Jedro

Sodišče bi moralo dokazno oceniti vse izvedene dokaze, tako neposredne kot tudi posredne, saj je tudi na podlagi posrednih dokazov mogoče ugotoviti odločilna dejstva. Čeprav mogoče kak dokaz sam zase nima zadostne dokazne moči, pa se na podlagi tudi drugih izvedenih dokazov lahko ugotovi, da ti potrjujejo trditve stranke. Zato mora sodišče dosledno uporabiti določbo 8. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, in se - razveljavita izpodbijana sodba in sklep z dne 27. 5. 2020 ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

- spremeni sklep z dne 11. 6. 2020 tako, da se ugovoru tožnika ugodi in se plačilni nalog z dne 2. 6. 2020 razveljavi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da toženka tožniku v roku 8 dni plača neto znesek odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 26. 10. 2017 do 27. 4. 2018 v višini 4.335,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2018 dalje do plačila in tožniku naložilo, da v roku 15 dni toženki povrne stroške postopka v znesku 541,90 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 27. 5. 2020 je zavrnilo tožnikov predlog za povrnitev dodatnih stroškov v višini sodnih taks, s sklepom z dne 11. 6. 2020 pa ugovor tožnika zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o stroških postopka.

2. Zoper sodbo in sklepa se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede ključnega vprašanja, ali je bil tožniku omogočen prosti dan tedenskega počitka, pomanjkljiva in premalo skrbna. Sodišče prve stopnje je tožnikovo in izpoved priče A.A. povzelo zgolj pavšalno. Izpoved priče je ocenilo z nezadostno skrbnostjo, saj je kot edini argument, zakaj priči ne more verjeti, navedlo, da fizično ni mogoče, kot je izpovedala priča, da bi se delo opravljalo sedem dni v tednu, 24 ur na dan, ker človek potrebuje spanje ter hranjenje in ne more ostati buden ves čas misije. Tega zaključka na podlagi izpovedi priče A.A. sodišče ni moglo napraviti. V celoti je nekritično verjelo v pravilnost evidenc, čeprav je tožnik njihovo verodostojnost zanikal, in se je v celoti oprlo nanje. V zvezi s tožnikovim dejanskim delom pa tudi priči, ki sta bili s tem v zvezi predlagani s strani tožene stranke in sicer B.B. ter C.C., nista vedeli povedati nič konkretnega. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi pravilnost podatkov podkrepila ravno priča B.B., ki je bival v bazi v D. (tujina), medtem, ko je bila C.C. kot nacionalna predstavnica nastanjena v E. (tujina), tako kot tožnik, vendar njegovega dela ni poznala. Sodišče je prezrlo tudi navedbe tožene stranke, iz katerih izhaja, da je tožnik vsaj v nedeljo 4. 2. 2018 v Slovenijo poslal eno od poročil in je torej vsaj za to nedeljo dokazano, da evidence tožene stranke ne držijo. Tožnik je podal trditve, da je imel vsako nedeljo jutranji brief - poročanje za F. ..., da je vsak dan (tudi ob nedeljah) izvajal analitično obdelavo (evalvacijo) prispelih G. poročil kot osnovno nalogo analitika, da je sodeloval na sestankih v organizaciji sektorja H. ali njegovih podsektorjev, kjer je predstavljal osnovni organ F., da je prenašal na teh sestankih sprejete sklepe, pripravljal, oskrboval s podatki in napotki ter svetoval G. timom ipd. Tako je tožnik o svojem delu podal jasne trditve in opisal spekter njegovih formalnih nalog, zato so neutemeljeni očitki sodišča prve stopnje, da ni pojasnil, kaj naj bi konkretno počel na vsak dan, za katerega tožena stranka trdi, da je bil prost. Te njegove trditve izhajajo tudi iz njegove izpovedi. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da je bil vedno dosegljiv na službeni telefon, ki ga je moral imeti ves čas s seboj. Po njem je bil dosegljiv ne le vsem G. timom, ampak tudi svojemu neposredno nadrejenemu iz sektorja F. (I. (tujina) častniku, ki ga je tožnik ob vikendih oz. nedeljah tudi nadomeščal), saj se je ta v primeru vprašanj najprej obrnil nanj. Tožnik je poleg teh osnovnih zadolžitev opravljal še dve vrsti nalog za nacionalno celico. Prava naloga je bila priprava mesečnih sporočil, kar je lahko izvajal le na posebnem mestu v stavbi obveščevalno varnostne službe na posebnem kodno varovanem računalniku, kar mu je vzelo zgolj za pisanje, katerega vsebino je pripravil pred tem, vsaj dve uri časa. To delo pa je opravljal, ko ni bilo drugih nalog (največkrat ob sobotah popoldan ali pa ob nedeljah). Drugi del nalog pa se je nanašal na pošiljanje poročil vseh G. timov v Slovenijo, ki jih je uredil čez vikend in pošiljal običajno ob ponedeljkih. Opozarja tudi na dejstvo, kot je trdila tožena stranka, da je bil za pripadnika, ki je odklonil podpis evidenc, predviden uradni razgovor. To pa kaže na to, da se je pripadnike na tak način discipliniralo in na to, da tožena stranka ni pojasnila in dokazala, kdo konkretno je sploh zbiral podatke, ki se nanašajo na tožnika, kdo je zbiral tožnikove podpise in na kakšen način. Pri tem bi moralo sodišče upoštevati tudi dejstvo, da so tožniku delo odrejali predstavniki tuje vojske. Tožena stranka ni trdila, da bi bili ti seznanjeni s tem, da so dolžni tožniku zagotoviti tedenski počitek in voditi dejanske evidence o tožnikovem delu. Glede na napačno odločitev o glavni stvari, izpodbija tudi sklep z dne 27. 5. 2020, s katerim je sodišče odločilo o priglašenem strošku sodne takse in predlog za povrnitev dodatnih stroškov zavrnilo, zavrnilo pa je tudi ugovor tožnika zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovim pritožbam ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo in sklepa razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo tožnikove priglašene stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožbe so utemeljene.

4. Pritožbeno sodišče je v preizkusilo izpodbijano sodbo in sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, storilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožnik je bil kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje nalog v tujini v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE - KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN in sicer od 26. 10. 2017 do 27. 4. 2018, na misiji pa je opravljal dela in naloge F. .... V tem sporu zahteva odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, saj v času od 26. 10. 2017 do 26. 2. 2018 ni izkoristil 17 dni tedenskega počitka in v času od 16. 3. 2018 do 27. 4. 2018 6 dni tedenskega počitka, kar skupno znaša 4.335,32 EUR, zahteva pa tudi zakonske zamudne obresti od 28. 4. 2018 do plačila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo, ker da tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka ni omogočila koriščenja tedenskega počitka.

6. ZPP v 8. členu določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana in katera ne. Sodišče mora z ustrezno skrbnostjo svojo dokazno oceno obrazložiti. Dokazna ocena mora biti razumno in argumentirano prepričljiva, izvedena mora biti v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, kar pomeni, da mora biti vestna, skrbna in analitično sintetična.

7. Tožnik s pritožbo sodišču utemeljeno očita, da ni ravnalo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je ugotovilo: - da iz sodbe sodišča prve stopnje, razen tega, da je bil tožnik od 26. 10. 2017 do 27. 4. 2018 na misiji na Kosovem in da je vmes koristil poseben misijski dopust, ni razvidno, na kateri misiji je bil, katero dolžnost je opravljal, v kateri bazi in kdo so bili njegovi nadrejeni; - da so skopi povzetki izpovedi prič A.A., B.B. in C.C. v točkah 12 in 13 obrazložitve sodbe zelo pavšalni in iztrgani iz konteksta dejanskih izpovedi prič; - da je tudi povzetek tožnikove izpovedi v točki 11 obrazložitve pavšalen, saj tožnik ni zgolj na splošno zatrjeval, da mu ni bil omogočen tedenski počitek, ker je dejansko navedel razloge, zaradi katerih mu počitek ni bil omogočen; - da se sodišče ni opredelilo do trditev tožnika, ki jih je potrdil tudi v svoji izpovedi, da je imel vsako nedeljo jutranji brief - poročanje za F. ..., da je vsak dan v tednu izvajal analitično obdelavo prispelih G. poročil, kar je bila njegova osnovna delovna naloga kot analitika, da je sodeloval na sestankih v organizaciji sektorja H. in njegovih podsektorjev, da je prenašal na teh sestankih sprejete sklepe, pripravljal podatke in napotke ter nasvete G. timom; - da se sodišče, čeprav iz točke 3 obrazložitve izhaja, da je v dokaznem postopku prebralo listine v prilogah pod A od A1 do A9 in v prilogah pod B listine od B1 do B26, razen o evidencah tedenskega počitka in tabelah obremenjenosti, na podlagi katerih je zaključilo, da je imel tožnik toliko prostih dni kot zatrjuje tožena stranka, v sodbi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je tožnik v nedeljo 4. 2. 2018 poslal v Slovenijo poročilo, čeprav je ta dan na evidencah zabeležen kot tožnikov prosti dan iz naslova tedenskega počitka, pa tudi ne do tožnikovih navedb, da so mu delo odrejali predstavniki tuje vojske; - prav tako se sodišče ni opredelilo do trditev in izpovedi tožnika, da je moral biti vedno dosegljiv na službeni telefon, da je poleg zadolžitev v sektorju F. opravljal še dve nalogi za nacionalno celico in kdaj je ti nalogi opravljal; - da je sodišče zmotno štelo, da bi moral prav za vsak dan, ki mu je bil v evidencah opredeljen kot dan tedenskega počitka, navesti in dokazati, kaj je na ta dan delal. 9. Sodišče bi moralo dokazno oceniti vse izvedene dokaze, tako neposredne kot tudi posredne, saj je tudi na podlagi posrednih dokazov mogoče ugotoviti odločilna dejstva. Čeprav mogoče kak dokaz sam zase nima zadostne dokazne moči, pa se na podlagi tudi drugih izvedenih dokazov lahko ugotovi, da ti potrjujejo trditve stranke. Zato mora sodišče dosledno uporabiti določbo 8. člena ZPP, česar pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni storilo.

10. Prav tako se sodišče sploh ni opredelilo do vseh relevantnih tožnikovih navedb in trditev, tako da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

11. Ker dokazna ocena sodišča prve stopnje ni v skladu z metodološkim napotkom 8. člena ZPP, saj je argumentacija sodišča prve stopnje presplošna, brez skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, brez vsake presoje tožnikovih trditev in ugovorov ter kritične analize vseh okoliščin, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj ob upoštevanju navedenih ugotovitev pritožbenega sodišča konkretneje in jasno oblikuje dokazno oceno, pri tem pa mora skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, saj bo šele ob skrbni presoji vseh bistvenih okoliščin mogoče utemeljeno presoditi, ali je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka utemeljen ali ne. Prav tako mora v novem sojenju svoje ugotovitve obrazložiti tako, da bo navedlo in obrazložilo razloge za svojo odločitev, ki se bo dala preizkusiti. Pritožbeno sodišče glede na okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti navedenih bistvenih pomanjkljivosti v sodbi sodišča prve stopnje, saj sodišče prve stopnje sploh ni uporabilo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Poleg tega je zaradi varstva pravic strank do pritožbe smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo in ocenijo pred sodiščem prve stopnje. Poleg tega pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Posledično je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožnika zoper sklep z dne 27. 5. 2020 in ga skladno z določbo 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo, ter vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

13. V pritožbi zoper sklep z dne 11. 6. 2020, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog, tožnik upravičeno graja odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je dejansko spregledalo, da se taksa po tar. št. 3009 plača za postopek o pritožbi zoper poseben sklep o stroških postopka in za postopek o pritožbi, vloženi samo zoper odločitev o stroških, ki ga je sodišče izdalo v odločbi o glavni stvari. V primeru pritožbe zoper odločbo sodišča o glavni stvari v celoti se taksa po tarifni številki 3009 ne plača. Tožnik je vložil pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, zato ni dolžan plačati sodne takse za pritožbo zoper sklep o stroških postopka. Po določbi 1. odstavka 3. točke 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji) nastane taksa obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje in za postopek o socialnih sporih pred sodiščem prve stopnje takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Tako stranka pred zaključkom glavne obravnave stroškov iz naslova sodnih taks ne more priglasiti, ker ji še niso nastali. Zato posebne takse za pritožbo zoper "dodatno" odločitev sodišča o stroških postopka, tožnik ni dolžan plačati. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru tožnika z dne 4. 6. 2020 ugodilo ter razveljavilo plačilni nalog z dne 2. 6. 2020 (3. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.