Jedro

Stališču, da je za izkaz pasivne legitimacije nujna predložitev zemljiškega pisma, ni mogoče pritrditi. Kdo je imetnik zemljiškega pisma je poznano ustanovitelju zemljiškega dolga, ki lahko edini dokaže, da ne držijo navedbe o fiktivno ustanovljenem zemljiškem dolgu in o tem, da je zemljiško pismo veljavno prenesel.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da mora toženec v 8 dneh sporočiti ime in naslov imetnika oziroma imetnikov zemljiškega pisma, izdanih v postopku ustanovitve zemljiških dolgov na nepremičninah z ID znakom 2, 6 in 1 ter na nepremičnini z ID znakom 3; da naj se sicer šteje, da je imetnik zemljiškega pisma sam in se odredi rubež in hramba zemljiškega pisma, tožencu pa prepove razpolagati z zemljiškimi pismi, izdanimi v postopku ustanovitve zemljiških dolgov; da se vsakokratnemu imetniku zemljiškega pisma oziroma vsaki osebi, ki je po odredbi toženca kot lastnika obremenjenih nepremičnin ali po odredbi morebitnih nadaljnjih imetnikov postala upravičeni imetnik zemljiškega pisma, prepove izplačilo zemljiškega dolga iz vrednosti obremenjenih nepremičnin; da se v primeru kršitve prepovedi ali ravnanja po nalogu sodišča tožencu naloži plačilo denarne kazni; da se prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi; da ugovor ne zadrži izvršitve; da je dolžnik dolžan upniku povrniti vse stroške postopka zavarovanja.

Zoper sklep je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z določbama 239. in 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev, ker se je oprlo samo na vprašanje, kdo je trenutni imetnik dveh zemljiških pisem. Sprejeto stališče je v nasprotju z materialnopravnimi predpisi in vzpostavljeno sodno prakso. Tožeči stranki pa je s takšno odločitvijo odvzelo možnost sodnega varstva. Toženec je tisti, ki se želi na nezakonit način izogniti plačilu svojih obveznosti in na ta način povzročiti tožeči stranki škodo, zato je bila primorana sprožiti postopek zavarovanja, saj nepremičnine predstavljajo še edino premoženje toženca, ki pa jih je toženec obremenil s fiktivnimi zemljiškimi dolgovi. Če bodo zemljiški dolgovi realizirani (izplačani), bo tožeča stranka ostala brez vsakršne možnosti za poplačilo svojih terjatev. Ni znano, kdo je trenutni imetnik zemljiških pisem, zato je tožeča stranka tudi predlagala začasno odredbo, saj je to edini način, da si zagotovi varstvo svojih pravic. Podatki o imetnikih zemljiških pisem niso nikjer evidentirani, še manj javno dostopni. Tožeča stranka nima druge možnosti, da se s trenutnim imetnikom seznani, če sproži postopek zavarovanja. V primeru, da se ji to varstvo ne da, je kršena njena pravica do sodnega varstva. Sodna praksa je v podobnih zadevah že večkrat izdala začasno odredbo. S predlagano začasno odredbo najprej zahteva, da toženec sporoči trenutnega imetnika zemljiških pisem. Če tega ne sporoči, bi moralo sodišče šteti, da je imetnik toženec in zato je v drugi fazi predlagana prepoved razpolaganja z zemljiškima pismoma in prepoved izplačila zemljiškega dolga iz vrednosti obremenjenih nepremičnin. V primeru nerazkritja imetništva zemljiškega pisma je zakonodaja že vzpostavila domnevo, da se kot imetnik šteje toženec. Takšno je tudi jasno izraženo stališče v sodni praksi. Sodišče je sodno prakso v celoti spregledalo, oziroma se do nje ni opredelilo, s tem je kršena pravica tožeče stranke do enakega varstva, kot so ga bile deležne druge stranke v postopkih. Ustanovitev zemljiškega dolga je po naravi res neakcesorni pravni posel, vendar drugi odstavek 195. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) v okviru obveznih sestavin ustanovitvenega posla izrecno zahteva tudi navedbo višine in pogojev zapadlosti terjatve. Iz te določbe sledi, da je lahko zemljiški dolg ustanovljen samo z namenom zavarovanja določene realne denarne terjatve, ne pa s kakšnim drugim namenom, ki ni združljiv z institutom zemljiškega dolga. To je pomembno zlasti v zvezi z ustanavljanjem številnih fiktivnih oziroma lažnih zemljiških dolgov. Tožeča stranka je pojasnila, da je tudi toženec ustanovil fiktiven oziroma lažni zemljiški dolg, da je njegovo ravnanje bilo protipravno izhaja tudi iz mnenja kolegija kazenskega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva RS z dne 3.4.2013. Tožeča stranka se ne strinja s pojasnilom prvostopenjskega sodišča, da bo toženec v izvršilnem postopku moral razkriti imetništvo zemljiškega pisma, saj je zavarovanje potrebno še preden bo lahko svojo terjatev uveljavljala v izvršilnem postopku. Če takšnega zavarovanja ne dobi, lahko pride do unovčenja celotnega toženčevega nepremičnega premoženja in izvršilni postopek niti ne bo več mogoč, ker ne bo več premoženja. Terjatev je verjetno izkazala, prav tako je izkazala, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, če se ne izda predlagana začasna odredba, da je začasna odredba potrebna tudi zato, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožeči stranki ni uspelo izkazati verjetnega obstoja terjatve, to je prvega in temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve. S tem stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša. Tožeča stranka je v tožbi in kasnejših vlogah zatrjevala, da je toženec ustanovil fiktivne zemljiške dolgove na nepremičninah v k.o. P. in k.o. L., takoj potem, ko je zoper njega začel predkazenski postopek in so bila proti njemu že opravljena prva preiskovalna dejanja. Očita mu, da je storil več kaznivih dejanj, s katerimi ji je povzročil veliko premoženjsko škodo. Če sodišče ne bo izdalo predlagane začasne odredbe, bi toženec lahko dosegel, da se njegove nepremičnine prodajo za poplačilo fiktivnih terjatev. Že te navedbe in dokazi, ki jih je predlagala, z veliko verjetnostjo utemeljujejo terjatev, ki jo uveljavlja. Sploh ob splošno znanem dejstvu, da so institut zemljiškega dolga, ki ga je v naš sistem vpeljal SPZ 1. januarja 2003 z namenom zavarovanja terjatve, začele uporabljati v številnih primerih osebe proti katerim se vodijo ali bi se lahko začeli različni pravni postopki, katerih skupna točka je tveganje, da bo oseba na koncu ostala brez določenega nepremičnega premoženja (kot posledica odškodninske ali druge civilnopravne odgovornosti, zaradi neplačanih davkov ali na podlagi nekaterih ukrepov s področja kazenskega prava) (1).

Tudi stališču, da je za izkaz pasivne legitimacije nujna predložitev zemljiškega pisma, ni mogoče pritrditi. Kdo je imetnik zemljiškega pisma je poznano ustanovitelju zemljiškega dolga, ki lahko edini dokaže, da ne držijo navedbe o fiktivno ustanovljenem zemljiškem dolgu in o tem, da je zemljiško pismo veljavno prenesel. Da bi to moral vedeti upnik, sploh v primeru, če je bil zemljiški dolg ustanovljen z namenom izogniti se poplačilu dolga ali preprečiti uspešne izvršbe v korist tretjih, je nerazumna zahteva. Prav iz tega razloga je 172.a člen ZIZ postavil domnevo, da se v primeru nerazkritja imetništva zemljiškega pisma šteje, da je imetnik pisma dolžnik. To določbo bi moralo sodišče že na podlagi 239. člena ZIZ smiselno uporabiti tudi v postopku zavarovanja. Sicer pa je tožeča stranka predlagala, naj sodišče naloži tožencu, da v 8 dneh sporoči ime in naslov imetnika oziroma imetnikov pisma. Po prvem odstavku 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve (vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisom vknjižb zemljiških dolgov) izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. S predlagano začasno odredbo bi tožeča stranka lahko dosegla zavarovanje svoje terjatve. Če toženec ne bi sporočil imetnika zemljiškega pisma, bi zanj veljala prepoved razpolaganja. Če pa bi ga sporočil, bi imela tožeča stranka možnost vložiti ustrezno tožbo tudi proti imetniku. Zato pritožbeno sodišče ne sprejema niti stališča, da je za izkaz pasivne legitimacije nujna predložitev zemljiškega pisma.

Člen 200 SPZ sicer določa, da preneha zemljiški dolg z izbrisom iz zemljiške knjige, in da se lahko izbris zemljiškega dolga opravi samo ob predložitvi zemljiškega pisma. Vendar tudi te določbe ob znanih zlorabah tega instituta, zaradi katerih je bilo celotno VII. poglavje SPZ z Zakonom o spremembah in dopolnitvah SPZ (SPZ-A) (2) črtano, tudi za obdobje, ko je to poglavje še veljalo, ni mogoče razlagati tako, da brez zemljiškega pisma do izbrisa zemljiškega dolga (razen v izvršilnem postopku) ne more priti. Za zemljiške dolgove, ki so bili ustanovljeni fiktivno, ker je lastnik nepremičnine, ki mu je grozila izvršba za poravnavo njegovih dolgov ali celo zaplemba nepremičnine, so se v praksi običajno izdala zemljiška pisma, ki niso bila prenesena na drugo osebo ali pa so bila prenesena na povezano osebo, ki ni bila resnični imetnik zemljiškega pisma, ampak le „slamnati mož“, fiduciar. Ta je v svojem imenu, a za račun lastnika obremenjene nepremičnine, izvrševal pravice iz zemljiškega dolga. V primeru ugotovljene zlorabe te stvarne pravice je zato izdajatelja ali kasnejšega nedobrovernega pridobitelja zemljiškega pisma treba sankcionirati. Zemljiški dolg, ki je bil ustanovljen z namenom izigravanja upnikov, ima nedopustno podlago. Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s členom 14 OZ). Če je vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga, ker je ob izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila bil ničen pravni posel, na podlagi katerega je bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo (1. točka drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1), je to podlaga za zahtevek za izbris vknjižbe. Prepričljivo se zato zdi stališče, da mora sodna praksa poiskati tudi druge možnosti za izbris zemljiškega dolga. Avtor že predstavljenega članka Zemljiški dolg in zlorabe predlaga razumno možnost za take primere, po kateri naj bi se določba člena 200 SPZ, ki dovoljuje izbris zemljiškega dolga le ob predložitvi zemljiškega pisma, razlagala tako, da velja le za izbris na predlog lastnika obremenjene nepremičnine, da pa v primeru, ko v ustreznih postopkih zahtevajo izbris upniki ali država, pa posest zemljiškega pisma ni odločilna. Kot je že pojasnjeno lahko lastnik nepremičnine, ki je ustanovil zemljiški dolg, v konkretnem postopku vedno dokaže, da ne gre za fiktiven zemljiški dolg in dokaže, da je z zemljiškim pismom veljavno razpolagal. Po mnenju pritožbenega sodišča pritožba tudi utemeljeno napada zaključek, da bo do izbrisa zemljiškega dolga itak prišlo v izvršilnem postopku, če ne bo predloženo zemljiško pismo. Sodišče upniku, ki verjetno izkaže že v pravdnem postopku fiktivnost zemljiškega pisma, ne sme odreči sodnega varstva preden pridobi pravnomočno sodbo glede svoje terjatve, da bo lahko predlagal izvršbo. Če bi obstalo stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, obstaja realna možnost, da tožeča stranka v izvršilnem postopku svoje terjatve niti delno ne bi uspela poplačati. Ker ima po pravilih izvršilnega postopka najkasneje na razdelilnem naroku možnost izpodbijati terjatev upnika, ki je pridobil zemljiški dolg in v pravdnem postopku poskušati dokazati njegovo slabovernost, ni nobene ovire, da sodišče že pred razdelilnim narokom in pred dejansko vložitvijo tožbe, izda začasno odredbo s prepovedjo odsvojitve in obremenitve zemljiškega dolga in s tem vsaj z učinkom publicitete zavaruje upnikove terjatve.

Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in ker samo ni moglo izdati predlagane začasne odredbe, saj bi z izdajo začasne odredbe poseglo v pravico dolžnika do ugovora zoper začasno odredbo in mu s tem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, je zato izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

op. št. 1: Igor Vuksanovič, Zemljiški dolg in zlorabe, Pravna praksa štev. 16-17/2013 op. št. 2: Predlog Zakona o spremembah SPZ, Poročevalec DZ z dne 11.10.2013