Jedro

Tožeča stranka (mladoletnik brez spremstva staršev) je v novi prošnji za azil po 41. členu ZAzil kot spremenjene dejanske okoliščine navedla neuspelo združitev z družino, hkrati s prošnjo pa ni predložila dokazov (ki jih je sicer predložila kasneje med upravnim sporom, po izdaji prvostopne sodbe), ki bi dokazovali navajanje, zanjo spremenjene okoliščine, nastale po izdaji prejšnje zavrnilne odločbe tožene stranke. Le navedba o nezmožnosti združitve tožeče stranke z družino, ne da bi le-ta ob novi prošnji predložila dokaze za to, ne more pomeniti dokaza po 41. členu ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 150/2002-11 z dne 21.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) in 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000-ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 10.1.2002, s katerim je tožena stranka zavrgla ponovno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka o prvi prošnji tožnika za priznanje azila odločila s svojo odločbo z dne 19.7.2001, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za priznanje azila in tožniku kot prosilcu naloženo, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku petinštirideset dni od pravnomočnosti odločbe.

Tožnikova tožba je bila zavrnjena s sodbo sodišča prve stopnje, opr.št. U 1280/2001-11 z dne 16.8.2001, njegova pritožba pa je bila zavrnjena in navedena sodba potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 953/2001-2 z dne 15.11.2001. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno obravnavala tožnikovo novo prošnjo z dne 8.1.2002 po 41. členu ZAzil in pravilno ocenila, da navajana okoliščina (nezmožnost združitve tožnika z družino), še ne pomeni dokaza, kot ga določa 41. člen ZAzil. Sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka, ob takšni ugotovitvi, pravilno uporabila določbo 41. člena ZAzil. Tožnik izpodbija sodbo zaradi bistvene kršitve postopka, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prosilec za azil. Kot sta že ugotovila sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče, izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca po ZAzil, saj je izkazal utemeljen strah pred preganjanjem zaradi narodnosti in vere, nahaja se izven države, katere državljan je (S.L.) ter ne more ali zaradi utemeljenega strahu noče zahtevati zaščite svoje države. Meni, da njegova pravica do združevanja z družino ni izključitveni razlog za pridobitev azila. Sklicuje se na določbe 3. in 22. člena Konvencije o otrokovih pravicah. Glede na to, da je postopek združevanja z družino v tem konkretnem primeru dolgotrajen in za zdaj neuspešen, postavlja vprašanje, ali je sploh v interesu njega kot mladoletnega prosilca za azil, čakajočega na razplet birokratskega aparata, ki vodi postopek združevanja z družino, podelitev statusa, ki mu ga nudi upravni organ po 61. členu ZAzil (dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji - posebna oblika zaščite). Ta status se mu ne bi smel dodeliti kot mladoletni osebi brez spremstva, saj je to v nasprotju z določbami 14. člena ZAzil in s Konvencijo o otrokovih pravicah. Pravice, ki izhajajo iz posebne oblike zaščite (dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji po 61. členu ZAzil), so na najnižji možni ravni. S trenutkom podelitve tega statusa bi prenehal biti prosilec za azil in bi postal tujec, ki sme v Republiki Sloveniji ostati le začasno, in to največ šest mesecev, z možnostjo podaljšanja še za šest mesecev. Pravice tujca, kar bi v tem primeru postal kot prosilec, so minimalne. Ne glede na to, da je mladoleten, bi bil nastanjen v azilnem domu ali njegovi izpostavi, kar je neustrezno, saj gre za zaprt režim z zaporniškimi značilnostmi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je že v sodbi, opr.št. I Up 953/2001-2 z dne 15.11.2001, s katero je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1280/2001-11 z dne 16.8.2001, navedlo, da lahko, v primeru spremenjenih okoliščin (če združitev tožnika z družino ne bi bila izvedljiva), tožnik vloži novo prošnjo za azil na podlagi 41. člena ZAzil in 2. odstavka 22. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah.

Po določbi 41. člena ZAzil (ponovna prošnja za azil) prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže. Tožnik je v novi prošnji kot spremenjene dejanske okoliščine navedel neuspelo združitev z družino, hkrati pa s prošnjo ni predložil dokazov, ki bi dokazovali navajane, zanj spremenjene okoliščine, po izdaji prejšnje odločbe (z dne 19.7.2001). Šele med upravnim sporom, po izdaji izpodbijane sodbe, je predložil kopiji svoje prošnje Visokemu komisariatu Združenih narodov za begunce, področni pisarni v Ljubljani, z dne 8.3.2002 in odgovora tega komisariata z dne 26.3.2002. Zato sta, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pravilni stališči tožene stranke v izpodbijanem zavržbenem sklepu z dne 10.1.2002 in sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki temeljita na citirani določbi 41. člena ZAzil, da le navedba o nezmožnosti združitve tožnika z družino, ne da bi tožnik ob novi prošnji predložil dokaze za to, ne more pomeniti dokaza po 41. členu ZAzil. Glede na pravilno stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki temelji le na procesni določbi 41. člena ZAzil (zaradi nepredložitve dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah), ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na upoštevanje določb 3. in 22. člena Konvencije o otrokovih pravicah in 61. člena ZAzil o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji. Ponovna prošnja za azil pa ni vezana na rok, saj ga določba 41. člena ZAzil ne določa. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.