Jedro

Tožnik je sicer res imel za polovico višjo plačo kot toženka, a ta razlika v absolutnem znesku ni bila občutna, saj je prejemal plačo kot kvalificiran delavec, toženka pa kot polkvalificirana delavka, vendar pa je k skrbi za gospodinjstvo in družino le malo prispeval. Le opazno večji priliv denarja v skupno premoženje s strani enega zakonca bi se lahko ob izenačitvi drugih obremenitev odrazil v večjem solastniškem deležu.

Izrek

Revizija proti pravnomočni odločitvi o nasprotni tožbi se zavrže, v preostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da znaša njegov delež na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 317 k.o. ... 4/5, toženkin pa 1/5 celote, in da mora toženka izstaviti overjeno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist do 3/10, s čimer postane solastnik do 8/10, toženka pa do 2/10. Ugodilo pa je toženkinemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je solastnica do 1/2 nepremičnine, vpisane v vl. št. 361 k.o. ..., in da ji mora tožnik v roku 15 dni izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino z izrecnim dovoljenem, da se pri teh nepremičninah vpiše solastninska pravica na njeno ime do 1/2. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo. Navaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ob ugotovitvi, da je imel tožnik za polovico višjo plačo kot toženka, odločili, da sta deleža na skupnem premoženju enaka. Pri tem bi morali upoštevati tudi dejstva, da je bila toženka kronično vdana alkoholu, da je bila pogosto z doma, in da je zanemarjala vzgojo otrok, zaradi česar so ji bili po razvezi otroci odvzeti. Pri tem se revident sklicuje tudi na zadevo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 20.1.1994, opr. št. II Ips 220/93 ter opozarja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede navedb o štirih vloženih razveznih tožbah, kar dokazuje, da o skupnem premoženju ni mogoče govoriti. Nižji sodišči nista pojasnili, zakaj sta sledili izpovedi priče M., za katero je tožnik navedel številne razloge, zakaj ji ni mogoče verjeti. Očita tudi, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju.

Revizija je bila v skladu s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije: V premoženjskih sporih je revizija v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Revident obsega revizijskega izpodbijanja ni natančno opredelil, predlagal je le, „da se izpodbijani sodbi spremenita oziroma razveljavita,“ iz vsebine revizije pa izhaja, da graja odločitev nižjih sodišč, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju, torej tako na nepremičnini, vpisani v vl. št. 317 k.o. ..., ki je bila predmet tožbe kot tudi na nepremičnini, vpisani v vl. št. 361 k.o. ..., na katero se je nanašala nasprotna tožba, enaka. Vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi je bila opredeljena na 2.503,75 EUR (prej 600.000 SIT). Glede na takšno vrednost spornega predmeta revizija v delu, v katerem izpodbija odločitev po nasprotni tožbi, ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljen delu revizije: Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR). Pritrditi je stališču pritožbenega sodišča, da je treba pri ugotavljanju deleža zakonca na skupnem premoženju po drugem odstavku 59. člena ZZZDR globalno ocenjevati vse prispevke v času trajanja zakonske zveze. To pomeni, da se ni mogoče opreti zgolj na računsko operacijo, ki pokaže razliko v dohodku enega in drugega.(1) Tožnik je sicer res imel za polovico višjo plačo kot toženka, a ta razlika v absolutnem znesku ni bila občutna, saj je prejemal plačo kot kvalificiran delavec, toženka pa kot polkvalificirana delavka, vendar pa je k skrbi za gospodinjstvo in družino le malo prispeval. Le opazno večji priliv denarja v skupno premoženje s strani enega zakonca bi se lahko ob izenačitvi drugih obremenitev odrazil v večjem solastniškem deležu.(2) Ker takšnega, opazno večjega priliva na strani tožnikovih dohodkov ni bilo, in ker tudi druge obremenitve (skrb za gospodinjstvo, otroke, itd.) niso bile izenačene, konkretni primer tudi ni primerljiv s primerom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 220/93. Dejstvo, da so bili otroci pravdnima strankama po razvezi odvzeti in oddani v rejništvo, ne more biti pravno relevantno. V prid manjšemu toženkinemu deležu na skupnem premoženju pa, glede na vse okoliščine primere, tudi ne more biti dejstvo, da je imela težave z alkoholom. Te je namreč imel tudi tožnik.

Revizijske navedbe, da se nižji sodišči nista opredelili do tožnikovih navedb v zvezi z vloženimi razveznimi tožbami, niso utemeljene (glej str. 4 prvostopenjske sodbe in str. 3 sodbe pritožbenega sodišča). Pojasnjeno je tudi, zakaj sta nižji sodišči sledili izpovedbi priče M. (glej str. 5 sodbe sodišča druge stopnje). Očitki, da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so ti sami s seboj v nasprotju in da je izostala presoja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, so presplošni, da bi jih revizijsko sodišče obravnavalo. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 711/94. Op. št. (2): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 220/93 in II Ips 4791/2002. V slednji zadevi je imel tožnik petkrat višji dohodek od toženke, ugotovljena je bila tudi njegova iznajdljivost, podjetnost, delavnost in organizacijska sposobnost ter konkretno delo pri ustvarjanju nove vrednosti v različnih pojavnih oblikah, zato je revizijsko sodišče zaključilo, da četudi v družinskem življenju ni bi dejaven, lahko prispevek tožnik domnevano izenačitev deležev na skupnem premoženju preseže.