Jedro

Odškodninski zahtevek za bodočo škodo, katere nastanek je bil za tožnika gotov, ko mu je bil znan obseg pretrpljene škode, zastara v istem roku kot zahtevek za pretrpljeno škodo.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sodba in dopolnilna sodba se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne njegove pravdne stroške v znesku 15.307,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Proti takšni sodbi se je v ugoditvenem delu pritožila tožena stranka, proti sodbi v zvezi z dopolnilno sodbo pa se je v zavrnilnem delu pritožil tožnik. Tožena stranka se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek o stroških postopka, v katerem je plačilo naloženo toženi stranki, v nasprotju z razlog, iz katerih je razvidno, da jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino na podlagi določbe 203. člena ZOR, ki določa, da sodišče na oškodovančevo zahtevo prisodi odškodnino za bodočo škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodoče. Tožnik je plačilo odškodnine s tožbo zahteval že leta 1990 in je bil postopek pravnomočno končan. S sodbo opr. št. P 349/90 mu je bila priznana že celotna odškodnina. Tožnik si je sicer pridržal pravico, da uveljavlja bodočo negmotno škodo, vendar je bil celoten obseg škode znan že ob sojenju na prvi stopnji v zadevi P 349/90 in je iz izvedenskega mnenja razvidno, da pri tožniku po 21.12.1993 ni prišlo do nikakršnega poslabšanja, ki bi bilo v zvezi s škodnim dogodkom. Pridržanje pravice tako ob znanem obsegu škode nima podlage. Vložitev nove tožbe je mogoča le, če gre za takšno poslabšanje, ki ga ob izdaji prve sodbe ni bilo mogoče pričakovati. Tožena stranka še vztraja pri ugovoru zastaranja. Gre za novo pravdo in zastaralni rok prične teči, ko je znan obseg škode, torej z izdelavo izvedenskega mnenja v zadevi P 349/90, in poteče v treh letih. Tožnik se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bistveno prenizka. Tožnikove zdravstvene težave so se po 21.12.1993 še stopnjevale. Povečala se je pogostost in intenzivnost hudih glavobolov v sprednjem delu glave za levim očesom ter na levi senci. Glavobol spremljajo pogosto vrtoglavice z bruhanjem, mučijo ga nespečnost in nervoza, vse večji izpadi spomina, pomanjkanje koncentracije, pozabljivost in raztresenost, tako da svoje delo opravlja z vedno večjimi napori. Pojavile so se značajske spremembe. Izvedenec ni izrecno trdil, da gre pri glavobolih, ki jih trpi tožnik, za migrenske glavobole. Hkrati je ugotovil, da so se ti začeli pojavljati po prometni nesreči. Tožnik takšnih glavobolov pred nesrečo ni trpel, zato je potrebno zaključiti, da med njimi in nesrečo obstaja vzročna zveza. Tožnikove duševne bolečine so sedaj bistveno večje in tudi če bi bile enake, mu je že samo glede na trajanje obdobja, za katero je bila odškodnina že prisojena, in obdobja, za katero sedaj zahteva odškodnino, sodišče odmerilo nesorazmerno majhno odškodnino. Pritožbe so utemeljene. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki jo je tožnik pretrpel in jo še trpi zaradi škodnega dogodka z dne 24.6.1983, le za obdobje po koncu obravnavanja pred sodiščem prve stopnje v pravdni zadevi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Trbovljah, opr. št. P 349/90. Zmotno je stališče tožene stranke, da je bilo v tej pravdi pravnomočno odločeno že o vsej škodi. V navedenem pravnomočno končanem postopku je tožnik uveljavljal le plačilo odškodnine za škodo, ki jo je pretrpel do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, to je do 21.12.1993, sodišče pa je v zadevi odločilo v mejah postavljnega zahtevka, tako da tožniku ni prisodilo še odškodnine za bodočo škodo na podlagi določbe 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Predmet tožbenega zahtevka v tekoči pravdi je tako druga škoda, ne glede na to, da je njen vzrok v istem škodnem dogodku. Za dopustnost tožbe zato ni odločilno, ali gre v razmerju do škodnega dogodka za kontinuirano bodočo škodo, ki je bila znana že ob koncu sojenja v prejšnji pravdni zadevi, ali za samostojno bodočo (novo) škodo, za katero stranke še niso mogle vedeti, da bo nastala. Vprašanje razlikovanja med obema vrstama škode pa je pomembno za odločitev o ugovoru zastaranja tožene stranke. Na podlagi določb 1. in 2. odstavka 376. člena ZOR zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Tako velja tudi za bodočo škodo, ki ne pomeni samostojne škode. Sodišče druge stopnje zato soglaša s stališčem tožene stranke, da je zastaralni rok za odškodninski zahtevek za negmotno škodo, za katero je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino, pričel teči, ko je bil tožniku znan obseg škode, ko se je ta torej stabilizirala in je bilo gotovo, da bo enake posledice trpel tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe 388. člena in 392. člena ZOR, ko je štelo, da je bilo zastaranje v tej pravdi uveljavljanega odškodninskega zahtevka prekinjeno s postopkom, ki je tekel zaradi odškodnine za škodo, nastalo do 21.12.1993. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da sta v obeh pravdah zahtevka različna, tako da tudi ni moglo priti do pretrganja zastaranja do pravnomočnosti pravdne zadeve opr. št. P 349/90. Prav tako ni mogoča v zadevi uporaba načelnega stališča, ki je objavljeno v Poročilu VS SRS št. II/86 (str. 29) in ki dovoljuje sukcesivno iztoževanje odškodnin za preteklo obdobje, tako da se zastaralni rok za vsako nadaljnjo vtoževano terjatev računa od dne, ko je končan prejšnji postopek. Mnenje izrecno obravnava le uveljavljanje premoženjske škode, za katero se praviloma odškodnina za bodočo škodo prisoja v obliki denarne rente. Ko gre za nepremoženjsko škodo, takšno zidanje odškodninskih zahtevkov ni upravičeno, saj predstavlja odškodnina zanjo satisfakcijo in se odmerja po pravičnosti. Negmotna škoda ne zapada sukcesivno, temveč pomeni kontinuirano škodo. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je tožnik izvedel za posamezne vrste in obseg negmotne škode, ki jo bo trpel tudi v prihodnje, to je datuma začetka teka zastaranja, sodišče druge stopnje ne more samo pravilno uporabiti materialnega prava. V zvezi s tožnikovo pritožbo sodišče druge stopnje glede na doslej izvedeni dokazni postopek ne dvomi o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku po 21.12.1993 ni nastala nova škoda, ki bi bila v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da naknadni hujši glavoboli in tožnikove težave zaradi njih niso v vzročni zvezi s pretrpljenimi poškodbami in sodišče druge stopnje razlogom o tem v celoti sledi. Samo dejstvo, da tožnik pred nesrečo takšnih glavobolov ni trpel, ne dokazuje, da so v vzročni zvezi s poškodbo, predlagal pa tudi ni drugih dokazov. Ker je bilo izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti že zaradi razlogov, ki se nanašajo na obstoj obveznosti, pa sodišče druge stopnje ni presojalo višine odškodnine. Glede na to, da je razveljavitev izreka o stroških posledica razveljavitve odločbe o glavni stvari in bo sodišče prve stopnje moralo o stroških postopka v vsakem primeru ponovno odločiti, sodišče druge stopnje tudi ne odgovarja posebej na sicer utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 355. člena ZPP pritožbam ugodilo in izpodbijani sodbo in dopolnilno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel za škodo, to je, da bo telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih je trpel ob koncu postopka pred sodiščem prve stopnje v pravdni zadevi P 349/90, v tem obsegu trpel še tudi v bodoče, in nato, upoštevaje ugovor zastaranja, ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP.