Jedro

Tožbeni zahtevek za I. kategorijo invalidnosti vključuje tudi zahtevek za razvrstitev v II. oz. III. kategorijo invalidnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: " 1. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2015 in št. ... z dne 15. 9. 2014. 2. Tožnik se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni (50 %) in poškodbe izven dela (50 %) in se mu prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na drugem lažjem delu, s tem, da lahko premešča bremena do 5 kilogramov in naj ne dela z desnico nad nivojem prsnega koša, v manj stresnih situacijah, od 17. 8. 2013 dalje. Od navedenega dne dalje se tožniku prizna tudi pravica do delnega nadomestila.

3. O višini in izplačevanju delnega nadomestila bo odločila tožena stranka.

4. Zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine, se zavrne."

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške v skupnem znesku 782,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2015 in št. ... z dne 15. 9. 2014 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v postopku izpodbijal odločbi tožene stranke, s katerima je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku tudi od 17. 8. 2013 podana III. kategorija invalidnosti. Morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja se je torej nanašalo na obdobje od 17. 8. 2013 dalje in bi mu tožena stranka že od tedaj dalje lahko priznala večji obseg pravic. Iz tega vidika je nedopustna navedba, da je bilo o invalidnosti že pravnomočno in dokončno odločeno z odločbo z dne 23. 12. 2013. Ker je izvedenski organ podal mnenje, da je pri tožniku potrebna časovna razbremenitev, sodišče prve stopnje pa je podanemu mnenju v celoti sledilo, bi posledično moralo odločiti, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti in da ima tožnik pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in tudi pravico do delnega nadomestila. Ugotoviti bi moralo tudi dodatne razbremenitve, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja. Glede odločanja v mejah tožbenega zahtevka tožnik poudarja, da je večinsko stališče teorije, da pri odločanju o posamezni kategoriji invalidnosti ne gre za odločanje mimo zahtevka, v kolikor se prisodi invalidnost v blažji obliki, kot je zahtevana. Tako je z zahtevkom na ugotovitev invalidnosti I. kategorije zaobsežen tudi zahtevek za eventualno priznanje II. ali III. kategorije. V takem primeru sodišče namesto, da bi zavarovanca razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti, ga razvrsti v II. ali III. kategorijo in mu s tem prisodi nekaj manj od zahtevanega. Tako postopanje je tudi skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (nadaljevanje: ZPP)1. Konkretnega spora tudi ni mogoče primerjati z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 181/2016, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. V navedenem sporu je bil namreč postavljen dajatveni zahtevek, ki je bil opredeljen po višini. Sodišče v takem primeru ne more prisoditi višjega zneska, kot je bil zahtevan, saj bi prekoračilo zahtevek. Stališče sodišča prve stopnje tudi nasprotuje temeljnim pravicam, ki so določene v Ustavi RS. Tožnik namreč zaradi poteka časa odločbe tožene stranke z dne 23. 12. 2013 ne more izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi, ampak lahko svoje pravice uveljavlja le v tem postopku. Tožnik je v upravnem postopku zahteval priznanje pravice za obdobje od 17. 8. 2013 dalje in na tak način je bil postavljen tudi tožbeni zahtevek. Nedopustno je, da je tožnik prikrajšan pri svojih pravicah, ki so mu zagotovljene že z Ustavo RS, in to zato, ker je bila prvotna odločba izdana na podlagi mnenja invalidske komisije, ki je tožnikovo zdravstveno stanje ocenila drugače, kot pa izvedenski organ v sodnem postopku. Ne glede na to, da je prišlo do spremembe zdravstvenega stanja pred izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke, ni življenjsko, da bi bil tožnik prikrajšan pri pravicah, ki mu gredo na podlagi zakona in ki so mu zagotovljene z Ustavo RS. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi izpodbijani odločbi tožene stranke, ter tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in mu prizna pravico do dela v krajšem delovnem času od polnega po 4 ure dnevno s stvarnimi razbremenitvami in tudi pravico do delnega nadomestila. Toženi stranki pa naj sodišče naloži plačilo stroškov postopka nastalih pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in v obsegu kot ga določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Po opravljenem preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Je pa ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 9. 2014. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti - poln delovni čas od 17. 8. 2013 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s prvo alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Posledično je sodišče tudi odločilo, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot so določeni v 41. členu ZPIZ-2 in je tožbeni zahtevek, kot je bil postavljen tekom postopka pred sodiščem prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo. Glede na pritožbene navedbe omenjena odločitev ni sporna. Sporno pa je vprašanje, ali bi moralo sodišče prve stopnje po tem, ko je na podlagi pridobitve izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B. ugotovilo, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti ter da so potrebne tako stvarne razbremenitve kot časovna razbremenitev, odločiti o pravicah iz invalidskega zavarovanja, ki se navezujejo na ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da lahko pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke preverja le v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Ker je tožnik uveljavljal zgolj priznanje pravice do invalidske pokojnine, naj ne bi bilo pravne podlage za odločanje o morebitnih drugih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Razen tega pa naj bi tožena stranka o pravicah iz invalidskega zavarovanja že odločila z odločbo z dne 23. 12. 2013, ki je pravnomočna in ki s pravnimi učinki zavezuje tako stranki kot tudi sodišče. 7. V zvezi z vprašanjem vezanosti na tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je bilo zavzeto v drugi zadevi3. Vrhovno sodišče RS poudarja, da je že večkrat zavzelo stališče, da zahtevek za I. kategorijo invalidnosti vključuje tudi zahtevek za razvrstitev v II. oz. III. kategorijo. Pri tem se sklicuje tudi na svoje stališče, kot je bilo zavzeto v zadevi opr. št. VIII Ips 3/2006 z dne 7. 11. 2006. 8. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje, da je bilo o vprašanju invalidnosti že pravnomočno odločeno z odločbo št. ...z dne 23. 12. 2013, pritožbeno sodišče po vpogledu v navedeno odločbo, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa ugotavlja, da je tožena stranka z navedeno odločbo odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Iz obrazložitve pa izhaja, da je tožnik zaradi bolezni od 17. 8. 2013 dalje invalid III. kategorije invalidnosti. Z navedeno odločbo torej nikakor ni bilo odločeno o drugih pravicah iz invalidskega zavarovanja, temveč zgolj o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine in le v tem obsegu je postala odločitev tožene stranke pravnomočna. Ugotovitev glede III. kategorije invalidnosti, ki se nahaja zgolj v obrazložitvi sodbe pa predstavlja le pravno relevantno dejstvo, ki kot tako ne postane pravnomočno. Nenazadnje pa je že tožena stranka tudi v omenjenem postopku ugotovila, da so podani z zakonom določeni razlogi za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti.

9. Glede na navedeno pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje tožniku priznati druge pravice iz invalidskega zavarovanja, pa čeprav jih ni izrecno uveljavljal v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Taka odločitev pa tudi ne posega v pravnomočno odločitev tožene stranke, kajti z odločbo z dne 23. 12. 2013 je bila zgolj zavrnjena pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

10. Iz prepričljivega izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožniku prišlo do invalidnosti, in sicer že v času pred 13. 12. 2013. Tožnik je zmožen opravljati drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko, s tem da so potrebne tudi stvarne razbremenitve. Premešča namreč lahko le bremena do 5 kilogramov, z desnico pa ne sme opravljati dela nad nivojem prsnega koša, delo pa lahko opravlja le v manj stresnih situacijah. V tem primeru gre torej za dejanski stan, kot je opredeljen v tretji alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, kjer je urejena razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Da gre za III. kategorijo invalidnosti nenazadnje ugotavlja že tožena stranka. Iz izreka prvostopenjske odločbe z dne 15. 9. 2014 namreč izhaja, da je pri tožniku že od 17. 8. 2013 dalje podana III. kategorija invalidnosti. Gre zgolj za razliko glede potrebnosti časovne razbremenitve in pa stvarnih razbremenitev pri delu. Ker pa je tako stanje očitno trajalo ves čas (tudi v času pred 13. 12. 2013), in ker ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, je pritožbeno sodišče v celoti sledilo podanemu izvedenskemu mnenju, tako glede časovne razbremenitve kot tudi glede stvarnih razbremenitev za čas od 17. 8. 2013 dalje. Vzrok invalidnosti pa je deloma posledica poškodbe izven dela (50 %), deloma pa posledica bolezni (50 %), kar med strankama niti ni sporno.

11. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so izpolnjeni tudi splošni pogoji za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti (69. člen ZPIZ-2). Tožnik, ki ni vključen v obvezno zavarovanje namreč izpolnjuje pogoje zavarovalne oz. pokojninske dobe, določene s ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da skupna slovenska in nemška pokojninska doba znaša 34 let, 9 mesecev in 7 dni. Glede seštevanje pokojninskih dob pa pritožbeno sodišče opozarja na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v že citirani zadevi z dne 6. 6. 2017. Uredba 883/2014 ne razlikuje med kratkoročnimi in dolgoročnimi dajatvami. Tudi ZPIZ-2 ne dela razlikovanja med kratkoročnimi in dolgoročnimi dajatvami. Pravice na podlagi invalidnosti tudi niso časovno omejene. Cilj koordinacije je, da osebe, ki se gibljejo v skupnosti, ohranijo pravice in ugodnosti, ki so jih pridobile ali jih pridobivajo. Te cilje je treba doseči zlasti s seštevanjem vseh dob po različnih nacionalnih zakonodajah za pridobitev in ohranitev pravice do dajatve in za izračun njene višine. Glede na navedeno je torej potrebno pri odločanju ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja upoštevati tako pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji, kot tudi pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Nemčiji.

12. Ker so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je pritožbeno sodišče na podlagi 63. člena ZPIZ-2 in 82. člena ZPIZ-2 tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, deloma zaradi posledic bolezni (50 %), deloma zaradi poškodbe izven dela (50 %) in mu priznalo pravico do dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko na drugem lažjem delu, s tem, da lahko prenaša bremena do 5 kg, naj ne dela z desnico nad nivojem prsnega koša, v manj stresnih situacijah, od 17. 8. 2013 dalje. Po določbi 85. člena ZPIZ-2 je tožniku priznalo tudi pravico do delnega nadomestila za invalidnost. O odmeri in izplačevanju tega nadomestila pa bo odločila tožena stranka s posebno odločbo.

13. Tožnik pa ne izpolnjuje pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Iz prepričljivega mnenja izvedenskega organa namreč izhaja, da pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do izgube delovne zmožnosti. Omenjeno je podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vsega navedenega ne ponavlja ne znova. Nenazadnje pa tožnik v pritožbi v tem delu odločitve sodišča prve stopnje niti ne izpodbija.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)4 razsodilo, kot to sledi iz izreka te sodbe.

15. Ker je tožnik uspel s tožbenim zahtevkom (uveljavljal je sicer priznanje pravice do invalidske pokojnine, medtem ko so mu s to sodbo priznane druge pravice iz invalidskega zavarovanja, pri čemer pa s tem v zvezi niso nastali posebni stroški - drugi odstavek 154. člena ZPP), je pritožbeno sodišče upoštevaje Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)5 tožniku priznalo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer 300 točk za vložitev tožbe po tar. št. 15, 20 točk po tar. št. 39/4 za kratek dopis z dne 29. 5. 2015, 225 točk po tar. št. 15/2 za pripravljalno vlogo z dne 21. 4. 2016, 300 točk po tar. št. 15/3a za prvi narok, 150 točk po tar. št. 15/3b za drugi narok, nadalje materialne stroške po 11. členu v višini 2 % in pa 22 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 stroški postopka pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 568,31 EUR. Kar je tožnik zahteval več, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo. Zavrnilo je tudi dopolnitev stroškovnika, saj je bila le-ta vložena že po koncu glavne obravnave. Skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZPP mora namreč stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških.

16. Pritožbeno sodišče je priznalo tudi stroške pritožbenega postopka, in sicer 375 točk po tar. št. 15/4 za vložitev pritožbe ter materialne stroške po 11. členu OT v višini 2 % od skupne vrednosti storitve, vse povečano za 22 % DDV. Stroški pritožbenega postopka tako znašajo 214,78 EUR. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti skupni znesek stroškov v višini 782,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Glej sodba VIII Ips 237/2016 z dne 6. 6. 2017. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 5 Ur. l. RS, št. 2-24/2015.