Jedro

S pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero so bili podredni toženci oproščeni obtožb storitve kaznivih dejanj krive ovadbe, ni bilo rešeno predhodno vprašanje v tej zadevi. Ravnanje pri vlaganju kazenske ovadbe, ki lahko vzpostavi odškodninsko obveznost, ni protipravno le v primeru storitve kaznivega dejanja krive ovadbe, pač pa tudi v vseh drugih primerih, ko gre za (namerno) zlorabo tega instituta (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 850/2008 z dne 26. 8. 2010) kot tudi v primerih, ko nasprotuje običajni metodi dela ter službenim pravilom in standardom, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče. Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je bilo o (proti)pravnosti ravnanj tožencev pri vložitvi kazenskih ovadb zoper tožnika že odločeno s pravnomočno oprostilno sodbo kazenskega sodišča. Za odločitev o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode, ki je posledica njegovega neimenovanja na funkcijo državnega sekretarja, je namreč ključno, da minister oziroma vlada prosto izbirajo kandidata za državnega sekretarja (prim. tedaj veljavni prvi odstavek 19. člena Zakona o vladi) in da bi zato lahko minister predlog za imenovanje tožnika za državnega sekretarja umaknil brez razloga. Tudi če bi bile ovadbe zoper tožnika zavržene že pred odločanjem ministra o kandidatu za to funkcijo (kot tudi če sploh ne bi bile vložene), to še ne bi zagotovilo tožniku imenovanja na želeno funkcijo. Zato po presoji revizijskega sodišča ni pravnorelevantne vzročne zveze med okoliščino, da v decembru 2000 o ovadbah zoper tožnika še ni bilo odločeno ter neimenovanjem tožnika na mesto državnega sekretarja.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zahtevkih proti podrednim tožencem za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti podrednim tožencem njihove revizijske stroške v znesku 1.004,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je Republika Slovenija dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 95.142,71 EUR z zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da so toženci A. A., B. B. in C. C. dolžni tožniku plačati odškodnino v znesku 95.142,71 EUR z zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti tožencem odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zavrnilo je predlog tožnika in podrednih tožencev za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi kršitev ustavnih pravic po 22. in 25. členu Ustave RS. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi, pri čemer so stroški revizije nadaljnji stroški postopka, ki naj mu jih povrnejo toženci. Trdi, da je odločitev pritožbenega sodišča očitno napačna in samovoljna. Pritožbeno sodišče je izpostavilo le tiste dele pritožbe, ki jih je potrebovalo za njeno zavrnitev, druge pritožbene argumente pa je izpustilo. Poudarja, da so toženkini zaposleni pri pripravi in vlaganju ovadb zoper njega delali v nasprotju z Navodilom o postopkih pri sprejemanju in evidentiranju kaznivih dejanj, izpolnjevanju obrazcev ter obveščanju o kaznivih dejanjih in osumljenih osebah (v nadaljevanju Navodilo) in v nasprotju z Začasnim navodilom o notranji zaščiti. Ovadb, ki so jih vložili podredni toženci, ni podpisal njihov predstojnik. Prvostopenjsko sodišče je tožencem nedopustno pomagalo z razlogi, zaradi katerih je kazensko sodišče presodilo, da ugotovljena protipravnost ne predstavlja podlage za obsodbo za krivo ovadbo. Pritožbeno sodišče o razlogih prvostopenjske sodbe, da ne gre za protipravnost, ni navedlo ničesar oziroma je namesto tega iznašlo dva nova, a nepravilna razloga, o katerih se ni bilo mogoče prej opredeliti. Prvi razlog predstavlja zaključek pritožbenega sodišča, da ravnanje v nasprotju s predpisi še ne predstavlja protipravnega ravnanja, ker lahko po 146. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 do 66/00, v nadaljevanju ZKP) vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Sprašuje, kje so določeni kriteriji, po katerih se ravnanje v nasprotju s predpisi obravnava kot protipravno oziroma še ne protipravno. Drugi razlog kaže, da pritožbeno sodišče zadeve ne razume. Okoliščina, da so bili podredni toženci oproščeni storitve kaznivega dejanja krive ovadbe, ni povezana z očitkom o protipravnosti sestave in vložitve ovadbe v nasprotju s predpisi. Tudi če zoper njih ne bi bili vodeni kazenski postopki, bi še vedno bila izkazana protipravnost njihovega ravnanja pri sestavi in vložitvi ovadb. Zato je protispisno in v nasprotju z materialnim pravom sklicevanje pritožbenega sodišča na kazenski postopek, ki naj bi rešil predhodno vprašanje v tej zadevi. Ta zlasti ni povezan z ugotavljanjem morebitne odgovornosti za ekscesno ravnanje tožencev. Da bi se toženka rešila svoje odgovornosti, bi moralo sodišče ugotoviti, ali je bilo protipravno ravnanje podredno toženih eksces. Ker tega ni ugotavljalo in se o tem ni opredelilo, se o podrednem zahtevku še ne da odločiti. Nadalje trdi, da sta oddaji P. z dne 6. 7. 1999 in 7. 7. 1999 ključni, ker iz njiju izhaja, da niti sam niti služba policije za stike z javnostmi v javnost nista posredovala podatkov in izjav. Čeprav je jasno, da je javnost obvestil nekdo iz Ministrstva za notranje zadeve v nasprotju s predpisi, se sodišči o tem nista opredelili. Prva uradna objava je bila 30. 7. 1999, obveščanje izven uradnih objav pa je protipravno ravnanje. Ni jasno, zakaj po mnenju sodišča iz teh oddaj ne izhaja protipravnost. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo niti do pritožbenih navedb o viru za članek novinarja H., čeprav iz kazenskega spisa izhaja, da gre za dva vira. Ni jasno, zakaj sodišče dodaja, da je bil sam vir tega članka, čeprav iz zapisnika z dne 26. 5. 2003 v kazenskem postopku izhaja, da je bila vir oseba iz Ministrstva za notranje zadeve, sam pa je novinarju njene navedbe le potrdil. Nadalje napada zaključek sodišč, da ne gre za protipraven poseg v njegove osebnostne pravice, ker se članki nanašajo na njegovo delo direktorja, ki je izpostavljeno kritiki. Po mnenju sodišča gre tako za dopustno kritiko, tudi če so zaposleni medije obveščali izven uradnih objav in bistveno širše od vsebine uradne objave. Poudarja, da kritike ne gre enačiti z očitki storitve kaznivih dejanj ter diskreditacijami posameznih javnih oseb. Sklicuje se na 17. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in zaključuje, da je za odločanje v tej zadevi osnovno, kako je potrebno ravnati in kaj je kritika. Meni, da izpodbijani sodbi pristransko obravnavata potrebno in dolžno ravnanje državnih uslužbencev – policistov in državnega tožilstva. Delovanje tožilstva v nasprotju s predpisi je pritožbeno sodišče opravičilo s sklicevanjem na sodbo prvostopenjskega sodišča. Čeprav je prvostopenjsko sodišče kot nepotrebnega zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožilca, ki bi povedal, zakaj je prišlo do protipravnosti, pritožbeno sodišče o tem pritožbenem razlogu ni odločilo. Napačno uporabo tedaj še neveljavne določbe 69.a člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl., v nadaljevanju ZDT) je nepravilno in očitno pristransko saniralo z navedbo novega razloga – da ta nepravilnost prvostopenjskega sodišča ni odločilna, ker tožnik ni zatrjeval, da je minister vpogledal v spis oziroma v vpisnik tožilstva. Ta zaključek pa je v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu in izvajanimi dokazi. V pritožbi je izrecno poudaril, da vpogled v poročilo za konkreten primer ni relevanten, saj s podatkom o tem, ali je neka ovadba na določen dan že zavržena ali ne, razpolaga le tožilstvo. Ta podatek je lahko bil ministru posredovan le s strani tožilstva, kar je v nasprotju s predpisi. Sklicevanje na poročilo o opravljenem nadzoru in na 15. člen Začasnega navodila o notranji zaščiti je glede na navedeno brez povezave z zadevo. Ministru pa je bilo protipravno posredovano tudi to poročilo, saj sam tedaj ni bil več zaposlen v policiji. Meni, da delovanje predstavnikov države, vključno s takratnim generalnim direktorjem policije, kaže na politično in podtalno delovanje. Sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-238/99 z dne 9. 11. 2000 še opozarja, da je na področju varovanja človekovega osebnega dostojanstva, osebnostnih pravic, njegove zasebnosti in varnosti prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem. Toženka nanjo ni odgovorila, podredni toženci pa v odgovoru predlagajo zavrnitev revizije in priglašajo revizijske stroške.

5. Revizija deloma ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08), se v tej zadevi glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona uporabljajo določbe ZPP v dotlej veljavnem besedilu.

7. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (sedaj evrsko protivrednost) 1,000.000 SIT. Ker imajo zahtevki za odškodnino za nepremoženjsko škodo in zahtevki za odškodnino za premoženjsko škodo različno podlago, je treba dovoljenost revizije proti odločitvam o njih presojati po vrednosti vsakega od njih (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tožnik je od toženke zahteval plačilo 19,800.000 SIT odškodnine za premoženjsko škodo ter 3,000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tudi od treh podredno toženih je zahteval poleg odškodnine za premoženjsko škodo plačilo 3,000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, vendar od njih ni zahteval solidarnega plačila tega zneska. Ob upoštevanju, da tožnik uveljavlja plačilo denarnih obveznosti, ki so deljive in ki se v primerih, ko ni določena drugačna delitev, delijo na enake dele (prvi in drugi odstavek 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), znaša vrednost posameznega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo do vsakega podrednega toženca 1,000.000 SIT. Ker vrednost odločitve o zavrnitvi takega zahtevka ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija proti njej ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: da so proti tožniku dne 28. 10. 1999 Uprava kriminalistične službe Ministrstva za notranje zadeve ter dne 17. 9., 5. 10. in 6. 10. 1999 podredni toženci, zaposleni kot inšpektorji za posebne naloge na Policijski upravi Kranj, vložili kazenske ovadbe zaradi suma storitve kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja, da ovadbe, ki so jih vložili podredni toženci, niso bile sestavljene v skladu z Navodilom, saj niso bile dane v pregled in podpis ovadenemu tožniku kot predstojniku enote, da zoper podredne tožence zaradi podanih kazenskih ovadb ni bil sprožen disciplinski postopek, kazenski postopek, ki ga je proti njim sprožil tožnik zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe, pa je bil zaključen z oprostilno sodbo, da je o očitkih tožniku v medijih 8. 7. 1999 prvi pisal novinar H. v članku „Direktor na dopustu, njegovi delavci pa ga „žagajo“, da je bil vir informacij za ta članek tožnik, ki je pred njegovo objavo novinarju postregel z informacijami o dogajanju na Policijski upravi Kranj, da je tožnik tudi kasneje sam podajal izjave za medije in komentiral ovadbe, vložene zoper njega, da je tedanji minister, prisojen za notranje zadeve, v decembru 2000 tožnika predlagal v imenovanje na mesto državnega sekretarja, vendar je ta predlog umaknil, ko je izvedel, da o ovadbah proti tožniku še ni odločeno, da je državni tožilec 13. 2. 2001 ovadbe zoper tožnika zavrgel. 9. Revizijsko sodišče zavrača vse revizijske očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in o kršitvah tožnikovih ustavnih pravic. Po oceni revizijskega sodišča vsebuje sodba pritožbenega sodišča zadostne, jasne in medsebojno skladne razloge o vseh pravnopomembnih pritožbenih očitkih.

10. Revizijsko sodišče pritrjuje tožnikovemu stališču v reviziji, da s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero so bili podredni toženci oproščeni obtožb storitve kaznivih dejanj krive ovadbe, ni bilo rešeno predhodno vprašanje v tej zadevi. Ravnanje pri vlaganju kazenske ovadbe, ki lahko vzpostavi odškodninsko obveznost, ni protipravno le v primeru storitve kaznivega dejanja krive ovadbe, pač pa tudi v vseh drugih primerih, ko gre za (namerno) zlorabo tega instituta (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 850/2008 z dne 26. 8. 2010) kot tudi v primerih, ko nasprotuje običajni metodi dela ter službenim pravilom in standardom, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče. Na drugi strani je treba upoštevati, da okoliščina, da so bile ovadbe zoper tožnika nazadnje zavržene, sama po sebi ne izkazuje protipravnega ravnanja tožencev.

11. Odločanje sodišča v tej pravdni zadevi o tožnikovem odškodninskem zahtevku in kazenskega sodišča o obtožbi zoper tožence zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe temelji na istem dejanskem stanju. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (14. člen ZPP). Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je bilo o (proti)pravnosti ravnanj tožencev pri vložitvi kazenskih ovadb zoper tožnika že odločeno s pravnomočno oprostilno sodbo kazenskega sodišča. To pomeni, da bi moralo sodišče v pravdnem postopku samo ugotavljati, ali so toženci ravnali protipravno. Vendar pa po presoji revizijskega sodišča tožnik ni navedel zadostnih dejstev za tak zaključek. Iz njegove trditvene podlage ni mogoče razbrati niti, katera dejanja so mu toženci očitali, niti katere okoliščine naj bi potrjevale, da so toženci vedeli ali morali in mogli vedeti, da dejanj ni storil oziroma da dejanja niso kazniva dejanja. Na trditve, da je bila vložitev ovadb zoper njega protipravna že zaradi ugotovitev strokovnega nadzora na Policijski upravi Kranj, sta mu že sodišči pravilno odgovorili, da je odločitev, ali predstavljajo očitana mu dejanja kazniva dejanja, le v pristojnosti tožilstev oziroma sodišč. Poleg tega sta sodišči ugotovili, da podredni toženci niso bili seznanjeni z ugotovitvami izrednega nadzora. Tožnik v reviziji neuspešno sprevrača pomen okoliščine, da mu toženci ovadb niso predložili v pregled in podpis kot predstojniku enote. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji sodišč, da Navodilo ni predpisovalo ravnanja tožencev v konkretni zadevi, saj ni določalo, komu morajo policisti dati v podpis ovadbe, vložene proti predstojniku enote. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da zaradi tega ravnanje tožencev ni bilo protipravno, zato tožnik v reviziji zavajajoče prikazuje, da je ugotovilo njihovo protipravno ravnanje, hkrati pa je protipravnost njihovega ravnanja izključilo. Okoliščina, da ravnanje tožencev ni bilo predpisano v navedenem Navodilu, ne pomeni, da kazenske ovadbe proti predstojniku enote ni bilo mogoče vložiti, pač pa da je treba pri tem upoštevati zakonske določbe. Pritožbeno sodišče se je zato pravilno oprlo na 146. člen ZKP, po katerem lahko vsakdo naznani kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ravnanje tožencev ni bilo v nasprotju niti s prvim odstavkom 147. člen ZKP, ki glede postopka vlaganja ovadb določa le, da se ovadba poda pristojnemu državnemu tožilcu pisno ali ustno. Tožnik se v reviziji neuspešno sklicuje še na Začasna navodila o notranji zaščiti. Teh navodil ni v spisu, niti niso bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije. Zato jih revizijsko sodišče ni moglo upoštevati (prim. 154. člen Ustave RS). Tožnik v reviziji tudi zmotno zatrjuje, da sta sodišči napačno odločili o podrednem zahtevku, ker bi morali ugotavljati, ali je bilo ravnanje tožencev eksces oziroma ravnanje, za katerega toženka kot delodajalka ne odgovarja. Tudi za zavrnitev tega zahtevka je namreč ključen in zadosten zaključek, da ravnanje podredno toženih ni bilo protipravno. To pravilno materialnopravno stališče sodišč pa tožnik v reviziji neutemeljeno napada z očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka.

12. Po trditvah tožnika je o dogajanju na Policijski upravi Kranj prvi objavil članek novinar H. v D. dne 8. 7. 1999. Po ugotovitvah sodišč je bil vir za navedeni članek prav tožnik. Tožnik v reviziji neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišč glede te ugotovitve. Ker novinar H. ob zaslišanju v tej pravdni zadevi ni hotel izdati vira za članek v D. z dne 8. 7. 1999, sta sodišči njegovo izpoved ustrezno povezali z njegovo izpovedjo v kazenskem postopku, kjer je potrdil, da je bil vir za članek z dne 8. 7. 1999 tudi tožnik. Z zatrjevanji, da je ta novinar v kazenski zadevi izpovedal, da je informacije najprej dobil od osebe, zaposlene na Ministrstvu za notranje zadeve, tožnik pa mu je informacije le potrdil, tožnik samo potrjuje, da je bil vir za članek z dne 8. 7. 1999. Ob tem ni bistveno, ali je bil poleg njega še kdo drug vir za ta članek, zato tožnik pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede dveh virov za navedeni članek.

13. Zavajajoči so revizijski očitki, da se sodišči nista opredelili do vsebine oddaj P. z dne 6. 7. in 7. 7. 1999, saj sta zaključili, da vsebina teh oddaj ne omogoča zaključka o protipravni seznanitvi medijev z dogajanji na Policijski upravi Kranj. Ob tem ne gre prezreti, da je tožnik zatrjeval, da za objave pred 8. 7. 1999 ni vedel in da posledično na njih ni utemeljeval svojega zahtevka. Če za te objave ni vedel, ne morejo vzdržati niti njegova zatrjevanja, da se je na novinarje obrnil zaradi predhodno objavljenih podatkov o dogajanju na Policijski upravi Kranj. Upoštevaje, da je bil tožnik vir za članek z dne 8. 7. 1999 in da se je torej pred uradno tiskovno konferenco 30. 7. 1999 na medije obrnil tudi sam, neutemeljeno zatrjuje, da so pred tem lahko le drugi toženkini uslužbenci protipravno obveščali javnost. Sodiščema tudi brezpredmetno očita zmotno uporabo materialnega prava pri zaključku, da je šlo za dopustno kritiko njegovega dela. V tej zadevi je postranskega pomena, kakšen status je imel tožnik kot javna oseba oziroma kakšne posege v zasebnost je bil dolžan trpeti, saj je v njeno razkrivanje s seznanjanjem medijev pristal sam.

14. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji sodišč prve in druge stopnje, da ni izkazano protipravno ravnanje tožilstva pri postopanju z ovadbami zoper tožnika, ne protipravno ravnanje toženkinih uslužbencev, ki naj bi o tožniku očitanih dejanjih seznanili tedanjega ministra, pristojnega za notranje zadeve. Tožnik protipravnost ravnanja pri seznanitvi ministra, da o ovadbah zoper njega decembra 2000 še ni bilo odločeno, v reviziji utemeljuje z zatrjevanjem, da je s tem podatkom razpolagalo le tožilstvo in da je lahko ta podatek minister pridobil le od tožilstva, kar je v nasprotju s tedaj veljavnim ZDT. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so te revizijske trditve zmotne. Po prvem odstavku 161. člena ZKP je moralo tožilstvo o zavrženju ovadbe obvestiti tudi organ za notranje zadeve, če je ta dal ovadbo. Ker je ovadbo zoper tožnika vložila tudi Uprava kriminalistične službe Ministrstva za notranje zadeve, je bilo tožilstvo dolžno o zavrženju ovadbe obvestiti tudi njo. Decembra 2000 je bilo tako tudi Upravi kriminalistične službe znano, da ovadba proti tožniku (še) ni zavržena. Od nje pa je minister, pristojen za notranje zadeve, lahko pridobil podatek o tem, ali je bila ovadba zavržena. Po tretjem odstavku 56. člena tedaj veljavnega Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 do 66/98, v nadaljevanju ZPol) je bil prav minister tisti, ki je lahko v utemeljenem primeru ali na zahtevo pristojnih organov razrešil policista varovanja državne, uradne ali druge tajnosti. V zvezi s tem ne gre prezreti še določbe v prvi alineji 63. člena ZPol, po kateri so se podatki v evidenci ovadenih oseb in kaznivih dejanj hranili do izbrisa obsodbe ali kazni, če te ni bilo, pa do zastaranja pregona. Upoštevaje navedeno revizijsko sodišče sprejema zaključek sodišč, da minister ni bil protipravno seznanjen s podatkom o tem, da ovadbe zoper tožnika niso bile zavržene. Pri tem ni pomembno, da je bil minister seznanjen tudi s poročilom o notranjem nadzoru, ki je bil na Policijski upravi Kranj opravljen pred vložitvijo ovadb zoper tožnika in ki zato ni mogel nuditi podatka o stanju odločanja o ovadbah, vloženih zoper tožnika. Brezpredmetno in nerazumljivo je tudi izpodbijanje pravilnega zaključka sodišč, da tožnik ni zatrjeval, da je minister vpogledal v tožilski spis ali vpisnik o teh ovadbah.

15. V zvezi s presojo protipravnosti ravnanja toženkinih zaposlenih revizijsko sodišče še poudarja, da je tudi po vložitvi kazenskih ovadb zoper tožnika slednjega v enaki meri kot prej ščitila domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS (prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995). Protipravnosti ravnanja ministra, ki je predlog za imenovanje tožnika na mesto državnega sekretarja umaknil prav zaradi ovadb, ki so bile vložene zoper njega, tožnik neposredno niti ne očita. To na odločitev v tej zadevi tudi ne bi moglo vplivati. Za odločitev o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode, ki je posledica njegovega neimenovanja na funkcijo državnega sekretarja, je namreč ključno, da minister oziroma vlada prosto izbirajo kandidata za državnega sekretarja (prim. tedaj veljavni prvi odstavek 19. člena Zakona o vladi, Uradni list RS, št. 4/93 do 23/99) in da bi zato lahko minister predlog za imenovanje tožnika za državnega sekretarja umaknil brez razloga. Tudi če bi bile ovadbe zoper tožnika zavržene že pred odločanjem ministra o kandidatu za to funkcijo (kot tudi če sploh ne bi bile vložene), to še ne bi zagotovilo tožniku imenovanja na želeno funkcijo. Zato po presoji revizijskega sodišča ni pravnorelevantne vzročne zveze med okoliščino, da v decembru 2000 o ovadbah zoper tožnika še ni bilo odločeno ter neimenovanjem tožnika na mesto državnega sekretarja. Že iz tega razloga tožnik svoj zahtevek zmotno utemeljuje tudi na ravnanju tožilstva, ki naj bi po njegovih trditvah o ovadbah odločalo predlogo. Posledično so neutemeljeni njegovi revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka pri presoji protipravnosti ravnanja tožilstva.

16. Ker je odločitev sodišč o zavrnitvi tožnikovih zahtevkov pravilna, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v dovoljenem delu zavrnilo.

17. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da mora podrednim tožencem povrniti njihove revizijske stroške. Za sestavo odgovora na revizijo jim je od zahtevanih 3000 točk priznalo 1800 točk, pri čemer je upoštevalo, da je revizija dovoljena (in s tem odgovor nanjo potreben) le proti odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 82.623,93 EUR. Skupaj z 28 točkami materialnih stroškov ter 20% DDV na odvetniške storitve (360 točk) je podrednim tožencem priznalo skupaj 2188 točk oziroma 1.004,29 EUR. Ta znesek mora tožnik podrednim tožencem plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.