Jedro

Obdolženec ni storil dveh kaznivih dejanj - kaznivo dejanje ponarejanja listin in kaznivo dejanje goljufije - ampak zgolj eno samo kaznivo dejanje goljufije saj zgolj uporaba ponarejenih dokumentov predstavlja del izvršitve kaznivega dejanja goljufije, ko tega drugače ne bi bilo mogoče izvršiti.

Izrek

Pritožbama obdolženega T. R. in njegovega zagovornika se d e l n o u g o d i , sodba sodišča prve stopnje pa se v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah s p r e m e n i tudi po uradni dolžnosti in sicer tako, da se obe obdolžencu očitani kaznivi dejanji - kaznivo dejanje ponarejanja listin po čl. 256/I KZ in kaznivo dejanje goljufije po čl. 217/I KZ - opredelita kot eno samo kaznivo dejanje goljufije po čl. 217/I KZ in zanj določi kazen 5 (pet) mesecev zapora, izrečeno mu enotna kazen pa zniža na 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora, sicer se pritožbi z a v r n e t a kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi T. R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po čl. 256/I KZ in kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen 2 mesecev zapora, za drugo kazen 4 mesecev zapora, z upoštevanjem kazni 1 leta zapora, obdolžencu določeni v pogojni obsodbi, s preizkusno dobo 4 let, pred Okrajnim sodiščem v Celju, opr. št. K 54/97 z dne 23. 2. 1999, pa nato, po določilih KZ o steku, izrečena enotna kazen 1 leta in 5 mesecev zapora. Sodišče prve stopnje obdolženemu ni preklicalo izrečene pogojne obsodbe pred Okrajnim sodiščem v Kamniku, opr. št. K 77/96 z dne 10. 2. 1999. Odločeno je še bilo, da mora obdolženi, po določilu čl. 105/II Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati oškodovani K. k. v S.K. 342.900,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 1996 dalje do plačila, pod izvršbo, pa tudi, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sicer povprečnino, odmerjeno v višini 100.000,00 SIT. Proti tej sodbi sta se pritožila obdolženi T. R. in njegov zagovornik. Med tem ko obdolženi v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, se njegov zagovornik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Oba predlagata, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma tako, da obdolženca oprosti in razveljavi sklep o preklicu pogojne obsodbe, kot to predlaga obdolženi sam. Pritožbi sta delno utemeljeni, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti. Kljub obširnim pritožbenim navedbam obeh pritožnikov, s katerimi osporavata pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil obdolženi T. R. tisti, ki je s pomočjo lažne dokumentacije zapeljal delavko oškodovane družbe, da mu je ta v njeno škodo izročila več primerkov usnjene konfekcije v skupni vrednosti 342.900,00 SIT, česar ni imel namena plačati že takrat, sodišče druge stopnje ne vidi razloga, zakaj temu ne bi verjelo. Na glavni obravnavi zaslišana priča M. Z. je bila prepričljiva, ko je pojasnila, da je posel sklepala prav z obdolženim in ne s kom drugim, pri čemer ga je, med tremi, v sodni dvorani nahajajočimi z vso zanesljivostjo, prepoznala. Pri tem je (list. št. 79) pojasnila, da je bil obdolženi takrat močnejši kot sedaj, kar se ujema z navedbami pritožnikov, to pa v primerjavi z opisom druge takrat tam navzoče, osebe potrdila tudi pred opravljeno prepoznavo po fotografijah (list. št. 16). Res je, da je na uradnem zaznamku o opravi te prepoznave zabeleženo,da bi se naj ta oseba predstavljala s priimkom V., česar na glavni obravnavi ni potrdila in to vprašanje tam v resnici ni bilo raziskano, to zadeve v ničemer ne spreminja. Priča je namreč ostala trdna v svoji ves postopek enaki izpovedbi, da je prav s to osebo, torej obdolžencem, poslovala, saj je bil on tisti, ki ji je pripovedoval o propadu firme U. in trdil, da je prevzel njene prostore, firma K., za katerega predstavnika se je izdajal pa je imela naslov prav tam, kjer je nekoč posloval U.. Že zaradi navedenega je priči Z. verjeti, za to pa govore tudi druge v postopku ugotovljene okoliščine. Ni namreč res, da obdolženi R. imena firme K., katera ne obstoji, ni poznal, ko je priča K. pojasnila, da je pri njemu videl dokumentacijo in celo štampiljke z njenim imenom, tako, da je bil prepričan, da je v obdolženčevi lasti. Za obstoj takšne dokumentacije pa ve tudi priča J. B., saj je v tem postopku pojasnil, da je bila ta obravnavana v drugem postopku, ki se proti njemu in obdolženemu R. vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju. Tudi zaradi tega je priči K. verjeti, kljub nasprotovanju obdolženega, kar pomeni, da je obdolženec s pomočjo listin z oznako te firme razpolagal. Še več, ponarejene listine, navedene v izreku prvostopne sodbe je porabil tudi v obravnavanem primeru, kar potrjuje okoliščina, da je obdolženi razpolagal z usnjenimi izdelki, izdanimi mu prav v konkretnem primeru. Priča Z. je namreč na priči K. prepoznala "pilotsko jakno", katera je navedena v dobavnici, zanjo pa ta priča, za katero ni verjeti, da naj ne bi govorila po resnici, tudi če si z bratom sedaj ni v dobrih odnosih,trdi, da jo je kupil prav od njega. Kot neresnična se tako izkaže nadaljnja trditev obdolženca, da je to jakno kupil od priče J. B.. Ob povedanem, ko obdolženi dolgovanega zneska ni nikoli plačal, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru storil kaznivo dejanje goljufije po čl. 217/I KZ v celoti pravilna. Pri tem zadeve v ničemer ne bi spremenila po pritožnikih predlagana dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem prič S. V. in obdolženčeve matere, saj z njima ne bi bilo mogoče ovreči tega, kar je v zadevi prepričljivo pojasnil priča K., za katerega že zaradi nastopa na glavni obravnavi ni dvomiti v to, da je bil, če tudi se morda zdravi, izpoved sposoben podati. Povsem enaka ugotovitev velja za nadaljnji predlog po postavitvi izvedenca grafologa, kateri bi naj pojasnil, kdo ali obdolženi ali kdo drug je izpolnil dokumentacijo z navedbami neobstoječega podjetja. Gre za dokaz, ki k razjasnitvi zadeve ne bi v ničemer pripomogel, saj se obdolženemu ne očita, da je te ponarejene listine izdelal on sam, ampak zgolj to, da jih je uporabil, kar je z izpovedbo priče Z. dokazano. Je pa v zvezi z njihovo uporabo reči, da ta sama po sebi ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja, ampak del izvršitve kaznivega dejanja goljufije, saj te v konkretnem primeru drugače ne bi bilo mogoče izvršiti. Sodišče druge stopnje je zato, ob pravilni uporabi zakona, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo (čl. 394/I ZKP) in obe obdolžencu očitani kaznivi dejanji opredelilo kot zgolj eno samo kaznivo dejanje goljufije po čl. 217/I KZ. Navedeno odločitev, ko sodišče druge stopnje ni moglo slediti obdolženemu T. R. tudi v navedbi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz II. odst. čl. 371 ZKP, saj iz zapisnika o glavni obravnavi jasno izhaja, da je pričam postavljal vprašanja in v tem ni bil prikrajšan, zagovornika pa si ni vzel, čeprav je za to imel možnost, je imela za posledico, da je moralo sodišče druge stopnje za kaznivo dejanje, za katerega je bil spoznan za krivega, določiti kazen zapora, katere višina ustreza vsem tistim okoliščinam, ki jih je pri odmeri posamičnih kazni upoštevalo že sodišče prve stopnje, seveda tudi temu, da gre sedaj vendarle zgolj za eno samo kaznivo dejanje. Določena kazen 5 mesecev zapora je zato v celoti primerna. Že z izrekom ene same kazni v tej kazenski zadevi je bilo delno ugodeno pritožnikoma, kar je še v večji meri razvidno v znižanju obdolžencu izrečene enotne kazni zapora za 1 mesec. V zvezi s to kaznijo in nasprotovanjem pritožnikov po preklicu obdolžencu izrečene pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. K 54/97 z dne 23. 2. 1999 pa je potrebno poudariti, da so za njen preklic izpolnjeni vsi zakonski pogoji, navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pri čemer zadeve ne more spremeniti niti dejstvo, da je, po zatrjevanju pritožnikov, v njej vložena zahteva za varstvo zakonitosti, saj doslej o njej še ni bilo odločeno. Sodišče druge stopnje ne vidi nepravilnosti tudi v drugih odločitvah sodišča prve stopnje nanašajočih se na odločitev o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka, katere obdolženi R. tudi napada v svoji pritožbi, vendar brez posebne obrazložitve. Ker sta obdolženca s pritožbama delno uspela, sodba sodišča prve stopnje pa je bila spremenjena v obdolženčevo korist tudi po uradni dolžnosti, ta ni dolžan plačati povprečnine (čl. 98/II ZKP).