Jedro

Ravnanje delavca (blagajnika v trgovini) v nasprotju z navodili delodajalca, tj. nevročanje računov strankam, neupravičen poseg v nezaključene odprte račune – izbris posameznih postavk in ustvarjanje gotovinskega viška, je lahko utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 7. 2009 št. ..., ki jo je tožena stranka izdala tožniku, nezakonita in se razveljavi, zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja ter ga prijavi za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 10. 7. 2009 dalje, mu obračuna bruto plačo in od tega dne plača pripadajoče davke in prispevke ter mu izplača neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 958,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, za celovito razjasnitev stanja samo razpiše glavno obravnavo na podlagi 347. člena ZPP, podrejeno, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugega predsednika senata, tožniku pa naloži v plačilo vse pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je kršil interno navodilo tožene stranke Navodilo o poslovanju bencinskega servisa NA.M.01.001., ki v točki 3.2.1 Evidentiranje plačila in izdaja računa, izrecno določa, da mora prodajalec za vsak nakup na bencinskem servisu obvezno izdati in kupcu izročiti račun oziroma dobavnico. Tožena stranka je tožniku očitala, da v mesecu maju 2009 vsaj petim strankam , ki so blago plačale z gotovino, ni vročil ustreznih gotovinskih računov, potem ko so stranke zapustile prodajni prostor, pa je neupravičeno posegel v odprte, še nezaključene račune in iz njih z uporabo tipke „spremeni / počisti“, izbrisal posamezne postavke. Iz pričanj A.A. in A.B., kot tudi iz priloženih videoposnetkov nadzornih kamer ta dejstva povsem jasno izhajajo. Povsem jasno je razvidno, da je na posnetkih nadzorne kamere tožnik in da je vnašal spremembe v račune. Sodišče prve stopnje je napravilo povsem pavšalne zaključke, ki so v nasprotju z izvedenimi dokazi, da je par sekund na posnetku tožnik, naslednjih par sekund pa to ni več. Iz posnetkov jasno izhaja, da tožnik vnaša spremembe v račun potem, ko pred blagajno ni več nobene stranke. Nadzornik je pregledal vse evidence tožene stranke in spremembe v računalniškem sistemu, sodišče pa je sledilo le navedbam tožnika, da se je bodisi zmotil, bodisi naj bi stranka menjala artikle ob odhodu iz bencinskega servisa. A.A. je pojasnil, kaj je maloprodajna aplikacija in kaj je mogoče pri reviziji poslovanja iz nje ugotoviti. V skladu z navodilom, mora stranka dobiti račun, ko je za prodajnim pultom. V primerih, ki se očitajo tožniku, račun ni bil zaključen in je tožnik po odhodu stranke iz prodajalne posegel v odprt račun in pri tem izbrisal cel račun ali eno izmed postavk. Uporaba tipke „ spremeni / počisti“ je dovoljena, kadar se stranka dejansko premisli glede nakupa blaga, vendar še v času, ko je prisotna stranka pred prodajnim pultom. Sodišče se v zaključkih sodbe ni opredelilo do posegov tožnika v račune in do razlik med videoposnetki in spornimi računi. Bistveno je, da bi moral tožnik izdati strankam račun v roke in to za artikle, ki so jih dejansko kupile, ne pa po odhodu stranke neupravičeno posegati v račun ter iz njega brisati določene artikle. Navaja, da je na vseh posnetkih tožnik, saj se vsi posnetki (po dnevu, uri in številki blagajne) ujemajo s posameznimi spornimi računi, na katerih je navedeno tudi ime tožnika. Tožnik je zanikal, da je brisal postavke iz računa, ko stranke ni bilo več pred blagajno. Iz videoposnetkov očitanih spornih dejanj je razvidno, da v konkretnih primerih stranke niso puščale pri blagajni nikakršnih artiklov, temveč so po plačilu blaga odšle izpred blagajne s kupljenim blagom, ki je bilo povečini spravljeno v vrečke. Jasno je tudi razvidno, da v trenutku, ko so bile stranke pred pultom, račun še ni bil sprintan. Navedbe tožnika, da ni mogel izdati pravilnega računa, ker je stranka po policah menjala blago, kljub temu pa je pred tem zaračunal pravilni znesek za blago, ki ga stranka še ni izbrala, so nelogične. Napačni so tudi zaključki sodišča, da dejstvo, da stranke niso redno jemale računov, še ne pomeni, da jih tožnik ni pravočasno izpisal. Iz videoposnetkov konkretno očitanih spornih ravnanj izhaja, da tožnik ni izpisal prav nobenega računa, ko so bile stranke še pri blagajni, kar je sicer za posamezne posnetke priznal tudi sam tožnik. Glede navedb tožnika, da naj bi stranke po plačilu in ob odhodu iz servisa jemale blago iz polic, ki jim ga je tožnik že zaračunal v pravilnem znesku, računa pa še ni mogel izdati, ker še ni vedel, kaj bodo stranke dejansko izbrale, so neverjetne in tudi neresnične. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo vsa odločilna dejstva, saj ni upoštevalo nobenih navedb tožene stranke, potrjenih s strani prič A.B. in A.A., izhajajo pa tudi iz posnetkov nadzornih video kamer, nekritično pa je sprejelo vse, tudi spreminjajoče se navedbe tožnika. Sodišče ni ponovno zaslišalo pričo A.A., zato je tožena stranka s pripravljalno vlogo pojasnila vsebino videoposnetkov. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do posamezne kršitve oziroma posameznega videoposnetka, temveč je le pavšalno zaključilo, da so posnetki neverodostojni, ker ne prikazujejo celotnega prodajnega prostora. Sodišče je zanemarilo izpoved A.A., ki je pregledal vse evidence tožene stranke, kakor tudi izpoved priče A.B., ki je bil pri pregledu večino časa navzoč. Glede na to, da je šlo pri videoposnetkih za dokaz tožene stranke, na kateri je tudi dokazno breme, bi bilo nujno potrebno, da bi tudi tožena stranka imela možnost „potruditi se pojasniti posnetek“. Sodišče je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v skladu z drugim odstavkom 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, niti ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki so bili nujni za ugotovitev odločilnih dejstev. Podlaga za odločanje v konkretnem sporu je Navodilo, ki ga sodišče sploh ni uporabilo, saj je kar pavšalno zaključilo, da do kršitev ni prihajalo. Tožena stranka je tožniku očitala točno določene kršitve, katerih tožnik ni znal pojasniti, do njih pa se ni opredelilo tudi sodišče. Napačno je tudi zaključilo, da zneski približno 38,00 EUR pomenijo, v kolikor bi bile kršitve dokazane, za tožnika z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prehudo posledico. Višina zneska, ki ga je tožnik pridobil ni relevantna, temveč kaže le na to, da je tožnik ravnal protipravno, saj zneska ni prikazoval med viški. Tožena stranka prilaga sodbi opr. št. I Pd 1871/2009 in Pdp 1193/2011, ki se nanašata na podoben primer kot predmetni spor. Ker je odločitev sodišča napačna, je posledično napačna tudi odločitev, ki se nanaša na stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je sodišče prve stopnje v skladu z navodili višjega sodišča izvedlo vse, kar mu je bilo naloženo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 1123/2010 z dne 17. 2. 2011 pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega razloga.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je bilo dejansko stanje glede tožniku očitanih kršitev nepopolno ugotovljeno, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje neprepričljiva in zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik očitanih kršitev ni storil, preuranjena.

V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea prvega odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (2. odstavek 110. člena ZDR). V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR).

Tožena stranka je tožniku dne 7. 7. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111.člena ZDR. Tožena stranka je tožniku očitala, da 16. 5. 2009, 21. 5. 2009, 23. 5. 2009 in 28. 5. 2009, strankam ni izročil računa, ko pa so stranke zapustile prodajni prostor, je neupravičeno posegel v odprte račune, iz njih počistil eno od postavk, gotovinskega viška, ki se je pri tem ustvaril, pa ni zabeležil v obrazcu Popis gotovinskega iztržka. Skupna vsota preveč zaračunanega blaga kupcem presega znesek 34,86 EUR, znesek izbrisanih postavk pa znaša 3,50 EUR. Kupnino si je protipravno prisvojil in sicer z namenom, da si protipravno pridobi premoženjsko korist. Tožena stranka je tožniku očitala, da je s takšnimi ravnanji naklepno huje kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in sicer interna navodila družbe A. d.d., Ljubljana (NA.M.01.001- Navodilo o poslovanju bencinskega servisa), ki se uporabljajo za poslovanje na predmetnem bencinskem servisu, njegova ravnanja pa imajo tudi znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235.členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje tudi na podlagi vpogleda v video posnetke ni ugotovilo, da bi tožnik pri svojem delu ravnal napačno. Zaključilo je, da posnetki ne izkazujejo vpogleda v celoten prodajni prostor, poleg tega iz posnetkov ni mogoče ugotoviti ali je bil pri blagajni ravno tožnik. Tožnik se je opredelil do vsakega predvajanega posnetka, sodišče prve stopnje pa ni dodatno zaslišalo priče A.A., ki bi lahko obrazložil vsak posnetek. Zadovoljilo se je z predhodnim zaslišanjem predlagane priče, z izpovedjo tožnika ter vpogledom v video posnetke ter ponovno zaključilo, da je tožnik posege opravil zgolj zaradi odprave napak in da tožena stranka ni dokazala, da v tožnikovem ravnanju obstoje vsi znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu Kazenskega zakonika ( KZ-1, Ur. list RS št. 55/2008 in naslednji).

Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo ne strinja in pritrjuje pritožbi, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma, da so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju ter da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki so bili nujni za ugotovitev odločilnih dejstev.

Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka tožniku očitala kršenje internih navodil tožene stranke. Tožniku je tožena stranka očitala, da je kršil Navodilo v tč. 3.2.1 - evidentiranje plačila in izdaja računa, ki določa, da mora prodajalec za vsak nakup na bencinskem servisu obvezno izdati in kupcu izročiti račun oziroma dobavnico. Neupravičeno poseganje v aplikacijo za pripravo računa (tipka „počisti in spremeni“) , ko račun še ni zaključen, se šteje kot hujša kršitev delovnih obveznosti. Tožena stranka je tožniku očitala, da v maju 2009 petim strankam, ki so blago plačale z gotovino, ni vročil računov, ko pa so stranke zapustile prodajni prostor, je neupravičeno posegel v nezaključene odprte račune in iz njih z uporabo tipke „ počisti in spremeni“ , izbrisal posamezne postavke. S tem je ustvarjal gotovinski višek, ki pa ni bil prikazan v obrazcu Popis gotovinskega iztržka. Sodišče prve stopnje se v zaključkih sodbe ni opredelilo do posegov tožnika v račune in do razlik med videoposnetki in spornimi računi. Bistveno je, da bi moral tožnik izdati strankam račun v roke za artikle, ki so jih dejansko kupile, ne pa naknadno po odhodu stranke neupravičeno posegati v račun, iz njega brisati določene artikle in na koncu natisniti prirejeni račun, ko stranke ni bilo več pred prodajnim pultom. Zaključek sodišča prve stopnje, da stranke niso redno jemale računov, še ne pomeni, da jih tožnik ni pravočasno izpisal, je v nasprotju z navedbami tožene stranke in pričevanju prič A.A. in A.B., da je na spornih videoposnetkih razvidno, da tožnik računov sploh ni izdajal strankam. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do teh dejstev ni opredelilo, temveč je sledilo le navedbam tožnika.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožene stranke utemeljena, zato je pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari, samo navedene pomanjkljivosti ne more odpraviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri napotkov pritožbenega sodišča z ponovnim zaslišanjem priče A.A. glede spornih videoposnetkov, opraviti dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in o zadevi ponovno odločiti. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je vtoževani zahtevek utemeljen.

V skladu s 3.odstavkom 165.člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.