Jedro

Pri izračunu civilne kazni ni mogoče upoštevati izpolnitvenega zahtevka, ki ga ima prva tožnica kot nosilka moralnih avtorskih pravic do druge tožnice kot nosilke materialnih avtorskih pravic, pač pa izpolnitveni zahtevek, ki ga ima tožeča stranka kot nosilka avtorskih pravic do tožene stranke kot kršiteljice teh pravic. Niti 168. člen ZASP niti komentar tega člena pa tudi nobeno drugo določilo ZASP ne daje podlage za zahtevek na plačilo civilne kazni od tistih izvodov, ki jih imetnik avtorskih pravic sam proda.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani V. in X. točki izreka potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 872,86 EUR, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da I. in II. točka izreka prvostopenjske odločbe predstavljata sklepa, ki sta s pretekom pritožbenega roka postala pravnomočna. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prva tožnica imetnica avtorske pravice na učnem pripomočku „B. L.“, izdanem leta 1995 in 2002, druga tožnica pa imetnica materialnih avtorskih pravic izdaje učila v slovenskem in tujih jezikih, pravice neomejenega distribuiranja učila in pravice do ponatisa tega učila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnicama solidarno plača civilno kazen v znesku 27.698,16 EUR s pripadki (IV. točka izreka), višji primarni zahtevek (na plačilo 282,082,80 EUR s pripadki) pa je zavrnilo (V. točka izreka). Med drugim je toženi stranki prepovedalo izdelavo, trženje, ponujanje in prodajo svojega izdelka „B. L.“ oziroma drugih izdelkov, ki bi delno ali v celoti posnemali barvno shemo v učilu prve tožnice (VI. Izreka). Odredilo je uničenje vseh „B. L.“, ki jih je izdelovala tožena stranka (VIII. točka izreka), v preostalem pa tožbeni zahtevek zavrnilo (VII. in IX. točka izreka). Hkrati je odločilo, da morata tožnici solidarno povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 10.845,75 EUR s pripadki (X. točka izreka).

Povzetek obrazložitve posameznih delov izpodbijane sodbe - Sodišče prve stopnje je presodilo, da je učilo „B. L.“ prve tožnice avtorsko delo zaradi razporeditve posameznih barv v barvno shemo, ki ne predstavlja le povzetka „že znanega ali nečesa danega samega po sebi“ in ne predstavlja „naključne razporeditve“, ampak predstavlja „individualno stvaritev kot rezultat izkušenj in znanj prve tožnice s področja likovne pedagogike“ (obrazložitev III. točke izreka).

- Odločitev o višini civilne kazni je sodišče prve stopnje obrazložilo s sklicevanjem na založniško pogodbo, ki sta jo 17. 6. 2002 sklenili tožnici (4. točka obrazložitve). Upoštevajoč dogovorjeno ceno v tej pogodbi za „U.“ avtorsko delo prve tožnice za posamezno obdobje od leta 2003 do leta 2006, je tožnicama prisodilo civilno kazen od tistega števila izvodov „U.“ prve tožnice, ki jih je v tem času prodala druga tožnica (obrazložitev V. točke izreka).

- Odločitev o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje obrazložilo z ugotovitvijo, da je v tej pravdi tožeča stranka uspela z 9 % svojega tožbenega zahtevka, tožena stranka pa z 91 %. Zato je v tem razmerju presojalo upravičenost pravdnih strank do povrnitve svojih pravdnih stroškov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (22 stran) je vsako posamezno pravdno dejanje stroškovno ocenilo. Presodilo je, da so tožeči stranki nastali stroški v višini 13.953,48 EUR, toženi pa v višini 13.298,40 EUR. Glede na uspeh v pravdi pa je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 10.845,75 EUR s pripadki.

Pritožba

2. Proti (1) zavrnilnemu delu sodbe iz V. točke izreka in sicer le za znesek 40.366,32 EUR in proti (2) odločitvi o pravdnih stroških iz X. točke izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe v V. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži v plačilo še znesek 40.366,32 EUR s pripadki, v X. točki izreka pa tako, da se toženi stranki naloži v plačilo 6.377,46 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

3. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni vložila pritožbe. Zato je sodba s potekom pritožbenega roka v ugotovitvenem in dajatvenem delu (III., IV., VI., VII. točka izreka) in v tistem delu stroškovne odločitve iz X. točke izreka, ki za toženo stranko ni ugoden, postala pravnomočna.

Odgovor na pritožbo

4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Pritožba ni utemeljena

5. Iz določila tretjega odstavka 168. člena ZASP, ki ga v izpodbijani sodbi citira tudi sodišče prve stopnje (21. in 33. točka obrazložitve) izhaja, da ima upravičenec pravico do civilne kazni, če je prišlo do kršitve njegove avtorske pravice iz malomarnosti ali namenoma. Zakon torej daje upravičencu pravico uveljavljati civilno kazen za tiste primerke avtorskega dela, ki pomenijo kršitev avtorskega dela. Za tiste, ki predstavljajo zakonito uporabo avtorskega dela, pa ne. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je toženi stranki naložilo v plačilo civilno kazen za tiste izvode „B. L.“, ki predstavljajo avtorsko delo prve tožnice, v obdobju od leta 2003 do 2006 pa jih je prodala druga tožnica (34. in 35. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zmotno uporabilo materialno pravo. S tem, da je druga tožnica prodajala avtorsko delo prve tožnice, tožena stranka ni kršila njenih avtorskih pravic.

6. Pritožbeno stališče, da bi za pravilen izračun civilne kazni sodišče prve stopnje moralo upoštevati ne le (1) število tistih izvodov, ki jih je v posameznem letu prodala tožeča stranka sama, ampak tudi (2) število kršitvenih izvodov, ki jih je prodala tožena stranka, je le deloma pravilno in sicer v drugem delu teh izvajanj, v prvem pa ne. Prav imata sicer pritožnika, ki ob sklicevanju na komentar ZASP (GV Založba, 1997, stran 389) zatrjujeta, da je osnova za izračun civilne kazni po 168. členu ZASP izpolnitveni (poplačilni) zahtevek imetnika avtorske pravice, kot bi veljal, če ne bi bilo kršitve. Vendar pa pritožnika ta komentar zmotno razumeta. Pri izračunu civilne kazni ni mogoče upoštevati izpolnitvenega zahtevka, ki ga ima prva tožnica kot nosilka moralnih avtorskih pravic do druge tožnice kot nosilke materialnih avtorskih pravic, pač pa izpolnitveni zahtevek, ki ga ima tožeča stranka kot nosilka avtorskih pravic do tožene stranke kot kršiteljice teh pravic. Niti 168. člen ZASP niti komentar tega člena pa tudi nobeno drugo določilo ZASP ne daje podlage za zahtevek na plačilo civilne kazni od tistih izvodov, ki jih imetnik avtorskih pravic sam proda. Kršitelj lahko odgovarja le za svoje kršitve. To je temeljno pravilo odškodninskega prava. Pa tudi iz ZASP ne izhaja kaj drugega. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo civilne kazni, je le sledilo v tem delu nesklepčni tožbi tožeče stranke. Ta je namreč utemeljevala zahtevek na plačilo civilne kazni na tistih izvodih „B. L.“ (avtorsko delo prve tožnice), ki jih je prodala druga tožeča stranka. Ker pa je zahtevek iz nesklepčne tožbe neutemeljen, pritožnik z nobeno od pritožbenih navedb ne more doseči drugačne odločitve. Zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na nobeno od pritožbenih navedb, s katerimi se tožeča stranka trudi doseči priznanje višje civilne kazni (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala plačila civilne kazni tudi od tistih izvodov „B. L.“, ki jih je prodala tožena stranka, ki torej po njenem predstavljajo kršitev zatrjevane avtorske pravice. To je storila šele v pritožbi. Navedla je, da „v konkretnem primeru način izračuna osnove za civilno kazen, ki ga zagovarja tožeča stranka v tej pritožbi, temelji na konkretnih in med strankama nespornih podatkih o dejanski prodaji pravdnih strank in ne gre za nek hipotetičen ali verjetnostni izračun“ (II. 1. točka pritožbenih navedb). Pravilen izračun osnove za civilno kazen po njenem izhaja iz „Poročila o prodanih izvodih“ (B10), ki ga je tožena stranka priložila prvi pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2009 (list. št. 63-75) in iz katere izhaja, da je leta 2003 prodala 723 izvodov, leta 2004 1289, leta 2005 1670 izvodov in leta 2006 1631 izvodov spornega izdelka (skupno 5313). V pritožbi zatrjuje, da ji tudi od teh izvodov pripada civilna kazen.

8. Pritožnica torej ne zatrjuje, da je tudi od kršitvenih izvodov, ki jih je prodala tožena stranka, med postopkom pred sodiščem prve stopnje zahtevala plačilo civilne kazni. Med pravdo je zahtevala plačilo civilne kazni le od izvodov, ki jih je prodala druga tožeča stranka. Šele v pritožbi se (sicer v okviru iste višine tožbenega zahtevka na plačilo civilne kazni) poteguje za to, da se ji prizna tudi civilna kazen za tiste izvode „B. L.“, ki jih je prodala tožena stranka in po njenem kršijo avtorsko pravico tožeče stranke. Pritožuje se torej na delno zavrnitev tožbenega zahtevka, ki ga med postopkom na sodišču prve stopnje sploh postavila ni. Ker pa ZPP v pritožbenem postopku ne predvideva spremembe tožbe, saj o utemeljenosti tožbenega zahtevka prvič odloča sodišče prve stopnje, pritožba v tem delu že zato ni utemeljena.

K odločitvi o pritožbi na pravdne stroške

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka niti ob vložitvi tožbe niti ob vložitvi vloge, s katero je spremenila tožbo (list. št. 65-75) za nobenega od zahtevkov ni navedla vrednosti spornega predmeta. Ravnala bi skladno z zakonom, če bi to storila (primerjaj 41. člen ZPP). Kot vrednost spornega predmeta je navedla le vrednost denarnega zahtevka. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pravdne stroške pravdnih strank odmerjalo od uspeha pravdnih strank z denarnim zahtevkom. Da bi tega ne storilo korektno, pa iz pritožbe ne izhaja. Zato pritožba ni utemeljena.

K odločitvi o pritožbi na splošno

10. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo, vendar je to storilo le v breme tožene stranke, ki se ni pritožila. Ker pa ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenih uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

12. Ker pa je tožena stranka konstruktivno odgovorila na pritožbo, saj je opozorila na nesklepčnost tožbe, je pritožbeno sodišče to vlogo štelo kot potrebno vlogo. Zato je odločilo, da ji mora tožeča stranka povrniti njene pravdne stroške. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo na 872,86 EUR. Pri tem na odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo odpade 516,37 EUR (1125 točk x 0,459 EUR), upoštevajoč 22 % DDV pa 629,98 EUR, na plačano sodno takso in odgovor na pritožbo pa 242,88 EUR.