Jedro

Določilo o izgubi zavarovalnega kritja ob neobvestitvi policije je treba razlikovati od določila, ki zavarovancu jemlje pravice iz kasko zavarovanja, če se izmika preiskavi oziroma odkloni možnost ugotavljanja alkoholiziranosti. Vendar pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni avtomatično upoštevalo, da neobvestilo policije pomeni izgubo zavarovalnega kritja, pač pa je obrazložilo, da tožeča stranka v zvezi s tem ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki se je procesno prevesilo nanjo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 6.452, 51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 7. 2021 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2.Tožeča stranka se zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa poleg tega naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pravdni stranki sta dne 6. 8. 2020 sklenili zavarovalno pogodbo za tovorno vozilo reg. št. MB ... po polici št. ..., ki vključuje tudi zavarovanje avtomobilskega kaska. Sestavni del zavarovalne pogodbe so bila tudi Skupna določila splošnih pogojev PG-ZP-skudo 18-5 (Skupni splošni pogoji) in Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska (PG-aka 20-2, Splošni pogoji), tj. zavarovalni pogoji.

6.Po navedbah tožeče stranke je dne 13. 4. 2021 v kraju Munster v Nemčiji prišlo do škodnega dogodka, saj je voznik tovornega vozila nesrečno trčil v zabojnik za odpadke in obcestni količek ter nato zapeljal v obcestni jarek, v posledici česar je na vozilu nastala materialna škoda.

7.Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku protivila, ker po njenem mnenju ni podano zavarovalno kritje, saj je tožeča stranka izgubila zavarovalne pravice, ker po prometni nesreči ni obvestila policije oziroma tega ni storil voznik, ki je upravljal z vozilom, s čimer je onemogočil ugotavljanje njegovih psihofizičnih sposobnosti za vožnjo v času prometne nesreče. V primeru nesreče mora namreč zavarovanec ovreči domnevo o svoji alkoholiziranosti oziroma vožnji pod vplivom psihoaktivnih snovi, saj je zavarovančeva oziroma voznikova dolžnost v neposredni povezavi z dokaznim rizikom, da zavarovalnici kot pogodbeni stranki omogoča preiskavo za ugotavljanje alkoholiziranosti, sicer se po splošnih pogojih šteje, da je izgubil zavarovalne pravice. Tožena stranka se je sklicevala na drugi odstavek 7. člena Skupnih določil splošnih pogojev in na točko 4.d prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev.

8.Skupna določila splošnih pogojev v drugem odstavku 7. člena med drugim določajo, da morata zavarovalec in zavarovanec predložiti vse podatke in dokaze, ki so potrebni za ugotavljanje datuma nastanka, vzroka, obsega in višine škode. Zlasti morata predložiti vso dokumentacijo, ki je opredeljena v zavarovalnih pogojih. Ob zavarovalnem primeru, ki je nastal zaradi prometne nesreče, pa morata takoj obvestiti policijo in navesti, katere stvari so bile uničene, odtujene ali poškodovane.

9.Splošni pogoji v točki 4.d prvega odstavka odstavka 12. člena določajo izključitve zavarovalnega kaska, in sicer da zavarovalnica ne krije škode, če je zavarovanec ali voznik zavarovanega vozila vozilo upravljal pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Šteje se, da je zavarovanec ali voznik pod vplivom alkohola, če se po nastanku zavarovalnega primera izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti v trenutku nastanka zavarovalnega primera.

10.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je v navedenih zavarovalnih pogojih določena domneva, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti. Domneva o obstoju nedovoljene alkoholiziranosti je izpodbojna. Zavarovanec lahko vselej dokaže tudi nasprotno. Tožeči stranki bi to uspelo, če bi zatrjevala in dokazala, da tožnik v času nastanka zavarovalnega primera ni bil pod vplivom alkohola. Vendar pa tožeča stranka na očitke o kršitvi zavarovalne pogodbe zaradi opustitve obvestitve policije in njenih domnevnih posledicah, ni navajala drugih dejstev, ki bi ovrgla s strani tožene stranke zatrjevane okoliščine, da se je voznik izmikal preiskavi, ko je s svojim ravnanjem preprečil možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost in je s tem nastopila domneva alkoholiziranosti. V tem kontekstu tožnica ni podala trditev o tem, da na primer tožnik pred nastankom zavarovalnega primera ni pil alkoholnih pijač ali trditev o drugih okoliščinah, s katerimi bi izkazovala, da se voznik ni izmikal preiskavi. Pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti listinski dokazi in dokazi z zaslišanjem prič (glede utrujenosti ipd).

11.Pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita kršitev bistvenih določb pravdnega postopka, ker naj se sodbe ne bi dalo preizkusiti in ker naj bi bila tožeči stranki kršena pravica do izjave, posledično pa tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Po oceni pritožbenega sodišča navedeni očitki niso podani. Sodišče prve stopnje bi lahko zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka le, če ne bi obravnavalo kakšne bistvene dejanske navedbe tožeče stranke, ki zadeva odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Glede pravnih stališč pravdnih strank pa zadostuje, če sodišče zavzame stališče, ki logično izključuje tista, ki jih navaja posamezna stranka. Ni nujno, da sodišče na navedbe stranke vselej odgovori izrecno, pač pa zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz celotne obrazložitve.

12.Po mnenju pritožnice naj bi sodišče prve stopnje kršilo tudi 7. in 212. člen ZPP, ker naj bi kot dokaz upoštevalo splošne pogoje, ki naj bi bili predmet presoje v zadevi VS RS II Ips 71/2020, tožena stranka pa jih je priložila k pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2022, pri čemer v zvezi z zadevnimi splošnimi pogoji ni podala nobene konkretizirane trditve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana, saj so splošni pogoji iz zadeve II Ips 71/2020 v bistvenem povzeti v navedeni odločbi.

13.Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da v skladu s Skupnimi določili splošnih pogojev in Splošnimi pogoji ustvari izmikanje preiskavi vsebnosti alkohola izpodbojno domnevo vožnje pod vplivom alkohola v telesu, kar pripelje do izgube zavarovalnih pravic. Domneva olajšuje položaj zavarovalnice, ki bi sicer morala dokazovati vožnjo pod vplivom alkohola ob prometni nesreči, česar v večini primerov dejansko niti ne more preveriti. Neobvestitev policije o prometni nesreči je močan indic, ki kaže na izmikanje preiskavi. Upoštevati je sicer treba tudi druga dejstva, vendar je v konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da tožeča stranka ni podala nobenih prepričljivih navedb o razlogih, zakaj v konkretnem primeru ni o prometni nesreči obvestila policije. Pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti dokazi sami zase. Zato je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki domneve ni uspelo izpodbiti.

14.Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da je treba določilo o izgubi zavarovalnega kritja ob neobvestitvi policije razlikovati od določila, ki zavarovancu jemlje pravice iz kasko zavarovanja, če se izmika preiskavi oziroma odkloni možnost ugotavljanja alkoholiziranosti. Vendar pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni avtomatično upoštevalo, da neobvestilo policije pomeni izgubo zavarovalnega kritja, pač pa je obrazložilo, da tožeča stranka v zvezi s tem ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki se je procesno prevesilo nanjo.

15.Pritožnica navaja, da določilo 4. točke prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev sploh ne določa nastopa domneve alkoholiziranosti v primeru neobvestitve policije in posledično izmikanja možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti. Vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča domneva glede izmikanja preiskavi o vsebnosti alkohola podana na podlagi drugega odstavka 7. člena Skupnih določil splošnih pogojev in točke 4.d prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev, kar je obrazloženo že zgoraj. Navedbam toženke, da tožnica ni obvestila policije prav zaradi izmikanja preiskavi alkohola, pa se tožnica ni uspešno uprla. Navedeni določili sta jasni in ne dopuščata več razlag znotraj meja spornega pravnega besedila. S tem se pokaže, da ni podan niti pritožbeni očitek o kršitvi pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16.Pritožnica opozarja na sodno prakso VSL sodba I Cpg 1355/2015, v kateri je sodišče sicer obiter dictum zapisalo, da okoliščina, da tožeča stranka po škodnem dogodku ni poklicala policije, glede na določbo 942. člena OZ, sama po sebi ne more biti razlog za odklonitev izplačila zavarovalnine. Vendar je bil v tej zadevi tožbeni zahtevek zavrnjen iz drugih nosilnih razlogov. Zato navedena zadeva ni primerljiva z obravnavano zadevo. Prav tako ni primerljiva sodna praksa VSL sklep IV Cp 570/2014, ki obravnava regulacijsko začasno odredbo v družinskem postopku. Ne gre za primerljivo sodno prakso niti v zadevi VSRS sklep III Ips 44/2009 v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti, saj je iz zgornje obrazložitve razvidno, da v obravnavani zadevi do takšne kršitve ni prišlo.

17.Pritožnica se sklicuje na Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki v 4. točki 2. odstavka 110. člena določa, da udeleženec prometne nesreče prve kategorije, torej udeleženec prometne nesreče, v kateri nastane le materialna škoda, ni dolžan poklicati policije. Vendar čeprav tožnica oz.voznik na zakonski podlagi ni bil dolžan poklicati policije, je bila to njegova obveznost na pogodbeni podlagi, in sicer na podlagi drugega odstavka 7. člena Skupnih določil splošnih pogojev. Pritožnica se sklicuje na sodno prakso VSRS, sklep II Ips 71/2020, vendar je iz navedene odločbe razvidno, da je bila tam obravnavana določba splošnih pogojev nejasna. V 12. točki obrazložitve cit. odločbe je navedeno, da se sporna določba glasi: "Po nastanku zavarovalnega primera mora zavarovanec o vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih zaradi (...) prometne nesreče, takoj obvestiti policijo...". V obravnavanem primeru pa je določilo Skupnih splošnih pogojev jasno, saj ne vsebuje besedila "o vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi", pač pa govori o (vseh) prometnih nesrečah. Prav tako z obravnavano zadevo ni primerljiva zadeva VSC sodba Cp 167/2020, saj je tam obravnavano drugačno dejansko stanje: toženec o nesreči obvestil leasingodajalca in klicni center tožnice ter podal vse podatke v zvezi s prometno nesrečo ter se na kraju nesreče zadržal več kot eno uro, kar se v obravnavani zadevi ni zgodilo.

18.Pritožbene navedbe glede prakse, vzpostavljene med pravdnima strankama, so nedovoljena pritožbena novota, saj pritožnica ne pojasni, da ni teh navedb brez svoje krivde podala pravočasno (337. člen ZPP). Zaradi pravil o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena pa ni mogoče upoštevati dokazov (izpovedbe A. A. in B. A.), ki nimajo podlage v trditvah strank.

19.Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

20.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Prim. VSRS sodba II Ips 331/2013.