Jedro

Toženec je navedel, da je zahteval od GURS ortofoto posnetke nepremičnin šele z dopisom z dne 21. 06. 2010, torej skoraj tri leta po predlaganju tega dokaza. Tako predloženi dokaz pa ni tak, da bi bila sodišču omogočena njegova izvedba. Zato je predlagal nov dokaz. S tem predlogom pa je bil prekludiran, saj ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj te procesne aktivnosti ni izpeljal že prej. Upoštevanje takšnega dokaznega predloga bi bilo v nasprotju z načelom koncentracije in pospešitve postopka, ki ga uveljavlja določba 286. člena ZPP.

Izrek sklepa o motenju posesti, s katerim sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, ima tradicionalno tri dele. Prvi je ugotovitev posesti in motilnega dejanja, drugi odredba tožencu, da vzpostavi prejšnje posestno stanje, tretji pa vsebuje prepoved takšnega ali drugačnega motilnega dejanja tudi v bodoče. Takšen tožbeni zahtevek je v celoti v skladu s 34. členom SPZ, ki določa obseg sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka motila tožeči stranki v njuni zadnji mirni posesti nepremičnine parc. št. 479/3 k.o. Š. Tožencu je naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da moteni del nepremičnine zravna oziroma odstrani posevke in zaseje s travo in sicer v širini 4,5 m na južnem delu parcele od mejnika št. 2467 do travnatega dela nepremičnine parc. št. 479/3 k.o. Š. ter v dolžini 62 m proti severu do točke, kjer se na razdalji 62 m konča pri začetku brežine. Odločilo je še, da se je toženec dolžan v bodoče vzdržati poseganja v posest tožečih strank na navedeni nepremičnini. Višji tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in še odločilo, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 3.361,75 EUR.

2. Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge. Meni, da je tožeča stranka s prvotno tožbo zahtevala ugotovitev motenja posesti drugje kot po spremenjenem tožbenem zahtevku z vlogo z dne 12. 05. 2010. Gre za spremembo istovetnosti zahtevka in za spremembo tožbe. Sodišče je v izpodbijanem sklepu zapisalo, da gre za „precizacijo tožbenega zahtevka“, čeprav Zakon o pravdnem postopku (ZPP) tega termina ne pozna. Ne gre za nikakršno precizacijo, saj je tožeča stranka šele z naknadno postavljenim zahtevkom v vlogi z dne 12. 05. 2010 navedla, kje pravzaprav zatrjuje motenje. Iz elaborata sodnega izvedenca izhaja, da toženčev sin sploh ni oral nepremičnine parc. št. 479/3, kar je vidno iz vrisanih katastrskih mej med nepremičninami. Do motenja nepremičnine parc. št. 479/3 k.o. Š. sploh ni moglo priti. Opozarja na trditve drugo tožnika, da je toženec zeleno mejo, ki dejansko v praksi pomeni zeleni pas med sosednjimi nepremičninami, ki ga ne uživa nihče, odoral dve leti pred zatrjevanim motenjem, kar pomeni da uživalna meja dve leti kasneje ni mogla potekati od mejnika v točki št. 2467 dalje. Če je toženec že dve leti pred motenjem oral čez zeleno mejo in od mejnika v točki št. 2467 v smeri nepremičnine tožeče stranke približno en meter, potem v času zatrjevanega motenja, tožeča stranka ni imela v posesti nepremičnine od mejnika v točki 2467 dalje. V tem delu so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju. Dejansko stanje pa je zmotno ugotovljeno. Izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje glede toženčevega prikaza uživalne meje in pri tem nakazuje, da tudi tožnikom in njihovim pričam ni bilo težko pokazati uživalno mejo glede na to, da je sodišče predhodno naložilo izvedencu naj pokaže, kje naj bi se nahajal mejnik v točki 2467. Okoliščina, da se priče toženca niso spomnile mejnika, v ničemer ne kaže na njihovo neverodostojnost. Tožnika in njuna sinova so kazali različno uživalno mejo pred motenjem, razen v točki, kjer je izvedenec zapičil „trasirko“. Na severnem delu pa so vsak po svoje kazali, do kje je bil travnik oziroma njiva na nepremičnini last toženca. Sodišče pričanji obeh sinov ne bi smelo šteti za verodostojni. Trava na fotografijah poteka le po eni brazdi, kar pomeni, da je bila odorana največ ena brazda travnika in nič več. Do tega običajno pride, ker se eno leto odorje ena brazda več in eno leto ena brazda manj in nima nobene zveze s posestjo. Vztraja tudi na pomanjkanju pasivne legitimacije, saj je bil toženčev sin neposredni posestnik. Zgolj formalno lastništvo nepremičnine, čeprav je dejanski lastnik in posestnik nepremičnine nekdo drug, ne pomeni, da je toženec kakršen koli posredni posestnik oziroma, da je njegov sin delal po njegovih navodilih ali z njegovim soglasjem. Toženec je v dokazne namene predlagal ortofoto posnetke za čas od leta 2005 dalje. Prav tako je dostavil CD z ortofoto posnetki, ki ga je uspel pridobiti od GURS, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo in tudi ni naložilo izvedencu, da naj posnetke pregleda in poda o njih svoje mnenje. Sodišče je v 3. točki izreka ugodilo prepovednemu (negatornemu) zahtevku, kar je narobe. Glede na delni umik tožbe in glede na uspeh tožeče stranke pa je narobe odločilo tudi o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v svojem razveljavitvenem sklepu (sklep z dne 09. 12. 2009, opr. št. I Cp 3420/2009) zavzelo stališče glede toženčevega ugovora stvarne legitimacije v tem posestnem sporu, ki ga sodišče prve stopnje pravilno povzema, ko navaja, da predstavlja zatrjevano motilno ravnanje razširitev dejanske oblasti nad parc. št. 461 k.o. Š. Takšno ravnanje je torej v toženčevo korist, ki je posredni posestnik nepremičnine, kot to izhaja iz ugotovljenih okoliščin, ne glede na to, da motilnega ravnanja ni izvedel sam in ne glede na to, da je neposredni posestnik navedene parcele njegov sin.

5. Ne drži pritožbena trditev, da sta tožnika zamudila rok za posestno varstvo iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ker naj bi spremenila tožbo in zahtevala posestno varstvo drugje kot s prvotnim tožbenim zahtevkom. Takšna trditev predstavlja toženčevo sprenevedanje, saj je bilo že od vložitve tožbe in odgovora nanjo jasno, da tožnika zahtevata posestno varstvo od mejnika, postavljenega na tromeji med parcelama pravdnih strank in cesto, do travnatega dela njune parcele. Pritožbeno sodišče se zato strinja z navedbo prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika le „precizirala“ oziroma opredelila navedeno izhodiščno točko oziroma mejnik z geodetskim podatkom sodnega izvedenca.

6. Tožencu je tudi treba pojasniti, da je sodišče v tem sporu ugotavljalo posestno mejo parcele tožnikov, ne pa katastrske meje, zato je brezpredmetna pritožbena trditev, da naj bi toženčev sin, glede na skico sodnega izvedenca, oral po parceli št. 461 k.o. Š.

7. Toženec tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka češ, da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanem sklepu nejasni in sami s seboj v nasprotju ter, da je zato tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ko sodišče navaja, da je posest tožnikov segala do mejnika v točki št. 2467, po drugi strani pa je drugotožnik na naroku 28. 03. 2008 izpovedal, da je toženec pred spornim dogodkom (kakšne dve leti nazaj) spodoral zeleno mejo in naredil v njihov travnik dve do tri brazde, v širini cca en meter, na kar tožniki niso reagirali, od tedaj dalje pa je toženec vedno oral tako, da je v tožnikov travnik zaoral dve do tri brazde in kar naj bi kazalo na to, da posest tožnikov ni mogla segati do omenjenega mejnika. Dejanski zaključek, da so tožniki na južnem delu nepremičnine izvrševali posest do mejnika na tromeji (mejnik v točki št. 2467) temelji na preverljivo obrazloženi in razumni dokazni oceni sodišča prve stopnje. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, to izhaja iz skladne izpovedi obeh tožnikov kot tudi njunih sinov, iz okoliščine, da sta tožnika odsotnost mejnika in motenje posesti takoj opazila in to tudi prijavila policiji, iz okoliščine, da sta tožnika že policistom pokazala, da njuna posest sega do točke, kjer naj bi stal mejnik, da se je mejnik tam tudi dejansko nahajal, kar izhaja iz prepričljive izpovedi policista T.Z., pa tudi iz policijske fotografije iz spisa Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu in po drugi strani iz neprepričljive izpovedi toženca in prič, ki jih je predlagal (žene in otrok) in ki za obstoj mejnika naj ne bi vedeli.

8. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo tisti del tožnikove izpovedi, ki naj bi bila v nasprotju z navedenimi ugotovitvami in pri tem navedlo, da je v celoti sledilo tožnikovemu prikazu posestne meje, kot jo je sodišču pojasnil in pokazala na ogledu. Ne glede na navedeno pa drugotožnik ni navedel, da je tožnik že dve leti pred zatrjevanim motenjem oral tudi od omenjenega mejnika v travnik tožnikov, ampak je navedel, da je že pred zatrjevanim motenjem spodoral zeleno mejo med parcelama. Kje je bil začetek te, pa iz omenjenih izpovedi ni razvidno.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni poskus izpodbitja dokazne ocene sodišča s trditvami o neenotnosti izpovedi tožnikov in njunih sinov glede poteka posestne meje pred zatrjevanim motenjem. Sodišče je navedlo, da je sledilo izpovedi drugo tožnika ter lastni zaznavi terena ob ogledu. Navedlo je, da je tožnik logično pojasnil, da je toženec na severnem delu obeh sosednjih parcel pričel s samovoljnim oranjem v tožnikov travnik v točki, kjer se nivo tožnikovega travnika in toženčeve njive izenačita. Pri tem je navedlo, da se tako zatrjevana posestna meja sklada s tisto, ki jo je tožnik pokazal policistom pri obravnavanju motilnega dejanja ter da je tak potek meje med sosednjima parcelama logičen in sprejemljiv, saj tam, kjer se prične brežina in se toženčeva njiva in tožnikov travnik tudi nivojsko ločita, praktično ni moglo priti do posega v tožnikov travnik, ki se nahaja pod brežino.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo dokazov z vpogledom v ortofoto posnetke. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da tega dokaza ni izvedlo zato, ker ga je štelo za nepotrebnega. Pritožbeno sodišče še navaja, da je toženec res predlagal izvedbo navedenega dokaza že v odgovoru na tožbo, sodišču pa je omenjene posnetke predložil šele na zadnjem naroku, na katerem so se izvajali dokazi (09. 07. 2010). Ta narok je sodišče preložilo zgolj zato, da se je toženec lahko izrekel o, na omenjenem naroku, prejetih fotografijah izvedenca in fotokopiji izvedenčeve delovne skice. V zvezi s tem je treba poudariti, da je predložitev listinskega dokaza sestavni del dokazne ponudbe, zato tudi zanjo veljajo omejitve glede navajanja in predlaganja novot. Poleg tega je ortofoto posnetke predložil v takšnem mediju, da bi bilo mogoče tak dokaz izvesti, kot je navedel toženec, le s posebnim računalniškim programom, s katerim pa niti sam ne razpolaga ali pa s pomočjo izvedenca. Toženec je navedel, da je zahteval od GURS ortofoto posnetke nepremičnin šele z dopisom z dne 21. 06. 2010, torej skoraj tri leta po predlaganju tega dokaza. Tako predloženi dokaz pa ni tak, da bi bila sodišču omogočena njegova izvedba. Zato je predlagal nov dokaz. S tem predlogom pa je bil prekludiran, saj ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj te procesne aktivnosti ni izpeljal že prej. Upoštevanje takšnega dokaznega predloga bi bilo v nasprotju z načelom koncentracije in pospešitve postopka, ki ga uveljavlja določba 286. člena ZPP.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo prepovednemu oziroma negatornemu zahtevku. Izrek sklepa o motenju posesti, s katerim sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, ima tradicionalno tri dele. Prvi je ugotovitev posesti in motilnega dejanja, drugi odredba tožencu, da vzpostavi prejšnje posestno stanje, tretji pa vsebuje prepoved takšnega ali drugačnega motilnega dejanja tudi v bodoče. Takšen tožbeni zahtevek je v celoti v skladu s 34. členom SPZ, ki določa obseg sodnega varstva.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnikoma vse stroške pravdnega postopka, saj sta slednja v pravdi v pretežnem delu uspela. Takšna odločitev temelji na 3. odstavku 154. člena (ne pa na 1. odstavku 154. člena ZPP), ki ga kot podlago odločitve navaja prvostopenjsko sodišče, ki določa, da sodišče lahko odloči, da ena stranka povrne vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmernim majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča uspeh tožnikov v celoti ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu z navedenega procesnega določila.

13. Glede na navedeno je pritožba toženca neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).