Jedro

Pri presoji izpodbijanih upravnih odločb v stroškovnem delu obeh izrekov ter vtoževanem povračilu stroškov za zastopanje po pooblaščenem odvetniku je potrebno uporabiti 113. člen ZUP. V 1. odstavku 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V citiranem členu ZUP so sicer stroški postopka navedeni primeroma in med njimi kot takšni določeni tudi stroški za pravno zastopanje. S to določbo niso urejeni le stroški organa, med katere naj stroški za zastopanje stranke ne bi sodili, kot zmotno razloguje prvostopenjsko sodišče. Določba 1. odstavka 113. člena ZUP eksplicitno ureja tako stroške organa kot tudi stranke, ki nastanejo med ali zaradi postopka, in sicer na način, da gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Gre za načelno stroškovno zakonsko ureditev, za katero ni bistven uspeh stranke o rešitvi njene zahteve, niti potrebnost stroškov za zastopanje. Le stroški postopka, ki se začnejo po uradni dolžnosti, so urejeni drugače. Če se postopek, uveden po uradni dolžnosti, za stranko konča ugodno, gredo stroški, med katere sodijo tudi stroški pravnega zastopanja stranke, v breme organa (2. odst. 113. člena).

Sporni stroški za zastopanje po pooblaščenem odvetniku so nastali v predsodnem upravnem postopku, ki se je začel na zahtevo tožnika. To pomeni, da sta upravni odločbi, po katerih nosi sam svoje stroške, pravilni in zakoniti. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo stroškovnih izrekov v odločbah tožene stranke zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: Tožbeni zahtevek na odpravo stroškovnih izrekov v odločbi št. ... z dne 25. 2. 2015 in v odločbi št. ... z dne 22. 8. 2014 ter naložitev toženi stranki, da tožniku povrne 868,15 EUR stroškov predsodnega upravnega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo stroškovna izreka v tej sodbi citiranih posamičnih upravnih aktov (I. točka izreka). Posledično je razsodilo, da je tožena stranka v 15 dneh dolžna tožniku povrniti 718,34 EUR stroškov predsodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Postavilo se je na stališče, da je materialno pravna podlaga za razsojo zadeve podana v 114. členu Zakona o splošnem upravnem postopku(1) (ZUP).

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno predlaga njeno spremembo, tako da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 114. člen ZUP-a, saj v predsodnem postopku ni šlo za nobenega od dejanskih stanov iz te določbe. V danem primeru je lahko podlaga za odločanje o stroških tožnikovega pravnega zastopanja le 113. člen ZUP-a, saj se je predsodni postopek ob uporabi instituta 183. člena ZPIZ-2 začel na njegovo zahtevo. Sicer pa tožnik s pritožbo zoper odločbo z dne 22. 8. 2014 ni uspel kljub temu, da je bil spremenjen 1. in 3. odstavek prvostopenjske odločbe, saj je bila njegova pritožba zoper stroškovni izrek hkrati zavrnjena.

Le podredno prereka višino dosojenega zneska, ker ni podlage za povračilo priglašenih 2 x po 20,00 EUR stroškov v zvezi s kopiranjem in neutemeljeno dosojene zakonske zamudne obresti, ki sploh niso bile vtoževane.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku(2) (ZPP) je potrebno ugotoviti, da so pravno odločilna dejstva v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer popolno in pravilno ugotovljena, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabljena materialna določba ZUP-a. 5. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnik v predsodnem postopku po pooblaščenem odvetniku: - dne 22. 5. 2014 vložil predlog za „revizijo“ pravnomočne odločbe z dne 11. 3. 2014 o priznani pravici do invalidske pokojnine od 13. 4. 2014 dalje v znesku 269,25 EUR mesečno. Tožena stranka je z odločbo z dne 11. 7. 2014 pravnomočni upravni akt z dne 11. 3. 2014 razveljavila, tožniku od 1. 6. 2014 odmerila invalidsko pokojnino v višini 277,58 EUR mesečno in med drugim izrekla, da ni stroškov postopka; - da je zoper odločbo z dne 11. 7. 2014 po pooblaščenem odvetniku 1. 8. 2014 vložil pritožbo (zavod jo je prejel dne 5. 8. 2014) in priglasil stroške za zastopanje. Z odločbo z dne 22. 8. 2014 je tožniku od 1. 6. 2014 odmerjena invalidska pokojnina v znesku 281,74 EUR, z njo nadomeščena odločba z dne 11. 7. 2014 in hkrati izrečeno, da ni stroškov postopka; - da je 8. 9. 2014 po pooblaščenem odvetniku vložil pritožbo med drugim tudi zoper stroškovni izrek odločbe z dne 22. 8. 2014. Ta je bila z odločbo z dne 25. 2. 2015 zavrnjena, 1. in 3. odstavek izpodbijane odločbe spremenjena tako, da je bila od 1. 6. 2016 ponovno odmerjena invalidska pokojnina v znesku 281,74 EUR mesečno ter hkrati izrečeno, da nosi zavarovanec sam stroške postopka.

6. V predhodno navedenih okoliščinah obravnavanega predsodnega upravnega postopka seveda ne gre za dejanski stan iz 114. člena ZUP, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Zagotovo ni šlo za upravni postopek, v katerem bi bilo udeleženih več strank.

Pri presoji izpodbijanih upravnih odločb v stroškovnem delu obeh izrekov ter vtoževanem povračilu stroškov za zastopanje po pooblaščenem odvetniku, je potrebno uporabiti 113. člen ZUP-a. V 1. odstavku 113. členu ZUP-a je namreč izrecno določeno, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka(3) , gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V cit. členu ZUP-a so sicer stroški postopka navedeni primeroma in med njimi kot takšni določeni tudi stroški za pravno zastopanje. Seveda s to določbo niso urejeni le stroški organa, med katere naj stroški za zastopanje stranke ne bi sodili, kot zmotno razloguje prvostopenjsko sodišče. Povsem jasna dikcija 1. odstavka 113. člena ZUP-a eksplicitno ureja tako stroške organa kot tudi stranke, ki nastanejo med ali zaradi postopka, in sicer na način, da gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Gre za načelno stroškovno zakonsko ureditev, za katero ni bistven uspeh stranke o rešitvi njene zahteve, niti potrebnost stroškov za zastopanje. Le stroški postopka, ki se začnejo po uradni dolžnosti, so urejeni drugače. Če se postopek, uveden po uradni dolžnosti za stranko konča ugodno, gredo stroški, med katere sodijo tudi stroški pravnega zastopanja stranke, v breme organa (2. odst. 113. člena).

7. Sporni stroški za zastopanje po pooblaščenem odvetniku so nedvoumno nastali v predsodnem upravnem postopku, ki se je začel na zahtevo zavarovanca (v sodnem postopku: tožnika). Pomeni, da sta upravni odločbi, po katerih nosi sam svoje stroške, pravilni in zakoniti. Pritožbi tožene stranke je zato potrebno ugoditi in izpodbijano sodbo v skladu s 358. členom v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP spremeniti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Torej tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb v stroškovnem delu izrekov na temelju 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(4) (ZDSS-1) zavrniti in posledično tudi vtoževanih 868,15 EUR stroškov za zastopanje po pooblaščenem odvetniku v upravnem postopku.

8. Podredne navedbe tožene stranke, ki se na nanašajo na višino odmerjenih stroškov in očitano sojenje extra petitum, ob spremenjeni prvostopenjski sodbi za pritožbeno reševanje zadeve pravno niso več relevantne. Pritožbeno sodišče se zato do njih posebej ni opredeljevalo.

(1) Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (3) In sicer: potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu itd. (4) Ur. l. RS, št. 2/2004.