kot tudi Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je veljal v času sklenitve obeh pogodb, zahteva sklenitev zavezovalnega in razpolagalnega posla ter vpis v zemljiško knjigo. Sama sklenitev zavezovalnega pravnega posla ne zadošča za prenos lastninske pravice. V pogodbi iz leta 1986 zavezovalnega pravnega posla ni, saj je v 2. členu zapis le o dolžnosti plačila akontacije za odškodnino za zemljišče, ne pa o obveznosti oddaje zemljišča. Za oddajo zemljišča so se stranke s pogodbo iz leta 1986 zavezale skleniti dokončno pogodbo, kar je razvidno iz vsebine določbe 2. odst. 6. člena te pogodbe. Besedilo določbe ustreza predpogodbi. Gre za posel za sklenitev glavne pogodbe, v kateri bo občina oddala zemljišče družbi S., p.o.. Tega jasnega določila ne more spremeniti ugotovitev sodišča, da je bil pogodbeni namen strank prenesti pravico uporabe že leta 1986. Kje iz pogodbe iz leta 1986 naj bi izhajal zavezovalni posel, sodišče ne pojasni. Ugotovitev sodišča, da iz 2. alienje 1. člena pogodbe 1986 izhaja, da občina oddaja zemljišče je protispisna. Iz te določbe izhaja, da bo investitor S. na zemljišču na površini 10.000 m2 širil svoj razvoj, kar pa ne ustreza zavezovalnemu pravnemu poslu. Zavezovalni pravi posel je razviden šele v pogodbi iz leta 1994 v 2. členu, kjer je zapisano, da občina oddaja nezazidana stavbna zemljišča za gradnjo investitorju. Pogodba iz leta 1994 tako predstavlja glavno pogodbo, katero sta se pogodbeni stranki zavezali skleniti s pogodbo iz leta 1986. V pogodbi iz leta 1986 pa tudi ni razpolagalnega pravnega posla, saj sta ga pogodbeni strankii v 1. odst. 6. člena te pogodbe izključili. Morebitno stališče sodišča, da je zavezovalni pravni posel tudi razpolagalni posel, ni pravilno. Zemljiškoknjižno dovolilo je dano šele s pogodbo iz leta 1994. Če sodišče meni, da vsebuje pogodba iz leta 1986 zavezovalni in razpolagalni posel, potem naj S. vpiše pravico na podlagi te pogodbe. Zmotna pa je tudi uporaba materialnega prava, in sicer Zakona o stavbnem zemljišču (ZSZ) in Zakona zadružnem delu (ZZD). To ni ustrezna pravna podlaga, saj o oddaji zemljišča ni odločala komisija za oddajo stavbnega zemljišča. Toženke tega dejstva niso dokazovale, sodišče pa ga ni ugotovilo. Toženki in sodišče niso pojasnili, kaj pomeni realizacija pogodbe. Teorija realizacije v smislu 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je upoštevna pri poslu, ki mu manjka oblika. Ugotovitev sodišča o realizaciji posla je v nasprotju z določbo 2. člena pogodbe iz leta 1994, kjer se navaja, da je pravica uporabe še vedno pri občini. S. pa tudi ni nikoli prevzel posesti, saj ni nastopil z gradnjo na teh zemljiščih, ki so še vedno nepozidana in zapuščena. To je razvidno iz dokaznih listin v spisu. Zaradi malomarnosti toženk, ki niso vpisale pravice uporabe pred uveljavitvijo ZDen, tožnica ne more trpeti škodljivih posledic. Dejstvo, da so bile nepremičnine vključene v lastninsko preoblikovanje prednice druge toženke, pa tudi ne more legalizirati ničnosti pogodbe iz leta 1994. Neumestna je obrazložitev sodišča, da tožnica ni predlagala pravočasno začasne odredbe po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), za vložitev katere se je rok iztekel 7.6.1993. Tožnica je zaupala v podatke iz zemljiške knjige, v kateri je bila do navedenega roka vpisana zavezanka za vračilo takratna občina. Tožnica je bila glede na zemljiškoknjižne podatke v dobri veri, da sporne parcele niso predmet lastninskega preoblikovanja podjetij. Vprašanje lastninskega preoblikovanja ni pomembno, saj ni predmet tega postopka, kot to meni sodišče, pač pa le, ali je pogodba iz leta 1994 nična.

3. Prva toženka izpodbija stroškovno odločitev. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je tožnica uspela z 1/3 tožbenega zahtevka glede parc. št. 802/1, k.o. X. Zgolj zato ker je tožnica uspela z eno parcelo, sodišče ne more odločiti o njenem uspehu v pravdi v višini 1/3, če ta parcela meri le 2 m2, medtem ko ostali dve parceli št. 804/2 in 803/2, k.o. X. merita skupaj 443 m2. Glede na površino spornih nepremičnin je toženka uspela v pravdi z 99,55 %, zato bi moralo sodišče tožnici naložiti, da toženki povrne vse njene pravdne stroške, kot to določa 3. odst. 154. člena ZPP. Sodišče pri ocenjevanju uspeha ne more enačiti treh stvari, ki so po obsegu oziroma površini različne.

4. Prva toženka je na pritožbo tožnice odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, druga toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, prva toženka pa odločitev o stroških postopka, zato je sodba v ugodilnem delu (I. in II. točka; glede nepremičnine parc. št. 802/1, k.o. X.) pravnomočna. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. in 2. odst. 350. člena ZPP).

O pritožbi tožnice:

7. Po določilu 88. člena ZDen z dnem uveljavitve tega zakona (7. 12. 1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Tožnica je trdila, da je pravna prednica prve toženke s pogodbo z dne 31. 12. 1994 razpolagala glede (še) spornih dveh nepremičnin (803/1 in 804/2, k.o. X.), v nasprotju s citirano določbo. Toženka je temu nasprotovala s trditvami, da je prišlo do prenosa pravice uporabe na spornih parcelah v družbeni lastnini že s pogodbo z dne 22. 5. 1986. S trditveno podlago sta determinirali obseg razpravljanja. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev (delne) ničnosti pogodbe iz leta 1995 je zato bistvena odločitev, ali sta pravna prednika tožene stranke razpolagala s pravico uporabe na spornih zemljiščih s to pogodbo ali pa je do tega prišlo že s pogodbo 1986. (1)

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvo sodišče kršilo določbo 2. člena ZPP, češ da ni odločalo o tožbenem zahtevku tožnice. Sodišče je odločalo o tožbenem zahtevku in ugotovilo, da je bila volja in namen pravnih prednic prve in druge toženke razpolagati s pravico uporabe na spornima parcelama (803/1 in 804/2, k.o. X.) v družbeni lastnini že s pogodbo 1986 in zato sporna pogodba iz leta 1994 ne predstavlja novega razpolaganja z nepremičninama v smislu določbe 88. člena ZDen. Sodišče prve stopnje ni razsojalo o nečem drugem, sodba pa vsebuje tudi obsežne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Izrek sodbe o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe 1994 v delu, nanašajoč se na sporni zemljišči (803/1 in 804/1), je odraz dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je do prenosa pravice uporabe na spornih zemljiščih prišlo že s pogodbo iz leta 1986, ne pa šele s pogodbo 1994. Presoja ničnosti slednje pogodbe je ravno odvisna od predhodnega vprašanja, s katero pogodbo je prišlo do prenosa pravice uporabe na spornih zemljiščih. Izrek izpodbijane sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe, ki so povsem jasni. Sodbo je mogoče preizkusiti. Razlogi pa tudi niso med seboj v nasprotju. Sporni parceli sta bili zajeti in vsebovani v obeh pogodbah, parcela 802/1 pa ni bila predmet pogodbe iz leta 1986. Zato je sodišče v zvezi s parc. št. 802/1 pravilno zaključilo, da je pogodba iz leta 1994, s katero se je šele razpolagalo s to nepremičnino v nasprotju z 88. členom ZDen, nična. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP tako ni podana.

9. Materialnopravno pritožbeno naziranje, da je treba pogodbo iz leta 1986 presojati v okviru določb sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika in prejšnjega ZTLR, ki enako določajo, da se lastninska pravica pridobi na podlagi zavezovalnega in razpolagalnega posla ter z vknjižbo pravice v zemljiško knjigo, je zmotno. Ni bistveno, ali so v Pogodbi iz leta 1986 določbe o prenosu pravice uporabe v stvarnopravnem smislu. ZTLR je med drugim urejal pravico pridobitve lastninske pravice na zemljišču, ki je v zasebni lasti drugega. Ni urejal pridobitve oziroma prenosa pravice uporabe na zemljiščih v družbeni lastnini med družbenima pravnima osebama. Pogodbo iz leta 1986 je treba umestiti v takratni časovni okvir. V tistem obdobju je bil prenos pravice uporabe v zemljiško knjigo zgolj deklaratorne narave. Za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. Tedaj je bil mogoč prenos pravice uporabe (tudi) izvenknjižno. Takšno je stališče pravne teorije (dr. Matija Damjan: Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, seminar Aktualna vprašanja stvarnega prava, 2010), kot sodne prakse, ki jo povzema tudi sodišče prve stopnje. Zato za odločitev o tem, ali je bila s pogodbo iz leta 1986 že prenesena pravica uporabe na spornima nepremičninama, ni bistveno, ali je ta pogodba vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel) in da do vpisa na njeni podlagi ni prišlo. Ni sporno, da je dovolilo vsebovala šele pogodba iz leta 1994 in da je na njeni podlagi prišlo do vknjižbe prenosa pravice uporabe na spornih zemljiščih v družbeni lastnini na pravnega prednika druge toženke. Pritožbene navedbe v smeri neobstoja razpolagalnega pravnega posla v pogodbi iz leta 1986 in nevpisa prenosa pravice uporabe na podlagi te pogodbe, so ob opisanih predpisih pravno neodločilne. Izstavitev zk dovolila in vpis v zemljiško knjigo ni bil pogoj za prenos pravice uporabe na zemljiščih v družbeni lastnini (prim. razloge sodbe VS II Ips 115/2008).

10. Pravica uporabe družbene lastnine se je po svoji naravi in prenosu bistveno razlikovala od klasične lastninske pravice. Bistveno je bilo, kdo je družbena sredstva uporabljal, katera družbena pravna oseba je z njimi opravljala svojo funkcijo. Odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe. Prenos pravice uporabe (v relativnem in absolutnem pomenu) družbene lastnine so urejali specialni predpisi, kot sta Zakon o stavbnih zemljiščih in Zakon o združenem delu. Do prehoda pravice uporabe kot absolutnega upravičenja je prihajalo na podlagi pisnega samoupravnega sporazuma oziroma pogodbe ali drugega pravnega posla, na podlagi katerega so stvari, denarna sredstva in materialna pravica postali družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi (204. člen ZZD). Po 46. in 51. členu ZSZ pa se je stavbno zemljišče v družbeni lastnini oddalo v uporabo s sklenitvijo pogodbe z ali brez javnega razpisa. Tako je bil mogoč prenos pravice uporabe na določenem družbenem premoženju že s sklenitvijo pogodbe. Že dejansko izvršen pravni promet z nepremičninami v družbeni lastnini je v okviru tedanjih predpisov zadoščal. Sodišče prve stopnje je v luči teh predpisov pravilno presojalo, ali je prišlo morebiti že s pogodbo iz leta 1986 do razpolaganja pravice uporabe v korist pravnega prednika druge toženke. Drugačno pritožbeno naziranje je pravno zmotno. Tožnica kljub podanim trditvam tožene stranke (list. 278), kateri predpis je bil podlaga za odplačni prenos pravice uporabe na družbenem premoženju, in predočenju sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu I Cp 3948/2010 z dne 17. 11. 2010 o pravni podlagi glede vprašanja prenosa pravice uporabe, ni nikoli ugovarjala, da prenos pravice uporabe oziroma oddaja stavbnega zemljišča naj ne bi potekal po ustreznem postopku z odločanjem pristojne komisije. Tožnica ni trdila, da pogoj po tej določbi ne bi bil izpolnjen v času sklepanja pogodbe iz leta 1986. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri nedovoljene pritožbene novote, ki niso upoštevne (1. odst. 337. člen ZPP). Tudi sicer pa zakon za to pomanjkljivost ni predpisoval nikakršne sankcije.

11. Presoja sodišča prve stopnje, da je pogodbo iz leta 1986 subsumirati pod pojem dogovora oziroma pogodbe, s katero se je prenesla pravica uporabe (v absolutnem pomenu) na spornem družbenem premoženju skozi prizmo tedanjih pravdnih predpisov, je pravilna. Pravdni stranki sta vsebino in pomen pogodbe iz leta 1986 in pogodbe iz leta 1994 različno razlagali. Pri razlagi določil se ni potrebno držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati pravo pogodbeno voljo in skupen namen pogodbenikov v duhu tedanjih družbenih razmerah. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo pravo voljo oziroma namen pogodbenikov na podlagi vseh (spornih) določil pogodbe iz leta 1986 v povezavi s pogodbo iz leta 1994. Na podlagi vsebine obeh pogodb, predvsem določil 1. člena pogodbe iz leta 1994 in 8. člena pogodbe iz leta 1986, je ugotovilo, da je bila prava volja pogodbenikov, da je pravni prednik druge toženke že leta 1986 pridobil 6.000 m2 zemljišča, v katerega sta bili zajeti tudi sporni parceli in da je kupnino zanj tudi plačal, nepremičnine pa je tedaj tudi že prevzel v posest in jih užival. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje vsebino določbe druge alineje 1. člena pogodbe 1986 zmotno povzelo in da je iz nje razvidno, da bo investitor na zemljišču na površini približno 10.000 m2 širili svoj razvoj, ni pa izrecno zapisano, da oddaja zemljišče za širitev njenega razvoja. Vendar ta protispisnost na odločitev ne vpliva, saj sodišče svoje odločitve ni oprlo na to določbo, pač pa je namen pogodbenikov sklepalo na podlagi drugih pogodbenih določil v povezavi s določili iz pogodbe iz leta 1994. Pogodba iz leta 1986 res govori o plačilu odškodnine za zemljišče 6.000 m2 v določeni višini, vendar pa ta zapis v tedanjih družbenih razmerah ni pomenil nič drugega kot določitev cene za pridobitev zemljišča, saj so se sredstva plačala v skladu s 3. členom pogodbe ravno na račun za nakup in oddajo stavbnih zemljišč. Čeprav beseda oddaja v pogodbi iz leta 1986 ni izrecno vsebovana, pa je iz obeh pogodb razvidno, da je bila volja pogodbenih strank, da se pravica uporabe na zemljišču 6.000 m2 prenese že s pogodbo 1986, čeprav dokončna površina zemljišča še ni bila določena, je pa bil predmet pogodbe določljiv. Da je bilo dano zemljišče v obsegu 6.000 m2 v posest in razpolaganje pravnemu predniku druge toženke, ravno potrjuje določba 8. člena pogodbe iz leta 1986 s tem, ko se je zavezal nasproti pravnemu predniku prve toženke, da zemljišče začasno odda izvajalcem komunalnih naprav. Cena in predmet pogodbe sta bila določljiva, kar zadošča za sklepanje, da je bila prava volja pogodbenikov, da se prenese pravica uporabe v tem obsegu že s pogodbo 1986. Pritožnica v pritožbi opozarja, da določilo 2. odst. 6. člena pogodbe iz leta 1986 predstavlja predpogodbo. Na prvi pogled je določbo 2. odst. 6. člena pogodbe iz leta 1986, kot se glasi, res razumeti, kot da šele bo oddano zemljišče z dokončno pogodbo, vendar je treba to sporno določilo presojati na podlagi drugih pogodbenih določil in pravnih predpisov v času sklenitve pogodbe, kot tudi v zvezi s pogodbo iz leta 1994, v kateri pogodbenika izrecno potrjujeta, da je pravni prednik prve toženke s pogodbo iz leta 1986 že pridobil zemljišče in zanj plačal kupnino. S pogodbo iz leta 1986 je bila dogovorjena cena in predmet, in je bila tudi realizirana oziroma izpolnjena, saj je dobila prednica druge toženke z namenom širitve svojega razvoja zemljišče 6.000 m2, v katero sta bili zajeti tudi sporni parceli, v posest, kar je bistven element pravice uporabe, proti plačilu. Z določbo 6. člena pogodbe iz leta 1986 je bilo dogovorjeno, da se bo natančna izmera zemljišča določila kasneje in poračunala morebitna razlika v površini dodeljenega zemljišča, kar pa ne gre šteti za predpogodbo. Pogodba iz leta 1994 tako ne predstavlja glavne pogodbe, s katero bi šele prišlo do pogodbenega razpolaganja ali prenosa pravice uporabe na zemljiščih, ki so bili že predmet pogodbe iz leta 1986. Sodišče druge stopnje se pridržuje razlogom prvega sodišča, da je bil S., p.o., dejanski imetnik pravice uporabe na spornih nepremičninah že pred vpisom v zemljiško knjigo in pred uveljavitvijo ZDen. Že na podlagi pravnega posla iz leta 1986 so nepremičnine po določbah ZZD dobile naravo družbenega sredstva drugo toženke v njenem poslovnem skladu. Pogodba iz leta 1994 je v obsegu glede zemljišč, ki so bila že predmet pogodbe iz leta 1986, le poočitev dejanskega stanja. Sklenjen je bil zaradi možnosti uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Ob ugotovljenem, da je bil prenos pravice uporabe izvršen že s pogodbo v letu 1986, določba 2. člena pogodbe iz leta 1994, s katero se ugotavlja, da je pravica uporabe vpisana na občino in se oddaja zemljišče, ne pomeni razpolaganje s temi nepremičninami v smislu določbe 88. člen ZDen. V zemljiški knjigi sta se v sistemu družbene lastnine, ki se je postopoma odpravljala od leta 1991, največkrat izvedla le vpis družbene lastnine in vpis pravice uporabe prvega imetnika, pozneje pa nič več. To pa ne pomeni, da je imetnik pravice uporabe ostal tisti, ki je bil vpisan.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da iz razlogov sodišča prve stopnje ni razvidno, kaj pomeni ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba iz leta 1986 realizirana. Glede na dejanske ugotovitve sodišča, da je bilo zemljišče 6.000 m2, ki je zajemalo tudi sporni zemljišči, dano v posest in uporabo pravnemu predniku druge toženke in plačana kupnina zanjo že po pogodbi iz leta 1986, pomeni zaključek sodišča o realizaciji pogodbe njeno izpolnitev. Sodišče ni presojalo možnosti prenosa pravice uporabe na podlagi neobličnega pravnega posla, v posledici realizacije ustne pogodbe v smislu s 73. členom Zakona o obligacijskih razmerjih. Ravno izvenknjižno pridobitev pravice uporabe je tožena stranka izkazovala z listinami. V obravnavani zadevi se toženki ne sodišče prve stopnje niso sklicevali na teorijo realizacije posla, ki mu manjka oblika.

13. Tožnica ni ugovarjala trditvam druge toženke, da je njena pravna prednica sporni zemljišči s sklenitvijo pogodbe iz leta 1986 prevzela v posest za širitev svojega razvoja, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje na podlagi 8. člena te pogodbe. Šele v tej pritožbi navaja, da naj bi bili sporni parceli še danes nepozidani in zapuščeni ter da nad njima ni bila nikdar začeta gradnja, ne da bi pri tem zatrjevala in dokazovala, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti pravočasno. Pritožbene navedbe so zato v tej smeri pritožbene novote, ki so neupoštevne (1. odst. 337. člen ZPP). S sklicevanjem na dokazne listine pa ne more nadomestiti manjkajočih navedb oziroma trditvene podlage, da s strani pravne prednice toženke posest in s tem uporaba zemljišč ni bila prevzeta že v letu 1986. 14. Glede na materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da pogodba iz leta 1994 ne predstavlja pogodbe o razpolaganju pravice uporabe v smislu 88. člen ZDen, pa je tudi nepomembno, da tožnica ni predlagala (pravočasno) začasne odredbe po določbah ZLPP do 7. 6. 1993. Zato pritožbeno sodišče podrobneje ne odgovarja na pritožbene navedbe v tej smeri. Le dodaja, da samo sklicevanje na podatke zemljiške knjige, ko ta v kontekstu družbenih razmer v času sklepanja pogodbe ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava in načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni imelo takega pomena, kot ga ima od leta 1995 in so se, kot že pojasnjeno, prenosi pravice uporabe odvijali izvenknjižno in zato vpisi v zemljiško knjigo niso sledili, je bilo dodatno breme na denacionalizacijskem upravičencu oziroma njegovemu pravnem predniku (tožnici), da pravilno ugotovijo pravega zavezanca ter da zoper pravega zavezanca (pravočasno) vložijo predlog za izdajo začasne odredbe. V procesu lastninskega preoblikovanja je bilo sporno zemljišče v velikosti in kvadraturi, kot je navedena v pogodbi iz leta 1986, zajeto v otvoritveni bilanci na dan 1. 1. 1993, ki je bila podlaga za izdelavo cenitve, na podlagi katere je bilo z odločbo A. potrjeno lastninsko preoblikovanje drugo toženke. Tako ne gre za „legalizacijo“ nezakonitih vpisov pravice uporabe na prednico druge toženke na podlagi nične pogodbe.

O pritožbi prve toženke:

15. Pritožba neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje o ničnost pogodbe z dne 31. 12. 1994 glede treh nepremičnin, ki so sicer različne velikosti, vendar to ni okoliščina, ki bi bila odločilna pri ocenjevanju uspeha pravdnih strank v pravdi. Merilo uspeha ni površina nepremičnine, glede katere je tožbeni zahtevek (ne)utemeljen. Dejstvo je, da se je postopek ves čas odvijal glede vseh treh spornih parcel in so vsi pravdni stroški nastali v zvezi s celotnim zahtevkom. Utemeljeno je vrednotenje sodišča prve stopnje, da je tožničin uspeh v pravdi ob dejstvu, da je uspela s tožbeni zahtevkom glede ene parcele, 1/3, uspeh nasprotnih strank pa 2/3. Tožnica ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, s katerim ne bi nastali posebni stroški (v smislu 3. odst. 154. člena ZPP), zato je odločitev izpodbijane sodbe, ki temelji na 1. odst. 154. člena ZPP, pravilna.

16. Ob odsotnosti uveljavljanih pritožbenih razlogov in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbi tožnice in prve toženke zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

17. Tožnica in prva toženka s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP). Sodišče prvi toženki tudi ni priznalo zahtevanih stroškov za odgovor na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (1. odst. 155. člena ZPP).

(1) Med strankama ni sporno, da sta pravna prednika tožene stranke dne 22. 5. 1986 sklenila pogodbo o plačilu akontacije za zemljišče v soseski M., dne 31. 12. 1994 pa še pogodbo o oddaji nezazidanega stavbnega zemljišča v ureditvenem območju M. 5/1 T.. Iz obeh pogodb izhaja, da je bila tedaj pri spornima nepremičninama (stavbnima zemljiščema) vknjižena družbena lastnina s pravico uporabe občine Ljubljana Moste Polje.