Jedro

Izpodbijana odločba ni obrazložena v delu, kjer je ugotovljeno, da gozdne infrastrukture za spravilo lesa ni. Tožena stranka je sicer zapisala, da je to zaključila po terenskem ogledu in pregledu gozdarskih evidenc. Toda pri tem se ni opredelila do zatrjevanja tožnika, da pot sicer obstaja, a je potrebna manjše obnove (stanje morebitnih poti).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Zavoda za gozdove številka 322-04-2884-G002/19-2 z dne 12. 12. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

**Uvodno o upravnem postopku**

1. Zavod za gozdove Slovenije (v nadaljevanju: Zavod oziroma tožena stranka) je odobril zahtevo A. A. (v nadaljevanju: predlagatelj) za prevoz gozdnih lesnih sortimentov preko zemljišča, parcelna številka 1237, katastrske občine ... Lastnik tega kmetijskega zemljišča je tožnik. Prevoz je možen od novembra do marca, po končanem spravilu pa je predlagatelj dolžan vzpostaviti prvotno stanje. Terenski ogled in pregled gozdarskih evidenc sta pokazala, da ne obstaja gozdna infrastruktura, ki bi omogočala spravilo lesa.

2. Ministrstvo za za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano okolje in prostor je sledilo presoji Zavoda in pritožbo tožnika zavrnilo.

**Navedbe strank v upravnem sporu**

3. Z opisano odločitvijo se tožnik ni strinjal. Opozoril je, da je les mogoče spraviti po obstoječi poti. To je storil tudi lastnik sosednje parcele. Tako so vozili drva, hlode in steljo prejšnji lastniki zemljišč. Ugotovitev tožene stranke, da druga gozdna infrastruktura ne obstaja, je zato napačna. Tožena stranka se tudi ni opredelila do navedbe, da je spravilo možno ob manjših obnovitvenih posegih kot sta čiščenje in poravnava poti. Končno tudi ni presodila sorazmernosti posega v lastninsko pravico tožnika, niti ni zanj določila odškodnine. Tožnik je predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni in zavrne zahtevo po prevozu; podredno pa, da jo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

4. Tožena stranka se je sklicevala na svoji odločbi, stranka z interesom pa se na tožbo ni odzvala.

**O sojenju po sodnici posameznici**

5. Med drugim odloča sodišče po sodniku posamezniku, če gre za enostavno dejansko in pravno stanje (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-11). Gre za izjemo od kolegialne (senatne) sestave sodišča (prvi odstavek 13. člena ZUS-1); kriterij zanjo pa je pravni standard: enostavno dejansko in pravno stanje.

6. Za rešitev tega upravnega spora je ključno, ali je izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti. To pa, po presoji senata, ni zapleteno pravno in dejansko vprašanje. Sklenil je, da je podana predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 in da o zadevi odloča sodnica posameznica.

**K izreku**

7. Tožba je utemeljena.

8. Če spravila, prevoza ali zložitve gozdnih lesnih sortimentov ni mogoče opraviti drugače ali bi bil drugačen način nesorazmerno dražji, mora lastnik oziroma uporabnik kmetijskega zemljišča dovoliti v nerastni dobi začasen prevoz ali začasno zložitev tujih gozdnih lesnih sortimentov na svojem zemljišču (druga alineja prvega odstavka 26. člena Zakona o gozdovih; v nadaljevanju: GZ2). Če uresničevanja teh pravic ni mogoče doseči sporazumno, izda Zavod na zahtevo stranke o tem odločbo v upravnem postopku. V odločbi se v skladu s predpisi o razlastitvi določi tudi višina odškodnine za začasno uporabljena zemljišča. Zoper del odločbe, s katerim se odloči o pravici do začasnega prevoza ali začasnega odlaganja lesnih sortimentov, je možna pritožba na ministrstvo, pristojno za gozdarstvo. Pritožba zoper ta del odločbe ne zadrži njene izvršitve. Zoper del odločbe, s katerim se odloči o višini odškodnine, ni možna pritožba v upravnem postopku, pač pa lahko vsaka stranka v nadaljnjih 30. dneh zahteva, da o tem odloči sodišče v nepravdnem postopku (drugi odstavek 26. člena GZ).

9. Tožnik je oporekal dovoljenju začasnega spravila gozdnih lesnih sortimentov po njegovem kmetijskem zemljišču. Trdil je, da obstoječa pot potrebuje manjšo obnovo. Toženi stranki je očital, da se do tega ni opredelila in da ni presodila sorazmernosti posega v njegovo lastninsko pravico. Izostala je tudi odločitev o odškodnini.

10. Ugovori tožnika so tehtni. Izpodbijana odločba namreč ni obrazložena v delu, kjer je ugotovljeno, da gozdne infrastrukture za spravilo lesa ni. Tožena stranka je sicer zapisala, da je to zaključila po terenskem ogledu in pregledu gozdarskih evidenc. Toda pri tem se ni opredelila do zatrjevanja tožnika, da pot sicer obstaja, a je potrebna manjše obnove (stanje morebitnih poti). Te pomanjkljivosti tudi ni odpravil pritožbeni organ. Izpodbijana odločba tako ne vsebuje podatkov, ki so bili podlaga sprejeti odločitvi.

11. V luči povedanega je izostala tudi presoja sorazmernosti posega v lastninsko pravico3 tožnika v razmerju do morebitne obnove poti, za katero tožnik trdi, da obstaja.

12. S tem, ko je tožena stranka svojo obrazložitev skrčila na skopo ugotovitev, da gozdna infrastruktura ne obstaja, je kršila 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP4). Sodišče zato ni moglo preveriti ali je bil 26. člen GZ pravilno uporabljen. To pomanjkljivost mora v ponovljenem postopku odpraviti.

13. Na tem mestu sodišče še dodaja, da tožena stranka tudi ni določila odškodnine za začasno uporabljeno kmetijsko zemljišče (drugi odstavek 26. člena GZ). Slednje bo lahko storila v ponovljenem postopku.

14. Tožena stranka ni sledila pravilom postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Ker niso bili izpolnjeni pogoji za spremembo odločbe (prvi odstavek 65. člena ZUS-1),5 jo je sodišče odpravilo (4. in 2. točka prvega odstavka v zvezi s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Na dano pravno mnenje je vezana (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Pri tem je sodišče vzelo v obzir pravilo prve alineje drugega odstavka 59. čelna ZUS-16 in razsodilo brez glavne obravnave. Tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava in posledično ni ugotavljala odločilnih dejstev. Zato bi moralo sodišče, tudi če bi opravilo glavno obravnavo, tožbi ugoditi, odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek. O sporu ne bi moglo vsebinsko odločiti; predpostavke iz prvega odstavka 65. člena oziroma prvega odstavka 7. člena ZUS-1 niso podane. Storjene kršitve ne bi bilo mogoče popraviti in strankam bi nastali le večji stroški.

1 Uradni listi Republike Slovenije številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009. 2 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 30/1993 z dne 10. 6. 1993, 67/2002 z dne 26. 7. 2002, 110/2007 z dne 3. 12. 2007, 106/2010 z dne 27. 12. 2010, 63/2013 z dne 26. 7. 2013, 17/2014 z dne 7. 3. 2014, 24/2015 z dne 10. 4. 2015, 77/2016 z dne 2. 12. 2016 ter odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-53/95 z dne 29. 1. 1998. 3 Opisano upravičenje je po svoji vsebini stvarna pozitivna služnost in kot taka pomeni omejevanje lastninske pravice lastnika oziroma pravice uporabe uporabnika kmetijskega zemljišča. 4 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 80/1999 z dne 1. 10. 1999, 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 52/2002 z dne 14. 6. 2002, 73/2004 z dne 5. 7. 2004, 119/2005 z dne 28. 12. 2005, 126/2007 z dne 31. 12. 2007, 65/2008 z dne 30. 6. 2008, 8/2010 z dne 5. 2. 2010 in 82/2013 z dne 8. 10. 2013). 5 Narava stvari in ugotovljene kršitve ne dopuščajo sojenja v sporu polne jurisdikcije. 6 V pravice stranke z interesom po oceni sodišča ni bilo poseženo, saj bo imela možnost uveljavljanja pravnih sredstev zoper odločitev tožene stranke. Obveznosti obravnave namreč ni, če to opravičujejo okoliščine primera, ki so odvisne od narave spornih vprašanj, o katerih razsodi sodišče. Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 146/2021 z dne 25. 8. 2021, 14. točka in tam naštete odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice.