Jedro

Sodišče druge stopnje presoja le, ali so razlogi, iz katerih je bil zoper obdolženca pripor odrejen, še podani oziroma ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. S sklepom z dne 30. 1. 2014 je Višje sodišče v Ljubljani, na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep so so obtoženčevi zagovorniki pravočasno, dne 9. 2. 2014 pritožili, kot navajajo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in 201. člena ZKP v zvezi s 372. členom ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in ugotovi, da v navedeni kazenski zadevi ni več podan priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ter pripor zoper obtoženca odpravi oziroma nadomesti s hišnim priporom. V pritožbi navajajo, da je obtoženec med postopkom izkazal kritičnost do svoje odvisnosti od vdihavanja bencina, v času abstinence ne prihaja do odklonskega ravnanja, posledično tako ne obstaja ponovitvena nevarnost. B.1.

3. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je: - bil zoper obtoženca zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj po prvem odstavku 206. člena in po prvem odstavku 123. člena KZ-1 s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 1. 2013 v zvezi s sklepom senata istega sodišča z dne 31. 1. 2013 odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP; - bil pripor iz istega pripornega razloga obtožencu podaljšan ob vložitvi obtožnice na podlagi drugega odstavka 272. člena ZKP (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 3. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9. 4. 2013) in na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 5. 2013, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 7. 2013); - bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10. 9. 2013 obtoženec spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in po prvem odstavku 123. člena KZ-1 ter mu je bila izrečena enotna kazen tri leta zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 28. 1. 2013 dalje; pripor pa je bil iz istega pripornega razloga podaljšan do pravnomočnosti sodbe, - je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 30. 1. 2014 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dejanji opisani pod točko 1 pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter zanj obtožencu določilo kazen dve leti zapora, za tem pa mu izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora, v katero mu je vštelo pripor od 28. 1. 2013 dalje; pritožbo obtoženčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

B.2.

4. Po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP-L, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Glede na tako zakonsko določbo sodišče druge stopnje presoja le, ali so razlogi, iz katerih je bil zoper obdolženca pripor odrejen še podani oziroma ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je razlog za pripor iz tretje točke prvega odstavka 201. člena ZKP (torej iz istega pripornega razloga kot je bil zoper obtoženca pripor dne 30. 1. 2013 odrejen in tekom postopka podaljševan) še podan ter zaključilo, da je pripor neogibno potreben omejevalni ukrep, ki ga glede na vse okoliščine konkretnega primera ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

5. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijanem sklepu, da je zaradi ponovitvene nevarnosti razlog za pripor še vedno podan. Obtoženec je v razmaku pol ure storil dve hudi kaznivi dejanji na škodo dveh oškodovank, pri dejanjih je zoper oškodovanki uporabil precejšnjo fizično silo. Tako ne le teža in način storitve temveč tudi obtoženčeve osebne lastnosti (obtoženčeva zasvojenost z vdihavanjem bencinskih hlapov, njegova nezainteresiranost za zdravljenje te odvisnosti) in obtoženčeva osebnostna motenost (kot je to v izvedenskem mnenju ugotovil izvedenec psihiatrične stroke), v izpodbijanem sklepu ugotovljenega pripornega razloga ponovitvene nevarnosti niso zmanjšali, utemeljenost suma storitve kaznivih dejanj pa je z izrekom obsodilne sodbe prerasla v prepričanje sodišča o obsojenčevi krivdi. Zagovornik v pritožbi zoper sklep ne navaja nobenih novih okoliščin, ki bi lahko zaključek sodišča v izpodbijanem sklepu o še vedno podanem pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti omajale, njegove navedbe o obtoženčevi abstinenci in odločenosti, da v prihodnje ne bo več vdihoval bencina, pa v podatkih spisa nimajo podlage. Zato s temi pritožbenimi navedbami pravilnosti zaključka sodišča v izpodbijanem sklepu o še vedno podanem pripornem razlogu iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ne more omajati.

6. Glede na navedeno in ob ugotovitvi, da zagovornik pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi ni obrazložil, je Vrhovno sodišče pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo.