Jedro

Procesna kršitev iz preiskave, ko obsojenec ni bil obveščen o zaslišanju obremenilne priče, je bila kasneje odpravljena, ko je bila priča zaslišana še dvakrat na glavni obravnavi, obakrat v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, ki sta imela možnost priči postavljati vprašanja in dajati pripombe na njeno izpovedbo, zato obsojencu niso bile kršene pravice do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 250.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil J.K. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 3. odstavku 183. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen pet let zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na tri leta zapora ter oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, v ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "kršitve 22. člena Ustave RS in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 177. členom ter 4., 5. in 7. odstavkom 178. člena ZKP" in predlagal, da Vrhovno sodišče RS razveljavi pravnomočno sodbo in obsojenca oprosti obtožbe.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec H.J. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče RS zavrne, ker zatrjevane kršitve niso vplivale na zakonitost izdane sodbe. Navedba vložnika, da obsojencu ni bila dana možnost, da bi bil navzoč pri zaslišanju priče D.K. v preiskavi, kar predstavlja kršitev 5. odstavka 178. člena ZKP, je sicer pravilna. Vendar pa je bila ta priča kasneje še dvakrat zaslišana na glavni obravnavi v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, kjer sta imela možnost postavljati priči vprašanja in sta jih tudi postavljala, s čimer je bila kontradiktornost postopka zagotovljena v polni meri. Omenjena procesna kršitev je takšne narave, da je lahko bila na glavni obravnavi odpravljena prav z navzočnostjo obsojenca in zagovornika. Dalje vrhovni državni tožilec ocenjuje, da obsojencu tudi ni bila kršena pravica do obrambe, saj je bil njegov zagovornik po uradni dolžnosti razrešen s sklepom dne 29.8.2003 po odpravi pripora, obsojenec pa je šele 16.9.2003 za zastopanje pooblastil svojega zagovornika, zato sodišče o zaslišanju priče D.K. o naroku 11.9.2003 ni bilo dolžno obveščati zagovornika. Zahteva tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da je podana bistvena kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj je iz 1. odstavka 420. člena ZKP razvidno, da zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni možno vložiti. Po vsebini pa je razlog že izčrpan v dosedanjem odgovoru.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je v zahtevi zatrjevane procesne, ustavne in konvencijske kršitve presojalo na podlagi procesno pomembnih dejstev, kot izhajajo iz pravnomočne sodbe. Ob odreditvi pripora je bil obsojencu dne 27.8.2003 postavljen tudi zagovornik po uradni dolžnosti, ki pa je bil razrešen s sklepom z dne 29.8.2003, ker je bil pripor odpravljen in nadomeščen z ukrepom prepovedi približanja določeni osebi po 195.a členu ZKP, zaradi česar niso bili več izpolnjeni zakonski pogoji za obvezno obrambo (70. člen ZKP). Sklepa o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti in odreditvi ukrepa po 195.a členu ZKP sta bila obsojencu in zagovorniku vročena 29.8.2003. Obsojenec je šele 16.9.2003 za zastopanje pooblastil svojega zagovornika. Priča D.K. je bila v preiskavi zaslišana na naroku dne 11.9.2003, o katerem preiskovalni sodnik ni obvestil obsojenca in tudi ne zagovornika, ki je bil pred tem razrešen kot zagovornik po uradni dolžnosti, obsojenčevega pooblastila za zastopanje pa takrat še ni imel. Na glavnih obravnavah je bila priča zaslišana še dvakrat v navzočnosti obsojenca in zagovornika.

Zagovornik v zahtevi najprej navaja, da je bila obsojencu (in zagovorniku) v fazi preiskave onemogočena udeležba pri zaslišanju ključne obremenilne priče D.K., saj o njem ni bil obveščen. Trdi, da zaradi tega ni mogel izvrševati svojih pravic v postopku - dajati predlogov za posamična preiskovalna dejanja in postavljati vprašanj (člen 177 in 7. odstavek 178. člena ZKP), s tem pa naj bi bila kršena tudi določba 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem) in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj mu je bilo onemogočeno zaslišanje obremenilne priče. Po mnenju zagovornika sodišče takšnega dokaza ne bi smelo izvesti in uporabiti na glavni obravnavi, saj je "zastrupljen že v temelju", oziroma, kot navaja, tako izveden dokaz v preiskavi naj bi se razvijal na glavni obravnavi v sadeže, ki so bili temelj pri izdelavi sodbe. Zato naj bi bila podana tudi kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

"Možnost" enake kršitve, t.j. 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik tudi v dejstvu, da je obsojenec po odpravi pripora ostal brez zagovornika, ki je bil s tem razrešen tudi dolžnosti po 12. členu Zakona o odvetništvu (ZO), ki ga zavezuje k nujnim opravilom v korist stranke. S tem v zvezi zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče RS zavzame načelno pravno mnenje do tega vprašanja. Ponuja rešitev, da naj se v takšnih primerih zagovornik, v skladu z določbo 12. člena ZO razreši šele 30 dni po prejemu sklepa o razrešitvi, saj v fazi preiskave postopek načeloma poteka zelo hitro in je obdolžencu, ki je formalno izenačen s statusom pripornika, tudi v takšnih primerih treba zagotoviti ustrezno pravno pomoč in čas, da si najde drugega zagovornika.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti se je Vrhovno sodišče RS omejilo zgolj na presojo uveljavljanih kršitev pravic obsojenca v kazenskem postopku, ne pa tudi pravic zagovornika v zvezi z zastopanjem obdolženca. Problem, ki ga zagovornik nakazuje v drugem delu zahteve, namreč presega okvire obravnavane zadeve. Po razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti namreč veljavna zakonodaja ne predvideva, da bi tudi še po tem določen čas obdolžencu v nujnih primerih nudil ustrezno pravno pomoč. V primerih, ko prenehajo razlogi obvezne obrambe iz 70. člena ZKP (mednje sodi tudi primer, ko je zoper obdolženca odrejen pripor), kot tudi če si obdolženec namesto postavljenega zagovornika vzame drugega zagovornika, se postavljeni zagovornik razreši (1. odstavek 72. člena ZKP). Tudi določba 12. člena Zakona o odvetništvu, na katero se zagovornik sklicuje, ne omogoča takšnega "podaljševanja zagovornikovega mandata" za kakršnega se zavzema. Po 2. odstavku citirane določbe je namreč odvetnik dolžan le, ko sam odpove stranki pooblastilo, še en mesec opravljati dejanja za stranko, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala za stranko v tem času. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o kakršnikoli kršitvi obsojenčevih pravic obrambe v zvezi s formalno obrambo, ker razrešeni zagovornik v preiskavi ni bil obveščen o zaslišanju priče. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu zagovornikove pritožbe utemeljeno pritrdilo njegovemu stališču, da preiskovalna sodnica ni ravnala skladno z določbami 5. odstavka 178. člena ZKP, ker obsojenca v preiskavi brez utemeljenega razloga ni obvestila o zaslišanju priče D.K. Nobenega dvoma ni, da je bil zaradi tega v tej fazi postopka prikrajšan pri uveljavljanju pravic obrambe, na katere se sklicuje vložnik zahteve (člen 177, 7. odstavek 178. člena ZKP).

Za presojo zatrjevanih kršitev je pomembno, da je bila omenjena priča D. K. kasneje zaslišana še dvakrat, in sicer na glavnih obravnavah dne 8.3. in 4.6.2004, obakrat v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, ki sta imela možnost priči postavljati vprašanja, dajati pripombe na njeno izpovedbo in sta te možnosti tudi izkoristila. S tem je bila, kot pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, odpravljena procesna kršitev iz preiskave, saj so bila obrambi na glavni obravnavi pri zaslišanju priče zagotovljena vsa pravna jamstva iz 22. in 29. člena Ustave RS ter d) točke 3. odstavka 6. člena EKČP. Zato obsojencu niso bile kršene pravice do obrambe. Zagovornik zatrjevane kršitve utemeljuje tudi z neustrezno primerjavo obravnavane procesne situacije s hišno preiskavo, opravljeno brez prisotnosti obsojenca. V prvem primeru je bilo namreč obrambi omogočeno ponovno zaslišanje obremenilne priče, pri hišni preiskavi pa bi šlo za neponovljiv in zato nedovoljen dokaz. Ker zagovornik na isti, neupoštevni pravni podlagi v zvezi z zaslišanjem priče D.K., uveljavlja tudi kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (sodba naj bi temeljila na nedovoljenem dokazu), je moralo Vrhovno sodišče RS tudi te ugovore zavrniti kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.