Jedro

Za zaključek, da je podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke (zavarovalnice), je odločilno, da je tožnik utrpel škodo zaradi uporabe bagra kot delovnega in prevoznega sredstva v času, ko se je pomikal po tunelu, to je po površini, po kateri se je lahko premikal.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 29.764,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 28.520,75 EUR od 25. 12. 2006 dalje do plačila in od zneska 1.244,10 EUR od 6. 1. 2011 dalje do plačila v roku, 15 dni pod izvršbo, kar je tožnik zahteval več, to je plačilo zneska 10.003,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2006 dalje, pa je zavrnilo. V skladu z uspehom v sporu je razsodilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.312,55 EUR v roku 15 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo, glede stroškov drugotožene stranke pa je odločilo, da jih krije stranka sama.

Toženi stranki sta se pritožili zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov in zoper odločitev o stroških iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da se ne strinja z višino odmerjene odškodnine iz naslova nematerialne in materialne škode. Ocena sodišča glede trajanja fizičnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju tožnika nima opore v podanem izvedeniškem mnenju. Tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno v mesecu marcu 2007, kar pomeni, da je bil popolno regeneriran od psihotične izkušnje. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi tožnika glede trajanja strahu. Med škodnim dogodkom in posledicami ni podane vzročne zveze, pri čemer so tožnikove težave gensko pogojene. Tožnik redno obiskuje psihiatra, ki pa ne ugotavlja znakov psihoze že od leta 2008 dalje. Tožnik ima sicer določene težave, vendar jih ni mogoče pripisati škodnemu dogodku. Ugotovitev, da je brezposeln in brez možnosti zaposlitve, je pavšalne narave. Poleg tega se ne strinja tudi z odločitvijo o teku zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine iz naslova nematerialne škode in odločitvijo o plačilu materialne škode, ki naj bi nastala tožniku zaradi prevozov na zdravljenje in rehabilitacije. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da je šlo v obravnavanem primeru za škodni dogodek, ki ni bil posledica tipične prometne situacije, zaradi česar ne more biti predmet kritja zavarovalnice. Bager predstavlja delovni stroj, pri katerem ni šlo za funkcijo vozila v prometu, temveč za premikanje takšnega sredstva pri izravnavanju izkopanega materiala na gradbišču v tunelu. Sklenjena polica o zavarovanju odgovornosti ne krije zavarovanja za delovne stroje, ki je sicer opcijske narave. Sklicuje se na konkretne sodne odločbe, ko je bilo o tem vprašanju odločeno v podobnih škodnih primerih. Tožnik je razmere na gradbišču dobro poznal, takrat ne bi smel posredovati pri delujočem bagru, zaradi česar je prispeval k nastanku škodnega dogodka. Odmerjena odškodnina po višini ni primerljiva s sodno prakso. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi tožnika glede posledic nesreče in izvedeniškemu mnenju. Sodišče je ugotovilo vzročno zvezo med škodnim dogodkom in tožnikovimi psihičnimi težavami v letu 2008, čeprav je izvedenka ugotovila, da med škodnim dogodkom in tožnikovo hospitalizacijo v tem letu ni podane vzročne zveze. Izpodbija tudi odločitev o teku zamudnih obresti od prisojene odškodnine ter odločitev o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da v celoti zavrne tožnikove zahtevke oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo drugotožene stranke. Ne strinja se s stališčem drugotožene stranke, da se škoda ne more kriti iz sklenjene zavarovalne police. Opozarja na določbo 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Ur. l. RS, št. 70/1994 in spremembe), po kateri mora lastnik motornega in priklopnega vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam. Zakon navaja zgolj pojem zavarovanja odgovornosti. Z obveznim zavarovanjem so krite škode, nastale z uporabo določenega motornega vozila v konkretni življenjski situaciji in so odvisne od uporabe vozila. Prvotožena stranka posebej izpostavlja, da je med postopkom predlagala, da se v sporu vključi kot stranskega intervenienta tudi Zavarovalnico ..., pri kateri ima sklenjeno zavarovalno polico za civilno odgovornost. Vendar zavarovalnica temu ni sledila iz razloga, ker so na podlagi takšne police izključeni zahtevki škod, ki jih povzročijo samovozni delovni stroji, ko so v fazi premikanja.

Pritožbi prvotožene in drugotožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na zmotno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh toženih strank še odgovarja z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) tako krivdno kot tudi objektivno. Po določbi prvega odstavka 131. člena OZ je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Po drugem odstavku 131. člena OZ pa se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede ne krivdo. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo o nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Objektivno odgovorni se svoje objektivne odgovornosti oprosti v primeru višje sile, ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti.

Sodišče prve stopnje je v sporu obravnavalo delovno nesrečo, v kateri se je tožnik dne 17. 7. 2006 poškodoval na delu pri prvotoženi stranki na gradbišču v tunelu. Do nesreče je prišlo takrat, ko se je delovni stroj – bager premaknil in s tem povzročil premik palice za sidranje, ki se je zagozdila na gosenicah in udarila tožnika v desno stran brade. Zaradi posledic poškodbe je tožnik utrpel nematerialno in materialno škodo, ki ju solidarno zahteva od prvotožene stranke, kot svojega delodajalca, in od drugotožene stranke, pri kateri je bil zavarovan delovni stroj na podlagi police iz naslova avtomobilskega zavarovanja št. ... z dne 28. 6. 2006. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so imeli takrat delavci v tunelu zelo malo manevrskega prostora, saj so bili delovni stroji med seboj oddaljeni le pol metra. Tožnik se je bagru približal v času njegovega mirovanja z namenom, da bi odstranil železno palico, torej delovno oviro. S tem ni storil ničesar takšnega, kar ne bi smel, oziroma da bi ravnal v nasprotju s predpisi s področja varnosti pri delu. Upravljalec bagra bi moral vedeti, da ne sme začeti z njegovim premikom, dokler se ne prepriča, da v bližini bagra ne ogroža oseb. V konkretnem primeru ni ravnal tako kot bi moral, zaradi česar je prišlo do poškodovanja tožnika. Zaključilo je, da je za delovno nesrečo in nastalo škodo odgovorna prvotožena stranka kot tožnikov delodajalec iz naslova objektivne odgovornosti, drugotožena stranka pa iz razloga zavarovanja odgovornosti na podlagi sklenjene zavarovalne police. Pritožbeno sodišče se s takšnimi zaključki v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Neutemeljena je pritožba drugotožene stranke, da ne more biti odgovorna za plačilo odškodnine iz naslova zavarovalne police. Iz potrdila o obveznem zavarovanju izhaja, da je bil bager zavarovan na podlagi police za avtomobilsko zavarovanje št. ... z dne 28. 6. 2006 (priloga BII/1). Zavarovalnica na podlagi splošnih pogojev za zavarovanje takšne odgovornosti povrne oškodovancu škodo, ki je posledica uveljavljenih odškodninskih zahtevkih na podlagi civilnega prava in ZOZP, med ostalim tudi v primeru, ko je prišlo do telesne poškodbe osebe, ki je imela opravek z vozilom. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bil v konkretnem primeru bager zavarovan kot vozilo v cestnem prometu, čeprav se kot takšen z gosenicami ne sme premikati po javnih asfaltnih prevoznih poteh, temveč po drugih površinah v okviru dejavnosti, za katere je namenjen. Pri bagru gre sicer za delovno sredstvo, vendar hkrati tudi za vozilo na motorni pogon, ki se premika. Uporaba takšnega sredstva pa ni nujno povezana s premikanjem po javnih površinah, temveč je potrebno izhajati iz njegove funkcionalnosti. V tej zvezi določba 15. člena ZOZP ne predpisuje, da mora biti vozilo v prometu, temveč le v uporabi, kar se ugotovi na podlagi vzročne zveze med povzročitvijo in nastankom škode. Iz teh razlogov je med drugim potrebno šteti uporabo vozila tudi v situaciji, ko je vozilo parkirano(1).

Zato je v konkretnem primeru za presojo vprašanja škodne odgovornosti drugotožene stranke odločilno, da je tožnik utrpel škodo zaradi uporabe bagra kot delovnega in prevoznega sredstva v času premikanja v tunelu, to je na površini, na kateri se je lahko premikal. V kolikor je bil bager zavarovan na podlagi navedene police avtomobilskega zavarovanja, je pri obravnavanju zavarovalne odgovornosti potrebno izhajati iz takšne police. V tej zvezi pa je pomembno, da je bilo drugotoženi stranki ob njeni sklenitvi znano, za kakšno vrsto zavarovanja se je dogovorila s skleniteljem, kar pomeni, da je lahko pričakovala, da se bo pri obravnavanju škodnih primerov izhajalo iz tako sklenjene police. Poleg tega ZOZP v svojih določbah ne navaja avtomobilskega zavarovanja, temveč zgolj pojem zavarovanja odgovornosti, pri čemer za presojo v konkretnem primeru tudi ni zanemarljivo, da navedena polica ne vsebuje nobenih določb, ki bi kakorkoli izključevale kritje za škodo na površinah, kjer se je bager lahko edino premikal. V tej zvezi ni sprejemljivo sklicevanje drugotožene stranke na odločitev v sodbah opr. št. I Cp 1296/2009 in št. P 298/2008, saj gre v teh zadevah za presojo odgovornosti za škodo, povzročene s kamionom oziroma traktorjem, to je z vozili, ki nimata gosenic ter v situaciji, ki je drugačna od obravnavane delovne nesreče. Neutemeljena je pritožba drugotožene stranke, da je potrebno pri odgovornosti za škodo tožnika upoštevati tudi njegovo krivdo oziroma doprinos k nastanku škodnih posledic. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da takrat upravljalec bagra pred njegovim vzratnim premikom ni bil dovolj pazljiv, saj bi moral kakor sam priznava (listovna št. 85) pred premikom pogledati tako levo in desno ter se prepričati, da v bližini ni nikogar posebno ob dejstvu, ker je šlo za gradbišče z malo manevrskega prostora in z delavci, ki so imeli opravka z materialom in utrjevanjem tunela. Kritičnega dne je z bagrom ravnal izkopani material v tunelu in je z njim manevriral tako naprej kot nazaj. Zato bi moral biti v takšnih razmerah, ki so drugačne od dela z bagrom na zunanjih površinah, še toliko bolj previden in računati tudi z nepričakovanim gibanjem delavcev v bližini stroja, v konkretnem primeru v situaciji, ko se je iz stanja njegovega mirovanja odločil, da ga premakne. V zvezi s presojo oškodovančeve vloge pa je potrebno poudariti, da se je tožnik približal bagru v fazi mirovanja z namenom odstranitve ovire, ki bi zaradi utesnjenosti prostora lahko povzročila nepredvidljive hujše posledice. Zato tožniku zaradi takšnega ravnanja ni mogoče očitati nobene kršitve in v tej zvezi sokrivde za nastalo škodo. Iz teh razlogov ni sprejemljivo pritožbeno zavzemanje drugotožene stranke, da je k nastanku delovne nesreče določen delež prispeval tudi tožnik.

Neutemeljena je pritožba tako prvotožene kot drugotožene stranke glede višine tožniku prisojene odškodnine. Sodišče v skladu z določbo 179. člena OZ odloči o povrnitvi nepremoženjske škode oškodovancu kot pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odmeri pravične odškodnine oškodovancu upošteva sodišče namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenih namenom. Sodišče mora pri upoštevanju individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine upoštevati tudi višino odškodnin, ki so bile oškodovancem priznane v podobnih škodnih primerih. Zato mora višino odškodnine presojati glede na druge primere iz sodne prakse tako, da najprej preračuna, koliko povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Sloveniji znašajo posamezne odškodnine. Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku priznalo tožniku zaradi posledic nesreče pri delu dne 17. 7. 2006 tako odškodnino za nepremoženjske škodo iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot odškodnino iz naslova premoženjske škode (prevozi na preglede in v bolnico ter materialni stroški). Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajalo iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki sta ga podala izvedenca dr. A.M. in dr. M.M., ter iz zaslišanja tožnika. V tej zvezi je pravilno ocenilo trajanje pretrpljenih fizičnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja tožnika ter jih pravilno ocenilo od hudih do lažjih ter v tej povezavi nastale nevšečnosti, saj je bil tožnik udeležen številnih pregledov in nenazadnje tudi hospitalizacij tako v času bolniškega staleža kot v nadaljevanju v letu 2008. Na podlagi mnenja izvedencev je ugotovljeno, da tožnik zaradi posledic poškodbe ni zmožen opravljati organiziranega dela in bi najprej potreboval poskus delovne rehabilitacije. S psihiatrične plati njegovo zdravljenje še ni končano. Tožnik se po dogodku ne počuti več sigurnega v svoje zdravje. V tej zvezi je ponovitev psihoze v letu 2008 potrdila njegove strahove, da ne bo več zdrav (listovna št. 126). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšno mnenje izvedencev utemeljuje razloge, da je obravnavana poškodba povzročila pri tožniku trajne posledice, ki se kažejo v njegovih zmanjšanih življenjskih aktivnostih, na katere se je skliceval, pri čemer toženi stranki glede tega nista dokazali nasprotnih dejstev. Tudi sicer toženi stranki na izvedeniško mnenje nista imeli pripomb in tudi nista predlagali neposrednega zaslišanja izvedencev. Zaradi tega kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da tožniku prisojena odškodnina iz naslova nematerialne škode ni pravična, oziroma da mu je odmerjena v previsokem znesku, ne more biti upoštevno. Ne gre prezreti dejstva, da je bil tožnik v času nesreče star 28 let, pri čemer po ugotovitvah izvedencev zaradi nesreče ne bo več zdrav, kar pomeni, da ga bodo njene posledice spremljale do konca življenja. Zato povrnitev prisojene nematerialne škode 29,13 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji, ugotovljenih v času izdaje sodbe, predstavlja pravično denarno odškodnino in s tem zadoščenje tožniku ob prizadeti dobrini (zdravju), ki jo varuje zakon.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno priznalo tožniku tudi zahtevano materialno škodo iz naslova stroškov prevoza za opravljene številne zdravniške preglede in hospitalizacije v zdravstvenih ustanovah. Pritožbeno sodišče je preizkusilo prisojeno odškodnino iz tega naslova v znesku 1.244,10 EUR in ugotovilo, da ustreza podatkom iz predložene zdravniške dokumentacije, ki izkazujejo število opravljenih pregledov in hospitalizacij v času zdravljenja tako v Sloveniji kot v državi, kjer ima tožnik stalno bivališče. Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka. Ugotovilo je, da so ti priznani tožniku v skladu z dejansko potrebnimi opravili zastopanja in veljavno odvetniško tarifo ter pravilno naloženi v plačilo toženima strankama v sorazmerju z višino zahtevkov, s katerimi je tožnik v sporu uspel. Glede na to, da drugotožena stranka v pritožbi opozarja, da je v sporu založila stroške zaradi podaje izvedeniškega mnenja, ki niso upoštevani v njenem uspehu, pritožbeno sodišče na takšno navedbo navaja, da sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 lahko odloči, da delodajalec (v kar se lahko v odškodninskih sporih pri solidarni zavezi šteje tudi zavarovalnico) nosi stroške za izvedbo dokazov tudi v primeru, če delavec v sporu ni v celoti uspel s svojimi zahtevki.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki sta jih poskušali uveljaviti v vloženih pritožbah tako prvotožena kot drugotožena stranka, da ovržeta odločitev v izpodbijanem delu sodbe. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Prvotožena in drugotožena stranka sta v pritožbah (prvotožena stranka tudi v odgovoru na pritožbo) priglasili stroške. Ker v pritožbenem postopku nista bili uspešni, sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Tako komentar ZOZP, Gordana Ristin, GV Ljubljana, leto 1995, stran 85.