Jedro

Ni dvoma, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je zato v javnem interesu, da se ne le rešujejo, ampak tudi rešijo čimbolj enotno. To zahteva nenazadnje ustavno načelo pravne varnosti, ki narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar je pritožbeno sodišče ob ponovnem tehtanju okoliščin ugotovilo, da je v zadevah, v katerih je pritrdilo odločitvi o prekinitvi postopka in ustreznosti široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP, dalo premajhno težo interesu tožene stranke do sojenja v razumnem roku. Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanje kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (19. 12. 2016) dalje in tudi trenutno, zoper Banko Slovenije nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinka odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo. Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (U-I-4/20), nato pa zakon v celoti razveljavilo. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinka odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije ponovno časovno odmaknjeno in nepredvidljivo.

Vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoja utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke, je brez dvoma zahtevno strokovno vprašanje, ki bi z vidika pravne varnosti terjalo enoten odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge očitke, ki pa so vsebinsko nepovezani. O teh očitkih pa sodišče lahko odloča dalje.

Če se bo sodišče prve stopnje odločilo, ali je vprašanje nezakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, bo lahko odločalo samo. Za širšo razlago 206. člena ZPP pa je treba dodati, da sodišče prve stopnje ni zahtevalo postopka pred Vrhovnim sodiščem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo pravdni postopek v odločitvi o reviziji, ki je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II Dor 520/2021 z dne 9. 2. 2022. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Sklep ni jasen. V izreku je zapisano, da se postopek prekine do odločitve o reviziji, ki naj bi bila vložena po procesnem sklepu II Dor 520/2021, sodišče pa ne navede, ali je bila revizija dejansko vložena. Zato je podana 14. točka drugega odstavka 339. člena. Sicer pa niso izpolnjeni pogoji po 206. členu ZPP. Sodišče utemeljuje pravno podlago za prekinitev po četrtem odstavku 206. člena, ki se v konkretnem primeru ne more uporabiti. Sodišče ni predlagalo Vrhovnemu sodišču svetovalnega mnenja. Ekstenzivna razlaga četrtega odstavka 206. člena ZPP je tako nedopustna. O tem so izrekle že odločbe višjih sodišč, ki jih pritožba našteva. Opozarja na sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Tožba je bila vložena decembra 2016 in nerazumno dolgo obravnavanje izniči pomen sojenja. Ravnanje sodišča je tako v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka in čimmanjšimi stroški. Odločba za ničnost nakupa obveznic je bila v letu 2010. Tožena stranka pa uveljavlja napake v prospektu za izdajo obveznic in napačna zagotovila o predmetu nakupa. Ne drži ugotovitev sodišča v točki 5, da tožeča stranka zatrjuje nezakonitost odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih. Prenehanje obveznic ni posledica ravnanja tožene stranke, pač pa ravnanje Banke Slovenije. Ne drži, da sta stranki izpostavili vprašanje nezakonitosti odločbe. Dejansko stanje ne ustreza dejanskemu stanju iz II Dor 520/2021. Ne drži ugotovitev sodišča, da je v večini pravd zoper banke sporno vprašanje, ki je predmet presoje v revizijski zadevi II Ips 41/2022. Tožeča stranka ni uveljavljala odgovornost tožene stranke zaradi opustitve pravnega sredstva. Tudi, če bi se pojavilo vprašanje zakonitosti in enostavnosti odločbe o izrednih ukrepih kot predhodno vprašanje, je jasno, da četudi bi tožena stranka začela postopek sodnega varstva proti tej odločbi in bi v tem primeru uspela, to ne bi imelo vpliva na učinke izrednih ukrepov, vključno s prenehanjem kapitala oziroma obveznic tožene stranke. Vzročna zveza med morebitno nezakonitostjo odločbe in škodo, ki jo zaradi izrednih ukrepov uveljavlja tožeča stranka, ne more obstajati glede na to, kako bo rešeno vprašanje o nezakonitosti in neustavnosti odločbe o izrednih ukrepih. Tako je že izrekla sodna praksa I Cp 226/2018, II Cp 255/2019 in II Cp 1173/2021. Sicer pa je vrsta odločb, katere citira tožena stranka, da ne gre za predhodno vprašanje in zato ni to razlog za prekinjanje postopka. Sicer pa te odločbe, ki so na drugem stališču nasprotujejo navodilom, ki jih je v zvezi z odločanjem o zahtevku zoper banke podalo Ustavno sodišče v U-I-4/20, s katero je zadržalo izvajanje ZPSVIKOB. V 37. točki je zapisalo, da odločitev o zadržanju izvrševanja po naravi stvari ne more veljati za sodne postopke, ki po vsebini niso predmet urejanja tega zakona, čeprav jih zakon omeni. Ustavno sodišče ni ugotovilo, da bi se postopki zoper Banko Slovenije in poslovne banke morali obravnavati skupaj. Ustavno sodišče je torej poudarilo ločenost zahtevkov, ki jih imajo upniki kvalificiranih obveznic do Banke Slovenije ter do bank. Odškodninska odgovornost banke zaradi učinka izrednih ukrepov je člen 261. e ZBan-1 izključil. Namesto tega imajo upniki na voljo zahtevke zoper Banko Slovenije po 350. a členu ZBan-1. Vprašanje zakonitosti odločbe oziroma ukrepov nima nikakršnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku v tem postopku. Zakonitost ukrepov se da rešiti po 350. členu ZBan-1 in zato niso potrebne usmeritve Vrhovnega sodišča in ni čakati na odločitev. Sicer pa je odločanje Vrhovnega sodišča vprašljivo, oddaljeno in presega že dve leti.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje kot pravno podlago navaja 13. člen ZPP in 206. člen ZPP. Vendar iz izreka izhaja, da postopek prekinja do odločitve o reviziji, ki je bila šele dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II Dor 520/2021.1 Nato sodišče prve stopnje samo citira določeno sodno prakso višjih sodišč, ki je bila naklonjena široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP in postopek prekinjalo. Nato pa omenja tudi nasprotno stališče v zadevi VSL II Cp 750/2022.2 Ob tem je tudi pomembno, na kar opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje ni predlagalo Vrhovnemu sodišču izdaje svetovalnega mnenja, ko gre za prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP.

6. Ni dvoma, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je zato v javnem interesu, da se ne le rešujejo, ampak tudi rešijo čimbolj enotno. To zahteva nenazadnje ustavno načelo pravne varnosti, ki narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar je pritožbeno sodišče ob ponovnem tehtanju okoliščin ugotovilo, da je v zadevah, v katerih je pritrdilo o odločitvi o prekinitvi postopka in ustreznosti široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP, dalo premajhno težo interesu tožene stranke do sojenja v razumnem roku. Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanje kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (19. 12. 2016) dalje in tudi trenutno, zoper Banko Slovenije nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinka odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 250. a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo. Nato je bilo izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo izvajanje (U-I-4/20), nato pa zakon v celoti razveljavilo. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinka odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije ponovno časovno odmaknjeno in nepredvidljivo.

7. Časovno odmaknjeno je tudi odločanje Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 41/2022 (bila je predložena že 13. 6. 2022), prav tako je negotovo, ali bo Vrhovno sodišče sploh odločalo o dopuščenih revizijah oziroma kdaj. Če bi presodilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bi potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje odpadla. Vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoja utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke, je brez dvoma zahtevno strokovno vprašanje, ki bi z vidika pravne varnosti terjalo enoten odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge očitke, ki pa so vsebinsko nepovezani. O teh očitkih pa sodišče lahko odloča dalje.

8. Če se bo sodišče prve stopnje odločilo, ali je vprašanje nezakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, bo lahko odločalo samo. Za širšo razlago 206. člena ZPP pa je treba dodati, da sodišče prve stopnje ni zahtevalo postopka pred Vrhovnim sodiščem.

9. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (četrti in šesti odstavek 143. člena in tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Po sklepu II Dor 520/2021 je dopuščena revizija glede pravnih vprašanj: ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije, ni predhodno vprašanje pri odločitvi o odškodninski odgovornosti tožene stranke, kot izdajateljice podrejene obveznosti in v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o vprašanju neizpolnitve pojasnilne dolžnosti. 2 Enako je sedaj že sodna praksa v zadevi II Cp 391/2023.