9. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložili A. A. in B. B. iz Ž. Ž., ki ju zastopa pooblaščenec C. C., odvetnik v Z., ter ustavne pritožbe, ki jo je vložil C. C., odvetnik v Z.., na seji senata dne 15. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba pritožnic A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/2002 z dne 30. 9. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 761/2001 z dne 25. 10. 2001 ter s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. K 34/2000 z dne 15. 3. 2001 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba C. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/2002 z dne 30. 9. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 761/2001 z dne 25. 10. 2001 ter s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. K 34/2000 z dne 15. 3. 2001 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko sodbo je bil pok. Č. Č. spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ), kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena KZ v nadaljevanju, kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 201. člena KZ in kaznivega dejanja surovega ravnanja po drugem odstavku 201. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen sedmih let zapora. Pritožba in zahteva za varstvo zakonitosti, ki ju je vložil zagovornik, sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, je obsojenec umrl v času, ko je tekel postopek pred tem sodiščem. Ustavno pritožbo vlagajo obsojenčeva žena in hči, v njej je navedeno, da tudi mld. sin, vendar odvetnik pooblastila zanj kljub pozivu Ustavnega sodišča ni predložil.

2.V ustavni pritožbi pritožnici navajata, da je bil kazenski postopek popoln konstrukt, brez pravih, na zakonit način pridobljenih dokazov. Nadalje navajata, da je bila obsodba znana že vnaprej, saj ni mogoče razumeti, da se sodišče ni popolnoma nič ukvarjalo s spremembo obtožbe, ki se nanaša na kraj domnevno storjenega kaznivega dejanja posilstva. Oškodovanka naj bi trdila eno, obtožba drugo. Obsojenčeva kazenska ovadba, da sta bila v spolnost z oškodovanko vpletena dva policista, naj ne bi imela nobenega učinka. Priča D. naj bi besedo "vikend" uporabil v potni analizi dogodka, saj naj tedaj ne bi bilo govora o času kaznivega dejanja. Sprememba pomena "neslišane" besede naj bi nastala na podlagi "utišanega, vendar ne preslišanega svetovanja državne tožilke pred ponovnim zaslišanjem priče pred razpravno dvorano". Pritožnici zatrjujeta kršitev pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), pravic iz 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva pravic), pravice iz 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti) in pravic iz 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku).

B. – I.

3.Pritožnici z zatrjevanjem, da je sodba konstrukt brez dokazov, da je sodišče slepo sledilo obtožbi in narobe tolmačilo pričevanje, izražata le svoj pogled na kazensko obsodilno sodbo, s katero se ne strinjata. Navedbe pritožnic, s katerimi izražata svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, pa po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne moreta utemeljiti.

4.Pritožnici z zatrjevanjem, da obsojenčeva kazenska ovadba, da sta bila vpletena v spolnost z oškodovanko dva policista, ni imela nobenega učinka, ne moreta utemeljiti kršitve pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in ne pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Sodišča v kazenskih zadevah odločajo o obtožnem aktu in niso pristojna odločati o kazenskih ovadbah, o katerih odločajo drugi organi. Glede na to na zatrjevani način v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, obsojencu ni mogla biti kršena pravica iz 22. člena Ustave. Pritožnici ne pojasnita, ali je obramba v zvezi z navedeno ovadbo predlagala kakšen dokaz, ki naj bi ga sodišče zavrnilo, zato zatrjevane kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

5.Pritožničine navedbe o nepravočasnem in nepravilnem zapisu besede "vikend", zaradi česar naj bi bilo sodišče pristransko, so pavšalne in zgolj na ravni zatrjevanja. Pritožnici pa v zvezi s tem očitkom tudi ne izkažeta materialnopravne izčrpanosti pravnih sredstev. Ustavno sodišče je pritožnici po pooblaščencu pozvalo, da ustavno pritožbo dopolnita s predložitvijo ustreznih listin, na katere opirata svojo pritožbo, vendar sta predložili le kopije izpodbijanih aktov ter zemljevid občine Krško. Glede na to ustavne pritožbe glede očitka kršitve pravice do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave ni bilo mogoče preizkusiti.

6.Ustavno sodišče ustavne pritožbe tudi ni preizkusilo v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice iz 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti), saj je pritožnici nista utemeljili. Prav tako nista utemeljili trditve, da sodba temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, in ne očitka, da se sodišče ni ukvarjalo s spremembo obtožbe. Zato Ustavno sodišče tudi v tem delu ustavne pritožbe ni moglo preizkusiti.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnici, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Ustavno sodišče je odločitev sprejelo, ne da bi se posebej ukvarjalo z vprašanjem, ali so podane procesne predpostavke za vložitev ustavne pritožbe (1. točka izreka sklepa).

B. – II.

8.Odvetnik je vložil ustavno pritožbo zoper v izreku navedeno sodno odločbo tudi za mld. sina pok. obsojenca kot pritožnika. Ker pooblastila ni priložil, je bil pozvan, da v roku osmih dni predloži pooblastilo, ki se bo nanašalo na vložitev ustavne pritožbe in bo izdano po vročitvi izpodbijanega akta. Opozorilo ga je na posledice, če ustavne pritožbe v danem roku ne bo dopolnil.

9.Odvetnik pooblastila, ki bi se nanašalo na mld. pritožnika, ni predložil. Mld. pritožnika zastopajo starši kot zakoniti zastopniki. Odvetnik bi torej moral predložiti pooblastilo, iz katerega bi bilo razvidno, da se nanaša na mld. pritožnika, ki ga zastopa zakoniti zastopnik, ta pa pooblašča odvetnika za vložitev ustavne pritožbe. Ker odvetnik pooblastila ni predložil, sam pa je tudi ne more vložiti, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo, ki navaja mld. pritožnika, za katerega odvetnik ni predložil ustreznega pooblastila, zavrglo (2. točka izreka sklepa).

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter četrte alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer