Jedro

Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti (Pravilnik) za nesamodejne merilnike hitrosti sicer res predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti vsaka meritev hitrosti pokazana vozniku, saj to pri odhajajočih vozilih objektivno ni mogoče. Poleg tega, da taka razlaga ni le v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Prav tako pa bi bila taka razlaga tudi v nasprotju s samim namenom meritev in kontrole hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa.

Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je storilec v zvezi s svojimi trditvami, da ni bilo izmerjeno njegovo vozilo ter da ga policista nista mogla imeti ves čas v vidnem polju kot dokaz priložil račun z dne 17. 2. 2022, ki je bil izdan ob 19:58:53 uri. Pri tem pritožba zatrjuje, da je s tem dokazal, da policisti niso zapeljali takoj za njim, saj je v vmesnem času že natočil gorivo.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je bilo izmerjeno storilčevo vozilo, pri tem pa ne izhajajo razlogi sodišča prve stopnje glede dokazne vrednosti prej navedenega računa, na katerem je storilec temeljil svojo obrambo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) ter storilcu v plačilo naložilo sodno takso v skupnem znesku 170,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava po 1. in 2. točki 154. člena ZP-1. Poudarja, da so mu policisti prekršek predočili na bencinski črpalki, ko je že natočil gorivo, zato nikakor niso mogli izmeriti njega. Predlaga ugoditev pritožbi in ustavitev postopka o prekršku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ z dne 17. 2. 2022 izdanim plačilnim nalogom storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po 6. točki osmega odstavka 46. člena ZPrCP, saj je dne 17. 2. 2022 ob 19.53 uri vozil po avtocesti, kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom omejena na 130 km/h s hitrostjo najmanj 207 km/h, kar je za najmanj 77 km/h več kot je dovoljeno.

Pri tem iz opisa prekrška izhaja, da je bila hitrost izmerjena z radarjem znamke Prolaser v času, ko se je storilec oddaljeval od mesta meritve, da sta se policista takoj po meritvi vključila v promet na avtocesti in zapeljala za kršiteljem, katerega sta imela ves čas v vidnem polju, saj je kršitelj hitrost vožnje zmanjšal, ker se je sam ustavil na bencinskem servisu, kjer je natočil gorivo.

5. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo problematiziral odsotnost slikovne dokumentacije meritve ter zatrjeval, da ga policista nista mogla imeti ves čas v vidnem polju, saj sta za njim na bencinski servis zapeljala približno pet minut po domnevni meritvi, za kar je kot dokazilo priložil račun za nakup goriva z dne 17. 2. 2022, ki je bil izdan ob 19:58:53 uri.

6. Prekršek zoper varnost cestnega prometa je v konkretnem primeru bil ugotovljen z uporabo tehničnih sredstev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila hitrost izmerjena z nesamodejnim laserskim merilnikom hitrosti Prolaser4, ki slikovne dokumentacije ne omogoča. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so neutemeljene trditve ZSV, da bi ga v tem primeru morali policisti ustaviti neposredno po prekršku ali pa mu predočiti slikovno dokumentacijo.

7. Glede na drugi odstavek 3. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti (v nadaljevanju: Pravilnik) se lahko namreč merjeno vozilo pri merjenju hitrosti približuje, oddaljuje, vozi mimo ali prehiteva na poljubnem voznem pasu ali se merjenemu vozilu sledi z merilnim vozilom. Ob zahtevah storilca, da bi mu v konkretnem primeru moral biti rezultat pokazan neposredno po meritvi oziroma takoj, pa hitrosti odhajajočemu vozilu z merilnikom, ki ne dokumentira meritev, sploh ne bi bilo mogoče izmeriti, čeprav to 16. člen Pravilnika omogoča. Takšno razlogovanje pa bi pomenilo ob izkazanih prekoračitvah hitrosti povsem neenako obravnavanje voznikov, ko bi prekrškovni organ lahko ob identičnih prekoračitvah sankcioniral le prihajajoče voznike, ne pa tudi tistih v odhajanju, kar pomeni tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Pravilnik za nesamodejne merilnike hitrosti sicer res predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti vsaka meritev hitrosti pokazana vozniku, saj to pri odhajajočih vozilih objektivno ni mogoče. Poleg tega, da taka razlaga ni le v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Prav tako pa bi bila taka razlaga tudi v nasprotju s samim namenom meritev in kontrole hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa1. Ker Pravilnik v 17. členu določa, da morajo imeti slikovno dokumentacijo zagotovljeno le samodejni merilniki hitrosti ter nesamodejni, ki merijo iz premične točke, pa se ob dejstvu, da iz podatkov spisa izhaja, da je bila hitrost s predmetnim nesamodejnim merilnikom merjena iz nepremične točke (na avtocesti pri uvozu A1 Celje center v smeri Ljubljane), glede na določbo 16. in 17. člena Pravilnika pritožnik neutemeljeno zavzema, da bi mu policisti morali predočiti slikovno dokumentacijo, da je bilo izmerjeno ravno njegovo vozilo.

8. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je storilec v zvezi s svojimi trditvami, da ni bilo izmerjeno njegovo vozilo ter da ga policista nista mogla imeti ves čas v vidnem polju kot dokaz priložil račun št. 0714-2-12702 z dne 17. 2. 2022, ki je bil izdan ob 19:58:53 uri. Pri tem pritožba zatrjuje, da je s tem dokazal, da policisti niso zapeljali takoj za njim, saj je v vmesnem času že natočil gorivo.

9. Skladno s prvim odstavkom 68. člena ZP-1 mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je bilo izmerjeno storilčevo vozilo, pri tem pa ne izhajajo razlogi sodišča prve stopnje glede dokazne vrednosti prej navedenega računa, na katerem je storilec temeljil svojo obrambo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja niti, da bi sodišče navedeni račun vpogledalo, saj iz dokaznega sklepa izhaja, da je sodišče v dokazne namene zaslišalo policista A. A. in B. B. ter storilca. Sicer je sodišče povzelo storilčevo ZSV v tem delu ter izpovedbo policista B. B., vendar ni navedlo razlogov, zakaj šteje izpovedbo policista za verodostojnejšo od dokaza, s katerim storilec izkazuje, da v kritičnem času ni moglo biti merjeno njegovo vozilo. Četudi iz povzete izpovedi policista B. B. izhaja, da sta storilcu na bencinski črpalki predočila prekršek preden je natočil gorivo, je še vedno dejstvo, da iz priloženega računa izhaja, da je storilec, ki naj bi prekršek storil ob 19:53 uri in za katerim sta se morala policista zapeljati ter mu prekršek še predočiti, ob 19:58:53 uri že plačal gorivo. Ker so bile vsled navedenemu okoliščine, ki so storilcu v korist, raziskane manj kot okoliščine, ki ga obremenjujejo, so pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1 utemeljeni.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi storilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, saj je glede na naravo kršitve ocenilo, da ugotovljene kršitve ne more samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o storilčevi ZSV, vendar pred tem nato natančno in celovito dokazno oceniti tako izpovedbo zaslišanih prič in storilca, kot tudi k ZSV priložen račun z dne 17. 2. 2022 in ostale listinske dokaze. Šele po tako izvedeni skrbni dokazni oceni se bo lahko opredelilo do trditev prekrškovnega organa ter do trditev storilca. Le tako bo ustrezno raziskalo (tudi) vse okoliščine, ki bi lahko bile storilcu v korist. 1 Glej: VSC sodba PRp 185/2021, VSC sodba PRp 196/2021.