Jedro

V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso s prenosom lastninske pravice na novega lastnika preidejo tudi obveznosti zaradi nezakonite gradnje.

Pri dvostranskem panoju se površina do 20 m2 nanaša na površino prostora z ene strani, torej se v primeru dvostranskega panoja te površine ne seštevajo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0612-351/2013/2 (06421125) z dne 8. 11. 2013 in odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Ljubljana-Kranj, št. 06122-2865/2012-6 z dne 16. 8. 2013, se odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje objekta na zemljišču parc. št. 470/25 k.o. ..., in sicer konzolnega dvostranskega oglasnega panoja jeklene izvedbe okvirnih dimenzij 4 m x 5 m in z jeklenim nosilnim okroglim stebrom višine cca 8 m, pri čemer sta oglasna panoja pritrjena na nosilec na višini spodnjega roba panoja „cca 4 m“. Naložila mu je, da takoj po vročitvi odločbe ustavi njegovo gradnjo (1. točka izreka), ga v roku 30 dni odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi (4. točka) in odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka) in da je odločba takse prosta (7. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik investitor postavitve spornega objekta, da zanj ni pridobil gradbenega dovoljenja, da njegova postavitev ni v skladu z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN), da ne gre za enostavni objekt po določbah Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, niti za tak objekt po določbah kasnejše Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje ter da za gradnjo nima vodnega soglasja in soglasja upravljavca občinske ceste, glede na to, da je objekt zgrajen v varovalnih pasovih.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe prvostopenjsko odločbo odpravil v 4. točki izreka in jo nadomestil z novo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Med drugim je zavrnil pritožbeno navedbo, da je sporni objekt prodan. Ker je bila zavezancu izrečena prepoved prometa z njim, je morebitna prodaja po vročitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe nična, pritožbeni ugovor pa neutemeljen.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in navaja, da je že v pritožbi zatrjeval neobstoj pasivne legitimacije, saj je sporni objekt prodal podjetju A. d.o.o. … Do prejema izpodbijane prvostopenjske odločbe (3. 9. 2013) ga prepovedi v zvezi z domnevno nelegalno gradnjo niso zavezovale, zato se pritožbeni organ do tega dejstva ni pravilno opredelil. To je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj toženka ni ugotavljala, kdaj je bil objekt „odprodan“. Ker tožnik nima stvarnih pravic ne na objektu ne na zemljišču, izpodbijane odločbe ne more izvršiti.

Drugostopenjski organ se ni opredelil niti do pritožbenih navedb glede dimenzij objekta, saj ta nima 4 m x 5 m, ampak 4 m x 4 m, višina stebra ni okoli 8 m, ampak je skupna višina objekta manj kot 6 m. Ker je od pravilnih dimenzij odvisna uporaba materialnega prava, bi moral drugostopenjski organ dopolniti dokazni postopek ali pa zadevo vrniti organu prve stopnje v dopolnitev. Zatrjuje, da sporni objekt ustreza kriterijem za enostavni objekt iz 8. točke 4. člena in k. točke 20. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je bila veljavna v času postavitve objekta. Prvostopenjski organ se zato pri odločitvi ne bi smel sklicevati na Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Napačno pa je tudi njegovo stališče, po katerem se pri dvostranskem panoju površine za oglaševanje na obeh straneh seštevajo.

Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Brez gradbenega dovoljenja se smejo graditi le enostavni objekti (prvi odstavek 3. a člena ZGO-1), ki pa ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek istega člena). Navedeno pomeni, da je treba pri ugotavljanju, ali je objekt v času postavitve izpolnjeval pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, opraviti preizkus o dopustnosti gradnje konkretnega objekta tudi z vidika določb tedaj veljavnega prostorskega akta. Če kasnejši predpis teh objektov ne dovoljuje (več), to ne more biti v škodo graditeljem, ki so v času gradnje po tedanjih predpisih izpolnili pogoje za gradnjo brez upravnega dovoljenja. V izpodbijani odločbi je prvostopenjski organ preveril dopustnost gradnje le na podlagi v letu 2010 sprejetega OPN, ne pa tudi na podlagi prostorskega akta, ki je veljal v času gradnje v letu 2007. V tem delu materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

V zadevi je sporno, ali je tožnik inšpekcijski zavezanec zaradi nelegalne gradnje objekta za oglaševanje, zaradi česar mu je bil z izpodbijano prvostopenjsko odločbo med drugim izrečen ukrep na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Po tej določbi gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ z dopisom z dne 23. 10. 2012 tožnika obvestil o opravljenem inšpekcijskem ogledu dne 22. 10. 2012 in od njega zahteval pisno pojasnilo o tem, kdo je investitor gradnje naštetih objektov, kdaj je investitor objekte zgradil, ali je bila zanje pridobljena kakršnakoli upravna odločba, ali je bilo pridobljeno kakršnokoli soglasje ali podpisana pogodba z lastniki zemljišč in kdo je bil izvajalec gradbenih del. Tožnik je v izjavi, ki jo je organ prejel 15. 11. 2012, odgovoril na navedena vprašanja, med drugim tudi, da je bil investitor v letu 2007 postavljenega oglasnega objekta. Tožnik je 20. 11. 2012 poslal še dodatno dokumentacijo (najemno pogodbo, fotokopijo vloge za pridobitev soglasja za postavitev objekta, fotokopijo lokacijske informacije in račun izvajalca montaže oglasnega objekta), 16. 8. 2013 pa je bila izdana izpodbijana inšpekcijska odločba. V vloženi pritožbi je tožnik navedel, da dvostranski oglasni objekt ni več njegova last, saj se je bil v drugi polovici lanskega leta prisiljen „dezinvestirati“, zato je obravnavani objekt prodal podjetju A. d.o.o., ...

Iz navedenega izhaja, da se je prvostopenjski organ pri opredelitvi zavezanca, ki je investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje (prim. prvi odstavek 157. člena ZGO-1), oprl na tožnikovo izjavo glede investitorstva v letu 2007, ne da bi preverjal, kakšno je stanje v času vodenja postopka. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso namreč s prenosom lastninske pravice na novega lastnika preidejo tudi obveznosti zaradi nezakonite gradnje (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 113/2012 z dne 14. 3. 2013), sam pa ima v razmerju do prodajalca možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke.

S tem v zvezi je nepravilno tudi stališče drugostopenjskega organa, da naj bi bila domnevna prodaja obravnavanega objekta nična, ker da so tožnika zavezovale prepovedi, izrečene na podlagi 158. člena ZGO-1, med drugim promet z objektom. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik prvostopenjsko odločbo prejel 3. 9. 2013, zato omenjena prepoved na morebitno prodajo v letu 2012 ni mogla imeti vpliva. Zato je pravilno stališče v tožbi, da je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno in da zaradi napačnega stališča te pomanjkljivosti ni odpravil niti pritožbeni organ.

Pravilno je tožbeno stališče glede računanja površine pri dvostranskem panoju na podlagi v času gradnje (leta 2007) veljavne Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost. Ta je v k. točki 20. člena kot enostavni objekt določila objekt za oglaševanje, to je reklamni stolp ali pano (eno- ali večstranski), na katerega so nameščena oglasna sporočila, s površino prostora z ene strani, ki je namenjen za namestitev oglasnih površin, do 20 m2, in višino najvišje točke objekta največ 7 m, merjeno od terena do vrha objekta, razen panojev, ki so del fasade stavbe. Iz navedene določbe izhaja, da se površina do 20 m2 nanaša na površino prostora z ene strani, torej se v primeru dvostranskega panoja te površine ne seštevajo.

Tožnik je v pritožbi oporekal tudi višini in dimenzijam objekta. Kot izhaja iz upravnih spisov, pred tem te možnosti ni imel, saj je bil s temi podatki seznanjen šele s prejemom inšpekcijske odločbe. Pritožbeni organ se do teh navedb ni opredelil, zato preizkus tožbene trditve o nepravilnih izmerah ni mogoč.

Nepravilno pa je tožbeno stališče, da se upravni organ pri odločanju ne bi smel opreti na določbe Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/2013 in naslednji). Uredba je v prvem odstavku 10. člena namreč določila, da se objekti, zgrajeni pred njeno uveljavitvijo, glede na zahtevnost in pogoj umestitve v prostor razvrstijo po določbah te uredbe, če je za investitorja to ugodneje. Zato je moral upravni organ v inšpekcijskih postopkih, začetih pred začetkom veljavnosti uredbe, zakonitost gradenj presoditi tudi po tem predpisu. Če bi ugotovil, da je gradnja brez gradbenega dovoljenja dopustna, bi moral inšpekcijski postopek ustaviti (drugi odstavek istega člena).

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in kršitve materialnega prava tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijana upravna akta (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek na prvo stopnjo (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavnem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višin 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).