Jedro

Tožena stranka je oceno dejanskih okoliščin ter razmerja med pričakovanjem tožnika in dejanskim stanjem stvari v izpodbijani odločbi obrazložila na podlagi navedb tožnika v njegovi prošnji in pisni vlogi z dne 20. 10. 2010 ter prilog, ki jih je predložil v postopku po pozivu tožene stranke ter na podlagi tako opravljene ocene ugotovila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Pri tem ni nepomembno tudi dejstvo, da tožnik ni izčrpal pravnih sredstev, ki mu jih zagotavlja pravni red v izvršilnih zadevah, saj zoper sklepa, ki jima tožnik očita pomanjkljivosti, ni vložil pritožbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku zaradi vložitve odškodninske tožbe zoper okrajno sodnico A.A. ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. V obrazložitvi povzema dokumente, ki jih je predložil tožnik, in jih je tožena stranka v postopku vpogledala. Pri tem ugotavlja, da iz predloženih listin izhaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 21. 10. 2009 najprej izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je upnik tožnikovo podjetje B. d.n.o. na kar je isto sodišče na obrazložen ugovor dolžnika razveljavilo sklep o izvršbi s sklepom z dne 20. 11. 2009. V drugem izvršilnem postopku je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 11. 1. 2010 zavrglo pritožbo upnika B. d.n.o. iz formalnih razlogov, ker pritožba ni vsebovala podpisa pritožnika. V obeh primerih je kot sodnica navedena okrajna sodnica A.A. Po presoji tožene stranke vložitev odškodninske tožbe zoper imenovano sodnico ne bi bila razumna in ne bi imela verjetnega izgleda za uspeh v smislu 24. člena ZBPP, kar je eden izmed pogojev, ki se upošteva pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči in ki mora biti izpolnjen, poleg finančnega in premoženjskega, da se brezplačna pravna pomoč odobri. Za sleherno priznanje odškodninske odgovornosti morajo biti hkrati podani vsi elementi, in sicer protipravno ravnanje, nastanek škode in vzročna zveza med takšnim ravnanjem in nastalo škodo, vendar prosilec obstoja teh elementov ni verjetno izkazal: kot upnik je namreč imel v vsakem posameznem izvršilnem postopku na razpolago z zakonom določena pravna sredstva za poplačilo svojih zapadlih terjatev, in sicer je imel pravico do pritožbe zoper oba navedena sklepa, s katerima se očitno ni strinjal. Po presoji tožene stranke tako prosilec, sedaj tožnik, ni verjetno izkazal, da je bilo ravnanje navedene sodnice v obeh primerih izdanih sklepov v izvršilnem postopku protipravno oziroma nezakonito, prav tako pa so tožnikove navedbe o neenakem obravnavanju strank zgolj splošne narave. Četudi je z neugoditvijo predlaganima izvršbama nastala premoženjska škoda tožnikovemu podjetju kot upniku, ki ni bilo poplačano, po presoji tožene stranke to še ne zadošča, da bi bila morebitna odškodninska tožba v pravdnem postopku zoper imenovano sodnico razumna in da bi imela verjetne izglede za uspeh, tako da bi bilo razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tako ni izpolnjen zakonski pogoj iz 24. člena ZBPP, ki mora biti podan hkrati s preostalimi zakonskimi pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči. Zato je tožnikovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP.

Tožnik v tožbi navaja, da je bila njegova prošnja neupravičeno zavrnjena. Ne strinja se z razlogi, ki jih je v obrazložitvi navedla tožena stranka. Dalje navaja, da je nameraval vložiti tožbo zoper sodnico zaradi malomarnega dejanja, zlorabe službenega položaja ter posledično oškodovanje upnika. Sam tožnik ne ve, kako bi odvetnik formiral odškodninsko tožbo, prepričan pa je, da ne more tožena stranka na podlagi njegovih laičnih navedb ugotoviti, da bi bila odškodninska tožba nerazumna. Kot primer nerazumne odločitve navaja zavrženje njegove pritožbe, na kateri ni bilo žiga, bil pa je podpis, medtem ko je dolžnikov ugovor, vložen po pooblaščencu in na pooblastilu ni napisano niti kdo je pooblaščena oseba, niti ni na pooblastilu podpisa in žiga, obravnavan povsem normalno in izpolnjuje vse zahteve ugovora. Tožnik to navaja kot enega od primerov kršitve njegovih pravic. Nadalje navaja, da je dolžnik po istem pooblaščencu podal nelogičen in neobrazložen ugovor, vendar ga je sodnica priznala kot legitimnega, s tem pa je posledično dala izvršbo v pravdo, ki bi jo po tožnikovem mnenju morala kot neutemeljeno in obrazloženo zavreči. Tožnik se nadalje sprašuje, kako je v primeru VL 181840/2009 ista sodnica potrdila pravnomočnost, čeprav je bila pravočasno vložena pritožba, kar se zdi tožniku kot pravnemu laiku nelogično. Prav tako tudi zahteva za plačilo sodne takse za pritožbo, ki je sodnica ni upoštevala, kar vse tožnik sedaj v tožbi opisuje v zvezi s trditvijo tožene stranke, da bi bila odškodninska tožba nerazumna. Meni, da so navedene kršitve razumne tako za vložitev odškodninske tožbe kot tudi za razrešitev sodnice. Tožnik poudarja, da izpolnjuje tudi vse ostale pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči, zato se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter da se mu v ponovljenem postopku določi odvetnik C.C. Hkrati prosi za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov postopka na podlagi podatkov o njegovem premoženjskem stanju na obrazcu ZST-1, ki se že nahaja v predmetnem upravnem spisu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila hkrati s predmetnim upravnim spisom, navaja, da vztraja pri odločitvi, s katero je bila tožnikova prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrnjena, na katero se v celoti sklicuje. Meni, da tožnik v tožbi ne navaja nobenih novih dejstev in ne predlaga novih dokazov, ki bi pripeljali do drugačne odločitve.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi ugotovitve, da ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev, ki morajo biti podani za odobritev brezplačne pravne pomoči. Sodišče se strinja s toženo stranko, da morajo biti za ugoditev prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči kumulativno podani tako finančni oziroma premoženjski pogoji v skladu s 13., 14. in 20. členom ZBPP, kot tudi vsebinski pogoj v smislu določil 24. člena ZBPP, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna. Po določbi 3. odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo tako finančni položaj tožnika, kot tudi drugi pogoji, določeni s tem zakonom, kot je finančni položaj prosilca in njegove družine ter premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov v skladu s 13., 14. in 20. členom ZBPP. Opisana zakonska ureditev pomeni, da za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne zadostuje izpolnjevanje zgolj finančnih oziroma premoženjskih kriterijev po določilih 13., 14. in 20. člena ZBPP, ampak mora biti izpolnjen tudi vsebinski kriterij v smislu 24. člena ZBPP. Iz določil 1. alinee 1. odstavka 24. člena in 2. odstavka 24. člena ZBPP namreč izhaja, da mora pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči pristojni organ upoštevati tudi dejstva in okoliščine o zadevi, v zvezi s katero prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč in da mora ta dejstva in okoliščine presojati prav z vidika in standarda „očitne nerazumnosti“ oziroma dovolj „verjetnih izgledov za uspeh“. Na podlagi 2. odstavka 24. člena ZBPP pristojni organ zavrne prošnjo, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

Tožena stranka je takšno oceno dejanskih okoliščin ter razmerja med pričakovanjem tožnika in dejanskim stanjem stvari v izpodbijani odločbi obrazložila na podlagi navedb tožnika v njegovi prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči in v njegovi pisni vlogi z dne 20. 10. 2010 ter prilog, ki jih je predložil v postopku po pozivu tožene stranke ter na podlagi tako opravljene ocene ugotovila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se strinja z razlogi za to oceno, ki jih tožena stranka navaja v svoji obrazložitvi, pri čemer ni nepomembno tudi, da tožnik ni izčrpal pravnih sredstev, ki mu jih zagotavlja pravni red v izvršilnih zadevah, saj zoper navedena sklepa, ki jima tožnik očita pomanjkljivosti, ni vložil pritožbe. Tožnik pa te ugotovitve tožene stranke v tožbi argumentirano ne izpodbija, ampak le posplošeno očita nerazumnost navedene ocene. Po presoji sodišča so tožnikove navedbe v tožbi preveč posplošene, da bi odtehtale dokazno oceno tožene stranke, ki ji zato sodišče lahko sledi, saj se strinja z razlogi tožene stranke za to oceno in se, da jih ne ponavlja, nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje enega izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, ki morajo biti za odobritev brezplačne pravne pomoči kumulativno podani, je bila po presoji sodišča pravilna tudi odločitev tožene stranke, da tožnikovo prošnjo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi sama izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče ni posebej odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnik na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08) v tem postopku oproščen plačila sodnih taks že na podlagi samega zakona, drugi stroški v tem postopku pa niso nastali.