Jedro

Režim iz zakona velja od 1.1.1993 za vse tiste vloge, ki do tega dne niso bile izplačane. Zakon je s to določbo posegel v že obstoječa pogodbena razmerja tako, da je bankam omogočil postopno izpolnitev pogodb, vsem upnikom pa zagotovil, da bodo svoje vloge v enakomernih obrokih lahko dvignili. Gre za posebno ureditev spremenjenih okoliščin, ki so nastale zaradi začasne nezmožnosti izpolnitve na strani bank.

Zamuda s plačilom po tem zakonu ni pravno odločilna, Zakon jo ureja drugače, kot to velja po splošnih obligacijskih predpisih. Za odločitev je zato odločilen čas sojenja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: " Tožena stranka (banka) je dolžna tožeči stranki plačati znesek 2,759 CHF, 23,69 DEM, 16,771 USD ter 26.144,06 ATS z zakonitimi obrestmi po 2. odstavku 7. člena zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Ur.l. RS, št. 7/93) od 1.1.1993 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v skupnem znesku 150.332,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1994 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Oprlo se je na 7. člen zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog in tožniku prisodilo 1/10 njegove devizine vloge z zamudnimi obrestmi, ki veljajo za devizne vloge na vpogled. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku glede glavnice ugodilo v celoti, glede obresti pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno. V reviziji trdi, da se je z uveljavitvijo spornega zakona razmerje med pravdnima strankama bistveno spremenilo. Obveznosti bank iz deviznih hranilnih vlog so postale dolg Republike Slovenije. Bankam je zakon prepustil le servisiranje izplačevanja devizinih hranilnih vlog njihovim imetnikom (7., 8. in 9. člen). Če bi zakonodajalec želel, da se za spore, začete pred uveljavitvijo zakona, uporabljajo prejšnji predpisi, bi to izrecno določil. Napačno je tudi tolmačenje 7. člena navedenega zakona. Poleg tega je za sojenje odločilno stanje ob zaključku glavne obravnave.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

V 1. členu zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Ur.l. RS, št. 7/93) je določeno, da ta zakon ureja način poravnavanja obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog občanov, vloženih v bankah na ozemlju Republike Slovenije, ki so jih banke deponirale pri Narodni Banki Jugoslavije (1. člen). V 7. členu pa je določen režim izplačevanja. Če banka na dan 1.1.1993 lastniku ne zagotovi razpolaganja z devizno vlogo, mu mora od tega datuma dalje zagotavljati polletno razpolaganje z najmanj eno desetino devizne vloge, vendar najmanj 1.000 DEM. Zakon je začel veljati 5.2.1993, sodba sodišča prve stopnje pa je bila izdana 12.2.1993. Zakon nima prehodnih določb. Zato se zastavlja vprašanje, ali zakon velja tudi za razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo in kakšen vpliv na njegovo veljavnost ima dejstvo, da je bila tožba na izpolnitev vložena pred njegovo uveljavitvijo, zakon pa je na dan sojenja že veljal. Sodišče druge stopnje je bilo mnenja, da zakon ne izključuje uporabe materialnega prava, ki je veljalo v času sklenitve pogodbenega razmerja oz. v času vložitve tožbe.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je takšno stališče zmotno. Če zakon ne bi veljal za razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, sploh ne bi bil sprejet. Zakon izrecno ureja pretekla razmerja (1. in 7. člen), in sicer tista, ki so nastala v času, ko so banke na območju Republike Slovenije deponirale devizne vloge občanov pri Narodni banki Jugoslavije. Režim iz zakona velja od 1.1.1993 za vse tiste vloge, ki do tega dne niso bile izplačane. Zakon je s to določbo posegel v že obstoječa pogodbena razmerja tako, da je bankam omogočil postopno izpolnitev pogodb, vsem upnikom pa zagotovil, da bodo svoje vloge v enakomernih obrokih lahko dvignili. Gre za posebno ureditev spremenjenih okoliščin, ki so nastale zaradi začasne nemožnosti izpolnitve na strani bank.

Ker pa zakon izhaja iz situacije, ko vloge niso bile izplačane zato, ker so bili računi bank blokirani (Narodna banka Jugoslavije ni zagotavljala bankam potrebno vsoto deviz) in ne zato, ker upniki ne bi hoteli dvigovati svojih vlog, zakon predpostavlja zamudo in jo s tem zakonom tudi ureja. Sodišče druge stopnje zato zmotno meni, da zakon ne velja za primere, ko je banka pred njegovo uveljavitvijo zašla v zamudo. Če bi to bilo res, zakon sploh ne bi dosegel svojega namena. Najbrž praktično ni vlagatelja, ki ne bi že pred uveljavitvijo zakona poskusil priti do svoje vloge. Z vsakim takim poskusom pa je banko spravil v zamudo. Zamuda namreč ne nastane šele z vložitvijo tožbe. Po 324. členu ZOR pride dolžnik v primeru, ko rok za izpolnitev ni določen (to velja tudi za denarne depozite na vpogled), v zamudo tedaj, ko ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. Vložitev tožbe je torej le skrajni časovni trenutek (če drugega ni mogoče dokazati), ki ga je treba šteti za zamudo.

Če pa je tako, zamuda s plačilom po tem zakonu ni pravno odločilna. Zakon jo ureja drugače, kot to velja po splošnih obligacijskih predpisih. Za odločitev je zato odločilen čas sojenja. Terjatev, ki naj bo prisojena, mora biti v času sojenja dospela (1. odstavek 326. člena ZPP). Če ni (pa čeprav je njena dospelost odpadla med postopkom) tožbeni zahtevek ni (več) utemeljen.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno ravnalo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo glavnice le delno ugodilo.

Pač pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o obrestih od prisojene glavnice. Po 2. odstavku 7. člena se vloge, katerih izplačilo je odloženo, obrestujejo drugače kot ostale devizne vloge. Zanje zakon predvideva poseben in za upnika ugodnejši režim. Ta režim mora upoštevati tudi sodišče. Revizija tožene stranke je zato le delno utemeljena. Ker gre za materialnopravno presojo ugotovljenega in nespornega dejanskega stanja, je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo lahko sprememnilo.

Glede glavnice je vzpostavilo prvostopno sodbo, glede obresti pa jo spremenilo in tožeči stranki prisodilo od prisojene glavnice obresti po zakonu.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče moralo odločiti o vseh stroških pravdnega postopka (2. odstavek 166. člena ZPP). Pri odločanju je upoštevalo, da je bil tožbeni zahtevek v času vložitve tožbe utemeljen. Spremenjene razmere so nastopile nekaj dni pred zadnjim narokom za glavno obravnavo (narok je bil 12.2.1993, zakon pa je začel veljati 5.2.1993). Zato je revizijsko sodišče pri odmeri stroškov za vsa dejanja, storjena do 5.2.1993, upoštevalo celotno vtoževano vsoto, od tega datuma naprej pa le vsoto, s katero je tožeča stranka uspela. Pri odmeri stroškov pritožbenega postopka je upoštevalo, da je tožeča stranka uspela le z obrestnim in stroškovnim delom. O stroških revizijskega postopka ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo.