Jedro

Tožba se zavrne.

Izrek

Tožnik se je na glavne razloge, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in s tem v zvezi v drugem zahtevku ni ponudil novih dejstev niti novih dokazov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla drugi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je vložil na zapisnik dne 3. 3. 2023. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa med drugim izhaja, da je tožena stranka na podlagi preučitve in primerjave izjav, ki jih je tožnik podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 8. 7. 2022, na osebnem razgovoru dne 1. 8. 2022 ter ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka dne 19. 9. 2022 in drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ugotovila, da ima tožnik iste razloge, kot jih je navedel že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, saj je svoj drugi zahtevek utemeljeval z istimi glavnimi razlogi, s katerimi je utemeljeval že svojo prošnjo za mednarodno zaščito in prvi zahtevek. Sam je izjavil, da je njegov glavni razlog, da je zapustil Alžirijo to, da se je po ločitvi njegovih staršev oče poročil z drugo žensko, mati pa z drugim moškim, zaradi česar je imel tožnik ekonomske težave. Kot dodatni (nov) razlog je v drugem zahtevku navedel težave pri delodajalcu, ki mu je grozil s smrtjo, ker se je njegova hči zaljubila v tožnika. Glede novo izpostavljenega razloga je tožnik pojasnil, da ga v prejšnjih postopkih ni uveljavljal, ker se ga ni spomnil in je na to že pozabil. Ker je bila to njegova osebna stvar, si je mislil, da tega ne pove nikomur, saj si je želel tukaj ustvariti novo življenje in živeti v miru. Šele po obisku alžirskega konzula, ki ga spraševal, zakaj se ne želi vrniti v Alžirijo, se je tožnik odločil, da pove tudi to. Navedel je še, da nima nobenih novih dokazov, ki bi jih želel predložiti v postopku.

3. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljena zavrnjena z odločbo z dne 4. 8. 2022, zoper katero tožnik ni vložil tožbe v upravnem sporu, zato je postala pravnomočna in izvršljiva dne 26. 8. 2022. Prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji je tožnik vložil na zapisnik dne 19. 9. 2022, pristojni organ pa ga je zavrgel s sklepom z dne 22. 9. 2022. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, ki je bila zavrnjena s sodbo št. I U 1313/2022 z dne 6. 10. 2022, ki je postala pravnomočna 25. 1. 2023, saj je bila tožnikova pritožba zoper nevedno sodbo zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 216/2022 z dne 25. 1. 2023. 4. Po presoji tožene stranke tožnik svoj drugi zahtevek utemeljuje z istimi razlogi kot v prošnji in prvem zahtevku, saj je ob podaji prošnje in prvega zahtevka namreč že omenjal svoje slabo ekonomsko stanje kot posledico ločitve staršev, ki mu niso zagotavljali nastanitve, kar je tudi zatrdil, da je glavni razlog, ki ga uveljavlja v drugem zahtevku. Kot dodatno novo okoliščino je navedel, da je imel težave tudi pri delodajalcu, čigar hči se je vanj zaljubila, zato mu je njen oče grozil s smrtjo in je zaradi tega leta 2015 pobegnil iz izvorne države, pri čemer po oceni tožene stranke ni mogoče spregledati, da je navedeno dodatno dejstvo že obstajalo v času prvotnega postopka in tudi v času izdaje predhodne odločitve, vendar ga tožnik takrat ni nikoli omenil, za kar je krivda izključno na njegovi strani, saj ga je tožena stranka večkrat opozorila, da mora navesti vsa relevantna dejstva in okoliščine ter ga večkrat vprašala, ali bi želel še kaj dodati na zapisnik, pa je vsakič odgovoril nikalno. Poleg tega je imel takrat na voljo tudi pomoč pooblaščenke. Tožena stranka je ob upoštevanju vsega navedenega zaključila, da dodatnih navedb o grožnjah s strani bivšega delodajalca ni mogoče šteti kot novo dejstvo v postopku, saj je obstajalo že v času predhodnega postopka in ga tožnik po lastni odločitvi oziroma krivdi takrat ni omenjal rekoč, da gre za osebno zadevo in je takrat na to pozabil. 5. Ob sklicevanju na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah je tožena stranka presodila, da tožnik ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj v postopku ni navedel novih dejstev in okoliščin, ki bi mu bistveno povečale možnost za pridobitev mednarodne zaščite, pač pa je iz njegovih izjav razvidno, da ima tožnik iste glavne razloge, kot jih je že navedel v prošnji in prvem zahtevku, zaradi česar njegov drugi zahtevek ne izpolnjuje pogojev iz 64. člena ZMZ-1. Zato je njegov drugi zahtevek zavrgla na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. 6. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. V tožbi navaja, da še vedno vztraja pri svojih navedbah, da se je znašel v težki življenjski situaciji, ker v matični državi dolgoročno ne more preživeti, saj je za preživetje v pogojih ekstremne revščine v Alžiriji izjemnega pomena enotnost družine, ki je tožniku z razvezo matere in očeta dokončno razpadla. V matični državi se je sicer poizkušal postaviti na lastne noge, vendar so zaradi revščine in velike brezposelnosti le redka prosta dela, konkurenca pa je velika. Čeprav je delal veliko priložnostnih del, pa je ne koncu vedno ostal brez službe in sredstev. Ker kljub vsem tem naporom dolgoročnejše preživetje v Alžiriji ni bilo mogoče, tožnik ni imel druge možnosti, kot odhod iz matične države. Iz tega razloga tožnik prosi, da se mu ponovno omogoči zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki je pravilen in zakonit, zato pri njem izrecno vztraja. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče je opravilo glavno obravnavo dne 20. 3. 2023 in v dokaznem postopku pregledalo in prebralo listine sodnega in upravnega spisa ter ustno zaslišalo tožnika, ki je organizirano in urejeno sodeloval na naroku za glavno obravnavo ter je na zastavljena vprašanja podajal vsebinske navedbe in odgovore.

10. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato se sklicuje na razloge, ki jih je za sprejeto odločitev skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa pravilno navedla tožena stranka (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa sodišče še dodaja:

11. Zakonodajalec je z določili ZMZ-1 glede ponovne prošnje med drugim določil, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži tako ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

12. V tožnikovemu primeru primerljivih zadevah je Vrhovno sodišče že večkrat izrazilo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1. Poleg tega je izpostavljeno stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere izhaja, da bi bila nesorazmerna zahteva, da se v državah članicah izpelje ponovno celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je pristojni organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati ter se do njih opredeliti.

13. Tako je med drugim Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 presodilo, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev. Po presoji sodišča je zato tudi za obravnavano zadevo bistveno, da je imel tožnik že možnost prikazati, v čem so glavni razlogi za priznanje mednarodne zaščite, ob teh priložnostih pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom, tako da glede na navedeno tožnikova možnost uveljavljanja pravic v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila okrnjena.

14. Siceršnje nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na glavne razloge, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi v drugem zahtevku ni ponudil novih dejstev niti novih dokazov.

15. Za odločitev v obravnavani zadevi je ključnega pomena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel. Zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč sodišče preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev v smislu 64. člena ZMZ-1 in ni predložil nobenih novih dokazov, njegovo trditveno gradivo tudi po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

16. V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotij v prosilčevih izjavah, sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 3. 3. 2023, na katerega tožnik ni imel pripomb, razvidno, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in možnost izjaviti se o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, kar sicer v tožbi določno niti ne izpodbija.

17. Sodišče sodi, da glede na opisano procesno dejansko stanje zadeve, ko tožnik ni navedel novih dejstev v smislu določb 64. člena ZMZ-1 in ni predložil novih dokazov, upoštevajoč zaostrene dokazne standarde, toženi stranki tudi ni treba po uradni dolžnosti pridobivati informacij o izvorni državi, s tem v zvezi pa tudi iz tožnikovega trditvenega gradiva ne izhaja kakršno koli določno zatrjevanje okoliščin, zaradi katerih bi bila njegova možnost pridobivanja tovrstnih dokazov bistveno otežena ali onemogočena.

18. Sodišče želi dodatno še pojasniti, da je Vrhovno sodišče že večkrat v primerljivih zadevah glede navedb o revščini, če se le-ta uveljavlja kot razlog za zapustitev izvorne države, izrazilo stališče, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju; gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (npr. sodba I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite (npr. sklep I Up 193/2017, 12. in 13. točka obrazložitve); za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.

19. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.