Jedro

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je tožena stranka dela, ki jih je izvedla tožeča stranka prevzela, o ugotovljenih napakah pa prevzemnika del ni obvestila na način, ki je določen v 614. členu ZOR. Ker o napakah izvršenega posla prevzemnika del tj. tožnika sploh ni obvestila, je njena pravica do sodnega uveljavljanja njenih pravic prenehala (1. in 2. odstavek 616. člena ZOR). Odgovornost za napake je urejena v ZOR in ne v določbah zakona o graditvi objektov, zato sta se nižji sodišči materialnopravno pravilno sklicevali na določbe ZOR (in sicer na 641., 645., 614 in 616. člen).

Izrek

V delu, ki se nanaša na delno ugoditev tožbenemu zahtevku iz tožbe (točka I. izreka sodbe sodišča prve stopnje), se revizija zavrže. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku iz tožbe in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 196 SIT z zamudnimi obresti od 12.12.1988 dalje do plačila, ter povrniti stroške postopka v znesku 21.102 SIT. V ostalem je tožbeni zahtevek iz tožbe zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je z nasprotno tožbo uveljavila tožeča stranka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker tožnik ni državljan Republike Slovenije, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Račun, ki ga je tožeča stranka izročila toženi stranki, ni bil registiran. Sicer pa je tožena stranka račun prejela šele s tožbo. Končno pa sploh ne gre za pravi račun, saj na njem ni niti številke, niti žiro računa, niti štampiljke izdajatelja. Tekom postopka je ostalo neugotovljeno zelo pomembno dejstvo, ki je v tem, da se ne ve, ali je tožnik sploh obrtnik. Ker je tožena stranka plačala 100% avans, je svojo obveznost izpolnila v celoti. Tožnik ima sedež v drugi republiki, zato posluje z nižjimi cenami. Pri izračunu vrednosti opravljenih del bi bilo potrebno upoštevati te cene. Sodišče bi moralo od tožeče stranke zahtevati cenik. Sicer pa gre v obravnavanem primeru za kršitev iz 5. točke 382. člena ZPP. Tožena stranka je napake grajala, vendar se tožnik za to ni zmenil. Tožnik bi moral voditi gradbeno knjigo, vendar pa je ni. Končno tožena stranka tudi ni mogla grajati napak, saj je bil tožnik nedosegljiv. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno tudi zato, ker sodišče ni uporabilo specialnih določb Zakona o graditvi objektov, saj je bila adaptacija toženkinega stanovanja prijavljena pristojnim organom. Reviziji naj se ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno naj se izpodbijana sodba spremeni.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija v delu, ki se nanaša na delno ugoditev tožbenemu zahtevku iz tožbe (točka I. izreka sodbe sodišča prve stopnje), ni dovoljena.

Tožeča stranka je vložila tožbo 26.4.1989, z njo pa je od tožene stranke zahtevala plačilo 5.922.634 tedanjih dinarjev (sedaj 592 SIT - 8. člen zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 17/91). O tem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje odločalo s sodbo, ki je bila izdana dne 12.3.1992, v skladu s spremembami in dopolnitvami ZPP, pa je spor glede plačila 592 SIT obravnavalo kot spor majhne vrednosti, enako pa je ravnalo tudi pritožbeno sodišče. Ob vložitvi tožbe je znašala vrednost v sporih majhne vrednosti 80.000 tedanjih dinarjev (sedaj 8,00 SIT), z zakonom o spremembah zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 57/89) se je mejni znesek povečal na 800.000 tedanjih dinarjev (sedaj 80 SIT), z zakonom o spremembah zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/90, z dne 13.4.1990, ki je začel veljati 22.4.1990) pa od 800.000 tedanjih dinarjev (sedaj 80 SIT) na 800 dinarjev (sedaj 800 SIT). Ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo s katero je tožbenemu zahtevku delno ugodilo (do zneska 196 SIT) na obravnavi, ki je bila dne 12.3.1992, tedaj šele po uveljavitvi citiranih novel ZPP, je glede na določilo 1. odstavka 8. člena navedenih novel ZPP (po katerih se nadaljnji postopek opravi po prej veljavnih pravilih le v primeru, če je bila prvostopna odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana že pred uveljavitvijo novel), v pismenem odpravku sodbe pravilno opozorilo pravdni stranki s pravnim poukom, ki velja za spore majhne vrednosti. Zadevo je v tem delu kot že povedano, kot spor majhne vrednosti pravilno obravnavalo tudi pritožbeno sodišče. Ker po določilu 7. odstavka 467. člena ZPP v sporih majhne vrednosti proti odločbi sodišča druge stopnje revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek po tožbi (točka I. izreka sodbe sodišča prve stopnje), zavrglo (392. člen ZPP, v zvezi s 389. členom ZPP in 7. odstavkom 467. člena istega zakona). Ker je v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo, revizijsko sodišče na tiste revizijske trditve, ki se nanašajo na izstavitev računa, ki je podlaga tožnikovemu tožbenemu zahtevku, opremeljenosti tega računa s posameznimi oznakami in podatki, prejema računa itd., ne odgovarja.

V ostalem pa revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je tožena stranka dela, ki jih je izvedla tožeča stranka prevzela, o ugotovljenih napakah pa prevzemnika del ni obvestila na način, ki je določen v 614. členu ZOR. Ker o napakah izvršenega posla prevzemnika del tj. tožnika sploh ni obvestila, je njena pravica do sodnega uveljavljanja njenih pravic prenehala (1. in 2. odstavek 616. člena ZOR). Odgovornost za napake je urejana v ZOR in ne v določbah zakona o graditvi objektov, zato sta se nižji sodišči materialnopravno pravilno sklicevali na določbe ZOR (in sicer na 641., 645., 614 in 616. člen).

Revizijske trditve, da je tožena stranka o napakah prevzemnika pravočasno obvestila, pa izpodbijajo dokazno oceno nižjih sodišč in s tem v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Tudi v reviziji izrecno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Pravdna stranka je lahko vsaka fizična in pravna oseba (tudi tuja) - 1. odstavek 77. člena ZPP.

Revizijska trditev, da tožnik, ki naj bi bil tuj državljan, ne more biti pravdna stranka, zato nima podlage v določbah ZPP.

Z izrecnim sklicevanjem na določbo 5. točke 4. odstavka 382. člena ZPP pa skuša tožena stranka izpodbijati materialnopravno odločitev nižjih sodišč, pri tem pa prezre, da je ta določba procesne narave in ureja vprašanje dovoljenosti revizije v izjemnih primerih, ki so v točkah 1 - 5 4. odstavka 382. člena ZPP našteti in pomenijo izjeme od pravil o nedovoljenosti revizije, ki so uzakonjena v 2. in 3. odstavku istega člena ZPP.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v delu, ki se nanaša na zavrnitev njenega nasprotnega tožbenega zahtevka (točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje) kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).