Jedro

Ker tožena stranka (zgolj s tem, da je predložila listine, ki jih je sama izdelala in ki jih banka ni potrdila) ni dokazala, da je tožniku plačo v določenem obdobju izplačala na njegov transakcijski račun, je tožbeni zahtevek za plačilo utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo z zneska 785,06 EUR na znesek 494,80 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2000 dalje (1. točka izreka) in da mu povrne stroške postopka v znesku 785,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da tožnik zanika, da je prejel plačila iz naslova plač, čeprav je tožena stranka na njegov transakcijski račun dne 15. 7. 2009 nakazala 501,89 EUR, 20. 8. 2009 je nakazala 501,85 EUR in 16. 10. 2009 znesek 604,80 EUR. Tožena stranka je tožnika pozvala, da se zglasi na sedežu podjetja, saj so 14. 8. 2009 napisali obračun brez prisotnosti odgovorne osebe za izplačila. Na obračunu so pod opombe napisali dolg 1.000,00 EUR, za katerega so se dogovorili, da ga poračunajo s 25 plastičnimi cisternami, ki jih je tožnik na svojo ime prevzel v podjetju M. d.o.o, na naslovu .... Tožena stranka pritožbi prilaga kopijo računa za znesek 1.050,00 EUR, ki so ga tožniku izstavili za 25 cistern. S tem računom so pokrili dolg 1.000,00 EUR, ki je naveden na obračunu. Tožniku so poslali tudi račun za prevoz na relaciji B. – O. v višini 300,00 EUR, ki ga tožena stranka prilaga pritožbi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da tožena stranka ne navaja nobenih novih dejstev, z vsemi navedbami pa je tudi prekludirana. Tožnik je na obravnavi priznal plačilo dolga do K. in vztrajal samo še na zahtevku 2.000,00 EUR, ki naj se izplača na račun tožnika, vsemu temu pa se je prištelo še dolg 1.000,00 EUR. Tožnik tako ne vtožuje nobene plače oziroma nobenega dolga, ki ga je tožena stranka poravnala K. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožena stranka dokazala, da je tožniku izplačala plače za čas od maja do vključno avgusta 2009, kar tožena stranka dokazuje s potrdili N. banke d.d. o plačilu (priloga B/13 in B/14). Ta dokazila je tožena stranka predložila šele s pritožbo, ne da bi pri tem navajala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Prvi odstavek 337. člena ZPP namreč določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka tega ni zatrjevala, zato pritožbeno sodišče s pritožbo predloženih dokazov ne more upoštevati. Glede pravočasno predloženih dokazil o plačilu plač (priloge B/1 do B/4 in B/12) pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da ne dokazujejo tega, da je bilo plačilo res izvršeno na tožnikov račun, saj gre zgolj za listine, ki jih je izdelala tožena stranka. Pravilno je ugotovilo, da listin o nakazilih na transakcijski račun tožnika ni potrdila banka, pri kateri je ta transakcijski račun odprt, listina, ki jo je izdelala tožena stranka, pa ne more dokazovati, da je bil denar v resnici nakazan na transakcijski račun. Naknadno predloženih potrdil N. banke d.d. pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj tožena stranka ni izkazala, da teh listin brez svoje krivde ni mogla predložiti že prej. Sodišče prve stopnje je toženo stranko pred prvim narokom za glavno obravnavo izrecno pozvalo, da predloži dokazila o tem, da so bile plače dejansko nakazane na tožnikov račun, vendar je tožena stranka na ta poziv poslala zgolj listine (priloge B/11 in B/12), ki takšnega nakazila ne dokazujejo.

Nedopustna pritožbena novota so navedbe o tem, da so dolg v višini 1.000,00 EUR poračunali s 25 plastičnimi cisternami, nedopustna novota pa so tudi dokazi, ki jih je tožena stranka predložila v zvezi s tem (prilogi B/16).

Tožena stranka v pritožbi želi prikazati, da je dolg do tožnika zmanjšan na račun opravljenega prevoza na relaciji B. – O., za kar so tožniku izstavili račun v višini 300,00 EUR. Res je, da je tožena stranka ta račun tožniku izstavila šele 21. 12. 2010 (torej na dan vložitve pritožbe), vendar pa je iz računa razvidno, da je bila storitev opravljena že 22. 6. 2009, kar izhaja tudi iz priloženega računa družbe K. B. d.o.o.. Navedeno pomeni, da tožena stranka s tem računom dokazuje dejstva, ki so bila znana že pred prvim narokom za glavno obravnavo, zato bi morala v pritožbi izkazati, da teh dejstev in dokaza (računa z dne 19. 6. 2009) brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti že prej. Zgolj na podlagi navedbe tožene stranke v vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 25. 10. 2010 o tem, da jim tožnik dolguje še plačilo prevoza gradbenega materiala v šestem mesecu 2009 v višini cca 300,00 EUR, sodišče prve stopnje ni moglo šteti za dokazano, da je tožnikovo terjatev potrebno znižati za navedeni znesek.

Ob zatrjevanju tožnika, da mu tožena stranka v času od maja do 10. 9. 2009, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, ni izplačevala plač, da je tožnik pred tem prejemal plače v višini 876,60 EUR neto mesečno in da je tožena stranka tožniku 14. 8. 2009 izdala potrdilo (priloga A/1), da tožniku dolguje 3.500,00 EUR, v katerem je tudi navedeno, da je dogovorjeno, da se cca 2.000,00 EUR izplača na račun, ostalo pa je kompenzacija z družbama G.G. in K. ter da se k vsemu prišteje še dolg 1.000,00 EUR, ki ga bodo plačali, odvisno od situacije, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je utemeljen tožnikov skrčeni zahtevek za plačilo zneska 3.000,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da računa, ki ju je tožena stranka pravočasno predložila (prilogi B/7 in B/6), približno ustrezata dogovorjeni kompenzaciji, saj se glasila na znesek 1.437,62 EUR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da iz pravočasno predloženih dokazov izhaja, da je tožena stranka upravičena do kompenzacije za znesek 1.437,62 EUR, da dolg tožene stranke po izdanem obračunu (priloga A/1) znaša 3.506,00 EUR, zaradi česar je utemeljen tožnikov zahtevek za plačilo zneska 3.000,00 EUR.

Pravilna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, saj iz priloge A/1 izhaja, da je dolg tožene stranke v vtoževani višini ob izstavitvi te listine (14. 8. 2009) že obstajal, zato je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od tega datuma.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku v okviru odločitve o stroških postopka priznalo nagrado po tar. št. 3100 tarife, ki je priloga Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), tako za tožbo in v enaki višini tudi za pripravljalno vlogo. V skladu s tar. št. 3100 se prizna le nagrada za postopek, ki zajema nagrado za celoten postopek, ne glede na to, koliko vlog je pooblaščenec v tem postopku vložil. Navedeno pomeni, da za postopek nagrada znaša le 183,30 EUR in ne priglašenih dvakrat po 183,30 EUR. Utemeljeno priglašena nagrada za narok znaša 169,20 EUR. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno priznalo kilometrino za tožnikovo pooblaščenko. Res je sicer, da stranka lahko izbere pooblaščenca izven območja sedeža sodišča (tožnik je izbral pooblaščenko iz Ajdovščine), vendar pa nasprotna stranka ni dolžna nositi višjih stroškov, ki zaradi tega nastanejo. K utemeljeno priglašenim stroškom je potrebno prišteti še prevozne stroške tožnika v višini 51,80 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR in 20 % DDV. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnika tako znašajo 494,80 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka delno spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižalo z zneska 785,06 EUR na znesek 494,80 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlog, na katere pazi po uradni dolžnosti.