Jedro

Tožena stranka, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku, mora kot delodajalec dokazati, da je pri njej nastal poslovni razlog, zaradi katerega je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala, da za tožnico ni imela na razpolago dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnici po odpovedi naročil s strani uporabnika poskušala najti možnost napotitve k drugemu uporabniku, a pri tem ni bila uspešna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 20. 2. 2015 nezakonita in neveljavna, da ji delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi ne preneha z odpovednim rokom, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi, da jo je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v vsa ustrezna zavarovanja in ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače do plačila ter ji v skladu z zakonom obračunati tudi vse na plačo pripadajoče davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila, tako, kot če bi delala in ji priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja, pod izvršbo ter da ji je dolžna povrniti njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da so delodajalci, ki zagotavljajo delo delavcev drugemu uporabniku, vezani na naročilo uporabnika, protispisno, saj je tožena stranka sama priznala, da takšnega določila pogodba s A. nima. Tožnica meni, da iz pogodbe med toženo stranko in uporabnikom izhaja, da morata stranki medsebojno spoštovati določbe delovnopravne zakonodaje. Ker se je uporabnik zavezal, da bo napotenim delavcem zagotavljal pravice v obsegu, kot jih imajo pri njem zaposleni delavci, jim mora zagotavljati vse pravice, ki izhajajo iz določb ZDR-1, torej tudi ne sme biti podvržen različnemu obravnavanju, ki bi temeljilo na kateri izmed osebnih okoliščin. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o očitkih tožnice, da jo je tožena stranka v primerjavi z drugimi delavci diskriminirala, kar je kršitev določb po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Način, da uporabnik zmanjša naročilo, ob hkratnem obstoju potreb po vrsti dela, ki ga zagotavlja tožena stranka z napotenimi delavci, ne predstavlja prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ampak gre za izogibanje postopku ugotavljanja nedoseganja pričakovanih rezultatov dela. V primeru delavke B.B. je po izpovedi priče C.C. šlo za enostavna dela na liniji vizualna kontrola, ki bi jih lahko opravljala tudi tožnica. Tako v obravnavanem primeru ne gre za resen in utemeljen poslovni razlog, ampak za razlog iz sfere tožnice, saj iz navedb tožene stranke izhaja, da je kakovost delavca odločilna, če uporabnik presodi, da nekdo dela ne opravlja dovolj dobro ali je z njim nezadovoljen iz kakršnihkoli razlogov. Sodišče prve stopnje razlogov o tem, da je tožena stranka s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov dejansko pokrivala druge razloge, ni podalo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vezana na naročilo uporabnika in ne more vplivati na njegove odločitve je tako dejansko kot tudi materialno pravno zmotna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne, saj je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima namreč razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2013, sklenjene za nedoločen čas od 4. 7. 2013 dalje, za zagotavljanje dela delavca drugemu uporabniku in sicer dela, za katerega se zahteva izobrazba do vključno II. stopnje usposobljenosti; - da je tožena stranka gospodarska družba, ki opravlja dejavnost zagotavljanja delavcev drugemu uporabniku in na tej podlagi je bila s tožnico sklenjena tudi pogodba o zaposlitvi; - da je bila tožnica nazadnje napotena na delo k uporabniku A. d. o. o., pri katerem je na podlagi napotitve na delo z dne 3. 7. 2013 od 4. 7. 2013 opravljala delo v proizvodnji - meglenke; - da je uporabnik toženo stranko dne 17. 9. 2014 obvestil, da ne potrebuje sedmih delavk, med katerimi je bila tudi tožnica; - da je tožena stranka dne 1. 10. 2014 tožnico obvestila, da je 18. 9. 2014 prenehala potreba po njenem delu in ji nato 14. 10. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, a je tožnica na podlagi pravnomočne zamudne sodbe opr. št. I Pd 1274/2014 z dne 7. 1. 2015 nadaljevala z delovnim razmerjem pri toženi stranki, ki ji je nato 20. 2. 2015 ponovno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - da je tožena stranka za tožnico iskala možnost zaposlitve pri drugem uporabniku, a je ni našla, zato ji je iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi; - da je poslovni razlog nastopil pri toženi stranki, zato ni pomemben poslovni razlog pri uporabniku, ki ima prosto in izključno pravico odločanja o številu delavcev, ki jih bo najemal pri toženi stranki; - da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnici dne 20. 2. 2014 podala tožnica zakonita, zato je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo v celoti.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in v zavezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so delodajalci, ki zagotavljajo delo delavcev drugemu uporabniku, vezani na uporabnikova naročila in niti na povečanje niti na zmanjšanje naročil potreb po delu delavcev nimajo vpliva. Dolžnost tožene stranke kot tožničinega delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev, do uporabnika je le ta, da mu zagotovi delo svojih delavcev glede na njegove potrebe.

10. Res morata tako delodajalec, ki delo svojih delavcev posreduje uporabniku, kot tudi uporabnik spoštovati določbe Zakona o delovnih razmerjih, vendar delavec nima pogodbe o zaposlitvi sklenjene z uporabnikom, ampak s posrednikom, ki je njegov delodajalec, ki pa na sezname delavcev pri zmanjšanju naročil uporabnika nima vpliva. Ker se v obravnavani zadevi presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz poslovnega razloga, gre za razmerje med delavcem in njegovim delodajalcem. Tako toženi stranki ni mogoče očitati, da se je dejansko izognila postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela tožnice pri uporabniku, zato dejansko ni pomemben poslovni razlog pri uporabniku, zaradi katerega je ta naročila zmanjšal, ampak je pomembno dejstvo, da tožena stranka za tožnico ni imela na razpolago dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnici po odpovedi naročil s strani uporabnika poskušala najti možnost napotitve k drugemu uporabniku, a pri tem ni bila uspešna.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri odločanju o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov zavzelo pravilno stališče, da mora tožena stranka kot delodajalec dokazati, da je pri njej nastal poslovni razlog, zaradi katerega je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ta razlog je tožena stranka tudi dokazala.

12. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je skladno s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, pri tem pa je na podlagi določbe 1. odstavka 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.